1926 Rakek – Andrej Kenič, čebelar

Izpisek iz »Čebelarske knjige« za leto 1926. Pod zaporedno številko 12 je vpisan Andrej Kenič.

Čebelariti je začel na Ostrožnem Brdu leta 1906 z eno družino. Član Slovenskega čebelarskega društva je postal leta 1907. Aktivno se je vključil v Čebelarsko društvo (ČD) Ilirska Bistrica. Že v letu 1910 je objavil zanimiv prispevek v Slovenskem čebelarju »Poročilo o dvodnevnem čebelarskem tečaju v Ilirski Bistrici« (SČ 1910). Drugi prispevek z naslovom »Čebelarsko pismo« (Ostrožno Brdo) je objavil v Slovenskem čebelarju leta 1912.

Po premestitvi za nadučitelja v Zagorje na Pivškem je ob Ljudski šoli postavil razmeroma velik čebelnjak. V nekaj letih tamkajšnjega službovanja je povečal število čebeljih družin na 18 AŽ panjev. Njegovo pismo, ki ga je v času 1. svetovne vojne objavil v Slovenskem čebelarju, razkriva izjemnega čebelarja, močno čustveno vezanega na čebele in skrb zanje v času, ko je bil dve leti v vojaški suknji na fronti v Galiciji. V vojaško službo je vstopil leta 1915 in bil poslan na fronto v Galiciji, kjer je bil do leta 1918 kot »črnovojnik«.

Zanimiv je prepis Uradnega uverenja, da je služil v bivši avstro-ogrski vojski od 2.2. 1915 do 28.10.918, in to pri pešpolku, ki so ga pod prisego potrdile priče Josip Ribičič, šolski upravitelj na Rakeku ter Maks Domicelj in Edo Dekleva na Občinskem uradu na Rakeku pred županom Josipom Steržajem.

Slovenski čebelar 1916
Iz Zagorja na Notranjskem.

»Po enoletnem bivanju v vojni sem prišel te dni na kratek dopust. Ena prvih mojih poti je bila k čebelnjaku, kjer Vam, g. urednik, pišem te vrstice. Kako željno sem pričakoval, da vas zopet vidim, ljubljenke moje! Kolikokrat sem mislil na vas na svojih vojaških potih tam po Galiciji in Bukovini! Vsak podrti čebelnjak me je živo spomnil na dom, na moj čebelnjak, kjer mi je bilo najljubše bivanje in oddih po končanih šolskih urah, V skrbeh sem bil za vas, za vaš obstanek, spremljal sem v duhu vaše delo v posameznih letnih časih. Vojna divja dalje, čim dalje, tem huje. Veliko ran je zadala človeštvu, pa tudi strokam, s katerimi se to peča, da si zasigura svoj obstanek. Tudi čebelarstvu ne prizanaša. Koliko čebelarjev je moralo dati čebelnjakom in čebelam slovo in oditi na branik domovine! Marsikaterega je zadela tam nemila smrt. Koliko čebelnih družin bo izgubilo dobro, vestno roko čebelarja-gospodarja! Pa obupati ne smemo, marveč poizkusiti rešiti to, kar se da, in kar še moremo. Če hočete vedeti, kako sem čebelaril jaz, odkar nosim vojaško puško in nahrbtnik, evo Vam tu par vrstic:

Lansko leto ni bilo v naših krajih dobre paše. Točiti ni bilo kaj, marveč dodati, pa še mnogo! Kjer ni bilo roke, ki bi čebelcam pravočasno postregla, je pomrla družina za družino. Tako tudi pri meni. Vendar imam srečo, da je v moji bližini nekaj čebelarjev, katerih eden je bil tako prijazen, da je opravil najpotrebnejša dela, da nisem prišel ob vse. Vzimil mi je bil polovico onih panjev, ki sem jih pustil ob odhodu k vojakom. Prezimili so mi vsi panji srečno, a v aprilu t. l. je bilo treba pitati. Imam doma dve čebelarici, ki sta mi opravili delo v čebelnjaku spomladi in poleti prav dobro ter spravili število panjev zopet do onega, ki sem ga imel ob odhodu k vojakom pred več nego dvajsetimi mesci. Ko sem prišel te dni na dopust, našel sem vse v redu, le nekatera ljudstva so bila šibka. Kakor sem se prepričal po zalogi medu, je bila v naših krajih letos dobra poletna paša. Panji so si nabrali toliko, da so čebelarji, ki so pravočasno skrbeli za močna ljudstva, lahko rabili točilo. Jaz tega nisem mogel do sedaj. Med je ostal v panjih črez avgust. Okoliški sosedje-čebelarji so z letino zadovoljni. Vzel sem tudi jaz nekaterim panjem nekoliko medu, drugo sem jim pustil za zimo. Šibkejše družine sem pridružil drugim. Mislim, da bodo imele dovolj. Zdaj pa, ljubice, čakajte zime in pomladi, takrat tudi gospodarja, ki upa, da bodo ob novem prebujenju narave vendar jenjali ti nesrečni, pogubonosni časi.

Po vojni diši povsod, doma in na tujem. Vnela se je celo v našem »Čebelarju « nekrvava vojna, vojna za Žnideršičev panj, katere potek sem z zanimanjem prebral te dni. Pa ne bo škodilo panju, marveč mu še koristila. Zanimivo je čebelariti v tem panju, in iz izkušnje trdim, da se gotovo rentira. Seveda moraš poznati skrivnostno čebelno življenje natančno, ročnost pri opravilih si pa pridobiš z večletno vajo. Tako je bilo vsaj pri meni. Z željo in upanjem, da kaj kmalu konča sedanji uničujoči svetovni vihar ter se vrnejo zopet zlati mirni časi, ko bomo — če ostanemo — v miru lahko čebelarili, sprejmite, gospod urednik, kakor tudi bralci »Čebelarja«, iskren čebelarski pozdrav!«

Andrej Kenič, nadučitelj. V Zagorju, mesca oktobra 1916.

Konec leta 1924 je bil odpuščen iz učiteljske službe v Julijski Benečiji in zaradi fašističnega pritiska se je izselil v SHS. Za krajši čas je bil v začetku leta 1925 sprejet v učiteljsko službo kraljevine SHS v osnovno šolo v Planini. Že 25. 3. 1925 je sledila premestitev za stalnega šolskega upravitelja na štiri razredno šolo na Uncu kjer je služboval vse do upokojitve leta 1946.

Takoj se je vključil v delo Rakovških čebelarjev in že leta 1926 ga najdemo v evidenci članstva Čebelarske podružnice Laze, v katero so bili od leta 1905 včlanjeni tudi čebelarji iz rakovškega predela. Vključil se je v delo Čebelarske podružnice Laze in bil njen član do leta 1945.

Opravil je »Učiteljski tečaj za poučevanje v kmetijsko-nadaljevalnih šolah« v Mariboru leta 1930 ter s tem nadaljeval tradicijo razvoja šolskega vrta na šoli Unec, ki jo je začrtal že Ivan Poženel, nadučitelj na Uncu in Rakeku, ki je bil tudi strasten čebelar. Na Rakeku je na Gasilski cesti, kjer je stanoval, postavil na lepo urejenem vrtu ob hiši lep čebelnjak.

Leta 1945 je Izvršni odbor organizacijskega odseka Čebelarske zadruge priredil po vseh okrajih sestanke s čebelarji. Skoraj po vseh okrajih so se ustanovile podružnice Čebelarske zadruge. Za vodstvo ustanovne skupščine podružnice na Rakeku je upravni odbor pooblastil Andreja Keniča, šolskega upravitelja na Uncu. Za predsednika ustanovljene čebelarske podružnice na Rakeku je bil imenovan Andrej Kenič. S spremembami, ki so sledile, in ustanovitvijo Čebelarske družine je postal leta 1951 Andrej Kenič tajnik te družine in funkcijo opravljal vse do leta 1959. ČD Postojna mu je leta 1963, za dolgoletno in uspešno delo v naših organizacijah izročila priznanje – diplomo za 55-letno neprekinjeno čebelarjenje.

Lepe spomine na strica Andreja in teto Ivo je imel tudi nečak Božidar Žitko, ki je bil sin Barbare, sestre Ive Kenič. Spominjal se je, da so imeli skupno dovolilnico za prehod takratne meje, na kateri sta bila poleg mame Barbare tudi on in njegov brat. Na Rakek sta hodila z bratom na počitnice. Tu jih je stric Andrej učil cepljenja sadnega drevja, čebelarstva in vrtnarstva.

Sam se spominjam Andreja Keniča predvsem kot prijaznega čebelarja. Bil sem neke vrste kurir med mojim očetom Miroslavom Juvančičem in Andrejem Keničem, ko sem prenašal čebelarska sporočila med njima. Oba sta bila aktivna člana v povojnem obdobju pri organizaciji in delu v ČD Rakek.

ČD Rakek je po uspešnem zaključku postopka zaščite obeležja nadučitelja in čebelarja Ivana Poženela, začelo voditi postopek za zaščito obeležja (groba) učitelja in čebelarja Andreja Keniča.

Viri:

• Arhiv ČD Rakek
• Arhiv Andrej Kenič
• Čebelarska knjiga (ČD Logatec)
• Kronika Čebelarstva na Rakeku (Miroslav Juvančič)
• Slovenski čebelar

Kraj: Rakek
Datum: 1926
Avtor: —
Zbirka: ČD Rakek, Andrej Kenič
Skenirano: 22. 11. 2022
Oblika: datoteka, dokument