1936 Postojna – Italijanska šola

Slika drugega ali tretjega razreda je nastala v Postojni za časa italijanske okupacije. Učenci so uniformirani. Sedijo ločeno – deklice skupaj, dečki na drugi strani. Vsi imajo roke na hrbtu. Tudi mi smo v prvem razredu morali tako sedeti kadar je učiteljica razlagala kaj za nas novega. Sedeli pa smo pomešano in to z enim samim razlogom – da nismo klepetali. Čeprav nas nekaterih to ni motilo.

Mirovni sporazum med Antanto in Nemčijo so podpisali 11. novembra 1918 v kraju Compiègne. Dva dni kasneje so Italijani že zasedli Postojno. Prevzeli so vodenje okrajnega glavarstva, ukazali razorožitev narodne straže in oddajo vsega orožja v zasebni lasti. Orožniki so ostali oboroženi, a so prišli pod povelje karabinjerjev. Odstranili so slovenske oznake, prevzeli pošto in jamsko upravo. Na delovnih mestih so pustili poštnega uradnika, pismonošo in jamskega tajnika. Prepovedano je bilo slovensko uradovanje v občinah. Zaplenili so konje vsem voznikom, ki so prišli čez demarkacijsko črto, ne glede na morebitna potrdila. Vojaki so v Postojni prirejali zabave, kasneje pa tudi po okoliških vaseh. V nekaterih vaseh so domači fantje dekleta, ki so se udeležila teh zabav pretepli. Italijani niso pustili nikogar v gozd. Ljudje niso mogli nabrati niti drv. Poitalijančili so tudi vsa krajevna in osebna imena.

Mnogi zavedni starši svojih otrok niso pošiljali v italijansko šolo. Lahi so se posluževali različnih načinov. V Matenji vasi so pričeli otrokom deliti hrano, v nekaterih vaseh pri Sežani pa celo denar. Poučevali so italijanski častniki na sledeči način: na tablo so napisali npr. »e viva Italia«. Otroci so morali to brati in se naučiti pravilno izgovarjati. Če niso hoteli, so jih kaznovali. Za uspešnejše poitalijančevanje so ustanovili povsod, kjer je bilo mogoče, italijanske šole in vrtce ter mladinske (casa balila) in fašistične hiše (casa del fascio),  kamor so zlepa ali zgrda privabljali slovensko mladino in starejše za prevzgojo v dobre Italijane.

»V osnovnih šolah je potekal najhujši raznarodovalni pritisk, ki je daleč presegal narodnostne in jezikovne boje iz obdobja habsburške monarhije. Italijanizacija slovenskega šolstva na Primorskem, ki jo je Italija po prvi svetovni vojni lahko zasedla zaradi vojaškega zavezništva z antanto, se je po prihodu fašizma na oblast začela z Gentilejevo šolsko reformo o postopnosti uvajanja italijanščine kot učnega jezika v vseh šolah v Italiji v šolskem letu 1923/24. Pouk v slovenskem jeziku so poslej v cerkvenih zakristijah skrivoma ohranjali samo zavedni slovenski duhovniki.« Stane Okoliš

Učni program je obsegal naslednje predmete: vera, petje, risanje in lepopis, izrazno branje in recitiranje, črkovanje, bralne in pisne jezikovne vaje, aritmetika in računstvo, različni narodi in fašistična kultura, zemljepis, zgodovina in kultura fašizma, fizikalne in naravoslovne vede ter higiena, osnove prava in ekonomije, športna vzgoja, ženska opravila in ročna dela. Ocenjevali so disciplino in vedenje ter higieno in osebno nego. V spričevalo so vpisali tudi opravičene in neopravičene izostanke.

Na zadnji strani spričevala je bil zapis: »Sonce Italije, prežeto na poljih in v sadovnjakih, se preliva v vse izdelke slaščičarske industrije, ki ima za nepogrešljivo in nenadomestljivo osnovo sladkor, glavno hrano našega telesa. Majhna teža, malo prostora, veliko snovi za naporno učenje in pogosto nagrada zanj.«

Profesorica Martina Koman se spominja: »Po težko pričakovanem koncu vojne in s priključitvijo Postojne matični domovini so morali vsi otroci, ki so obiskovali italijanske šole in so želeli nadaljevati šolanje, opraviti preverjanje znanja iz vseh predmetov v Ljubljani. Do tja so potovali s kamionom. Izpite so opravljali v prostorih današnje Srednje ekonomske šole na Prešernovi ulici. Na podlagi rezultatov so bili razvrščeni v razrede. Z veseljem so sprejeli prvi redni pouk v slovenskem jeziku.«

Na zadnji steni razreda je visela slika Duceja, na obeh straneh okrašena z rožami, ki bi bile lahko asparagus. Učitelj, v črni srajci in z veselim nasmehom, ponosno pozira fotografu. Nad sliko je napis, ki ga ni moč prebrati.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (13.11.1918), letnik 46, številka 261. URN:NBN:SI:DOC-JAAQ13BT from http://www.dlib.si
• Domovina (Ljubljana) (06.12.1918), letnik 1, številka 42. URN:NBN:SI:DOC-EPYSAB11 from http://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (01.02.1919), letnik 47, številka 26. URN:NBN:SI:DOC-OLRQYD85 from http://www.dlib.si
• Okoliš, S. Zgodovina šolstva na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2008.

Kraj: Postojna
Datum: 1936
Avtor: neznan
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 26. 1. 2023
Oblika: fotografija