1949 Borovnica – Izkaznica o kolesu

Na fotografiji je Izkaznica o kolesu. Za kolo Bianchi z registrsko tablico S-5528 jo je leta 1949 dobil Ivan Molek, kovaški vajenec z Brega pri Borovnici. Od njega je kolo odkupil Franc Albreht st. leta 1957.

Ministrstvo za notranje zadeve LRS je Uredbo o prijavljanju, registraciji in opremi koles sprejelo že leta 1946. Namen je bil popis in označba vseh koles v prometu. Vojne razmere so povzročile nejasnosti in zmešnjavo tudi v razvidu koles. Prenekatero kolo je okupator nasilno vzel in je bilo še po vojni v nepravih rokah. Rok za registracijo koles je bil 14. december 1946, prijavnice pa je bilo treba vložiti v treh tednih po uredbi – do petega oktobra.  Predložiti je bilo treba tudi prometno izkaznico. V kolikor je bila izgubljena, jo je nadomestilo potrdilo okrajnega odbora, da je bilo kolo že registrirano. Če še ni bilo registrirano, je bilo treba priložiti račun ali pogodbo s prvotnim lastnikom. Kdor ni imel nobenega od navedenih dokumentov, je moral predložiti izjavo dveh prič, da do kolesa ni prišel na nezakonit način.

Prijavnica je bila kolkovana s kolekom za 25 din. Dajatev za cestni sklad je znašala 10 din. Obojega so bili oproščeni uradi in ustanove, npr. šole, bolnišnice itd. Poleg navedenih izdatkov pa so morali lastniki plačati tudi prijavnice, izkaznice o kolesu in tablice. Določena je bila obvezna oprema. Za nočno vožnjo je bila zahtevana svetilka bele ali rumene svetlobe, ki je morala biti vidna vsaj sto metrov in ni smela bleščati. Zadaj je moralo biti pritrjeno odbojno steklo (mi smo rekli mačje oko) na višini 70 cm. Kolo je moralo imeti glasen zvonec in zavoro za prvo in zadnje kolo. Na okvirju kolesa je morala biti tovarniška številka. Če je lastnik kolo prodal ali podaril, ga je moral v osmih dneh odjaviti, novemu lastniku pa izročiti izkaznico. Prav tako je bilo treba v osmih dneh kolo odjaviti v primeru selitve na območje drugega okraja in v novem okraju ponovno prijaviti. Pri vsaki vožnji je bilo treba imeti izkaznico s seboj in jo pokazati na zahtevo organa – miličarja. Ti so vneto vršili kontrolo in izrekali kazni.

Tudi mama si je kupila kolo, da se je z njim vozila na Brest. Kolo je imelo spredaj dinamo, ki je napajal prednjo luč. Dinamo je bil prislonjen na prednje kolo in zaradi tega je bilo poganjanje mnogo težje. Sploh v klanec. Zato se je mama iz Cerknice peljala brez luči. Ustavili so jo miličarji in ji naložili kazen. Ker s seboj ni imela denarja (takrat še niso izumili položnic in sistema, da plačaš pol, če plačaš takoj) so ji naročili, naj ga naslednje dopoldne prinese mož, torej moj ata, v gostilno pri Mlakarju. Oblast je oblast in treba jo je ubogati. Ata je res nesel denar k Mlakarju, kjer sta uradovala miličarja. Tam so ga skupaj zapili.

Viri:

• Slovenski poročevalec (15. 09. 1946), letnik 7, številka 216. URN:NBN:SI:DOC-5RHP5PHT from http://www.dlib.si

Kraj: Borovnica
Datum: 1949
Avtor: —
Zbirka: Franci Albreht
Skenirano: 16. 12. 2022
Oblika: dokument