1970 Cerknica – Vzdrževalec Janez

Janez Kranjec se je na Brestu zaposlil leta 1970, najprej za kakšno leto kot vratar, nato pa je do upokojitve opravljal delo vzdrževalca. V Brestovem obzorniku št. 9 iz leta 1975 v rubriki “Naši ljudje” lahko preberete njegovo predstavitev, v kateri ga je Jože Klančar spraševal predvsem o njegovih pevskih aktivnostih. Z moškim pevskim zborom Tabor, ki ga je vodil, je sodeloval na vseh Brestovih prireditvah.

Iz časa, ko je bil vratar, se spomnim le njegove vratarske uniforme in kape. Če me spomin ne vara, je bila uniforma temno modre barve. Če je ata še nosil tisto kapo, na kateri je pisalo VRATAR, tudi ne vem, spomnim se le, da je bil v uniformi lep in je bil videti pomemben. Vsaj tako se je meni kot devetletni deklici zdelo. Kasneje, ko se je pridružil skupini vzdrževalcev, pa ni bilo niti kančka dvoma o pomembnosti njegovega dela.

Vzdrževalci so bili nekakšne “deklice za vse”. Kjerkoli se je pokazala potreba, so oni nastopili. Tako so prekrivali strehe, vzdrževali vse možne objekte in tudi okolico. Na pričujoči sliki ata sadi drevje. Videti je, da v neposredni bližini teče Cerkniščica. Verjetno je to mesto desno od vratarnice pri zdajšnji Mineralki ob potoku, kjer so delavci parkirali svoje avtomobile. Teh dreves, ko so bila večja, se dobro spomnim. Dobro je delo, če je bil atov avto v vročih dneh pod enim izmed njih, saj so dajala prijetno senco. Kasneje so tu zgradili nadstrešek za parkirane avtomobile. Najpogosteje je bilo tu najti Zastavo 101, fička, katrco, spačka, lado, tudi kakšnega opel kadeta, NSU prinza, wartburga … in našega Ami 8 break. Ta drevesa so danes že zelo visoka in košata.

Lesenega poslopja v ozadju ne prepoznam. Delavci so se na šiht vozili z delavskim avtobusom, in sicer je eden vozil z Vidovske planote, drugi pa je bil “Rakičan”. Avtobus je pred vratarnico ustavil in delavci so odšli na svoja delovna mesta. Spomnim se, da sem mnogokrat v senci dreves čakala ata in pri tem opazovala, kako so se ob koncu delovnega dneva v vratarnici nabirali delavci, ki so čakali, da bo zvočni znak nakazal trenutek, ko lahko vratarnico zapustijo. Z velikim zanimanjem sem jih opazovala, nekatere sem po videzu poznala in vedela, kateri bo skozi vratarnico odšel peš proti domu, kateri bo zavil na parkirišče k svojemu jeklenemu konjičku in kdo bo čakal, da pripelje avtobus. S pogledom sem v množici delavcev iskala ata in si oddahnila, ko sem zagledala njegovo delavniško čepico, ki jo je vedno nosil na glavi.

Kot sem že omenila, so vzdrževalci tudi prekrivali strehe. Pri enem od teh del se je zgodilo, da se je atu v glavi utrnila nova pesem. Navaden svinčnik je vedno nosil v žepu, ni pa imel papirja, zato se je znašel in od deske, s katerimi so pripravljali podlago za kritino, odrezal košček ter nanjo zapisal novo nastalo pesem. Drugikrat se je to zgodilo, ko so betonirali. Od vreče, v kateri je bil cement, je odtrgal kos in nanj zapisal pesem. Mnogi delavci so domov nosili razen material, to se je v tistih časih dalo. On tega nikoli ni počel, ničesar ni v službi vzel zase, razen tega koščka deske in vreče od cementa. Če se malo pošalim, zaradi tega Brest zagotovo ni propadel, je pa pripomogel, da je ata neustavljivo ustvarjal. V ekipi vzdrževalcev so bili prijatelji, veliko so se šalili, iz česar je tudi nastala marsikatera pesem, ki si jo je ata med vožnjo domov brundal v avtu in takoj po kosilu tudi zapisal.

Kraj: Cerknica
Datum: 70-ta leta
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija