1922 Koprivnik – Frančišek Steržaj

Žal ne razpolagamo s sliko Frančiška Steržaja, zato objavljamo sliko njegovega nagrobnika na pokopališču Koprivnik v Bohinju. Objavljen je na tej spletni strani. Na nagrobniku piše: SACERDOTI REQUIEM F(RANCICSUS) X(AVERIUS) STERŽAJ A(NNO) AE(TATIS) XLIII. VITA BREVIS SATIS VIATORI PARCE DOMINE PARCE PECCATORI. – Duhovniku počitek. Franc Ksaver Steržaj, (umrl) v 43. letu starosti. Življenje (je) kratko, dovolj za popotnika; prizanesi, Gospod, prizanesi grešniku.

Rodil se je 9. decembra 1878 na Rakeku. Gimnazijo je končal v Ljubljani, leta 1899 stopil v bogoslovje in bil leta 1903 posvečen v mašnika. Najprej je služboval kot kaplan v Šentjanžu na Dolenjskem, nato v Škofji Loki, Srednji vasi pri Bohinju in se leta 1908 preselil na Koprivnik v Bohinju. Tam je ostal štirinajst let. Pisati je začel leta 1900 pod psevdonimom F. S. Pavletov. Objavljal je v Vrtcu, Angelčku, dijaški Zori, Danici, Domoljubu in drugje. Njegova posebnost je čustvena črtica, ki jo je oblikoval iz podrobnega opazovanja narave in ljudi. V Bohinju je pisal Lovske slike, ki so bile objavljene v Mentorju, Moj Koprivnik in drugo. Zbrane črtice je izdal v Gorenjski knjižnici. Pisal je tudi ljudske črtice in povesti in prirejal besedila za ljudske igre. Izvirna zgodovinska drama Upor Bohinjcev je ostala v rokopisu.

V hudih bohinjskih zimah si je nabral revmatizma, ki ga je spravil v prerani grob. Umrl je 7. novembra 1922 na Koprivniku v Bohinju. Pogreb je bil veličasten. Na zadnji poti ga je pospremilo sedemnajst duhovnikov, med njimi več sošolcev. Od njega se je poslovila nepregledna množica ljudi od blizu in daleč, vsi okoliški gasilci, Marijine družbe, izobraževalna društva s prapori in zastopniki raznih uradov. Zapeli so mu več žalostink. Celo dopoldne pred pogrebom so v cerkvi molili rožni venec.

Naši nagajivčki.

(Črtice s Koprivnika.) Piše Fr. Ks. Steržaj.

Kdor bo hotel pisati zgodovino koprivniške župnije v Bohinju, kjer je bil prvi duhovni pastir naš prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik ne mislim cele zgodovine, ampak samo dogodke zadnjih nesrečnih pet let – bo moral kot značilno oznako mesto letnice zapisati samo to: Bilo je takrat, ko so hodili Koprivnikarji in Gorjušmani dan za dnem, drug za drugim v okolico mesta Kranj in so tam kupovali kašo, proso, bob – drugje pravite fižol – v velikih množinah. Zadel bo oznako časa tudi tisti, ki bo omenil: Bilo je takrat, ko so zamenjavali sirovo maslo prav drago na obe strani za petrolej, za sladkor – in zelo veliko tudi za čaj. Preveč bi bilo skoraj, če bi zapisal : Bilo je takrat, ko so pozabili ljudje na medsebojno ljubezen, in je cvetela samo zavist, nevoščljivost – pa ne samo pri nas, povsodi, tako da bi bila lehko gorela mesto petroleja, če bi se bila le dala prižgati…

Naj pač napiše zgodovinar karžekoli – jaz vam ne namerjam napisati zgodovine, ampak le nekaj malih zgodbic o naših prihodnjih Koprivnikarjih in Gorjušmanih. O njih delih pa, ko bodo odrasli, bodo pisali drugi.

Za one malčke, ki še niste bili v Bohinju, še manj pa pri nas tu na Koprivniku in Gorjušah, naj povem le toliko, da smo visoko 989 m nad morjem ter da imamo od »listognoja« (kateri mesec je to?) pa do konca malega travna samo sneg in tega ne v mali množini. Razumljivo vam je torej, da imamo samo en pridelek brez koruze, brez fižola, brez prosa, brez ajde in drugih enakih pridelkov – in še tega, kar pridelamo, je zelo malo in vrhutega je slabo. Zato ni čudno, da hodijo naši očetje sedaj, prej pa matere, okoli, da si nakupijo prebrane za svoje nagajivčke. In teh vedno lačnih nagajivčkov ni malo. No, nagajivi niso skoro ničveč in ničmanj kakor drugje; to pa lahko rečem: vojno so pa izkusili prav vsi in nje posledice prenašajo ničmanj junaško in potrpežljivo kakor otroci drugje. Posebno je hudo pri nas pozimi, ko ne morejo otroci kakor poleti na Goreljeku, letaje za živino in nabiraje jagode, gobe in borovnice, pozabiti na vedno lačni želodček.

Pa kaj vam bom našteval vse te okoliščine ! Kar počasi naj se vrsti sličica za sličico. Vsaka vam bo bolj razjasnila življenje naših – ne bom rekel paglavcev, ker o teh ne bom pisal – ampak nagajivčkov.

Tako! Fotografični strojček je pripravljen. Mirno!

Viri:

• https://slov.si/dipl/kavas_katarina.pdf
• Domoljub: slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo (15.11.1922), letnik 35, številka 45. URN:NBN:SI:DOC-P91RF26G from http://www.dlib.si
• Vertec (01.06.1919), letnik 49, številka 6/8. URN:NBN:SI:DOC-84TXPL6S from http://www.dlib.si

Kraj: Koprivnik nad Bohinjem
Datum: 1922
Avtor: neznan
Zbirka: —
Skenirano: —
Oblika: slika na spletni strani