1930 Rakek – Razglednica iz tridesetih let

Razglednica Rakeka je iz tridesetih let 20. stoletja. Na levi strani ponosno stoji Sokolski dom. Nekaj dreves raste sredi njiv. Dandanes jih ni. Okoliški griči so goli. Po prvi svetovni vojni so ljudje na veliko izsekavali naše gozdove. Denarja ni bilo, nekako je bilo treba preživeti. Med italijansko okupacijo so padali celi gozdovi, za pogozdovanje se ni brigal nihče. Tega leta je ministrstvo za gozdarstvo in rude sklenilo, da je treba goličave zasaditi z drevjem na državne stroške; najprej parcele, ki so bile v občinski lasti, kasneje pa še zasebne. Zainteresirani lastniki parcel in izsekanih gozdov so morali v občinsko pisarno sporočiti številko in izmero parcele.

V sedmem razredu osnovne šole smo tudi mi pogozdovali strmino nasproti današnjega Megadoma. Učitelji so nas peljali na delovišče, gozdar je dostavil orodje in smrečice. Prvo je posadil gozdar in sproti razlagal, kako in kaj moramo narediti. Naprej smo delo opravljali v parih. Gozdar je hodil za nami in preverjal kakovost dela. Prijel je smrečico in jo potegnil. Če jo je izpulil, je bilo treba ponoviti vajo in poslušati pridigo. Ker so bili takrat še drugi časi in nam ni bilo vseeno, če so nas starejši kregali, smo se vsi potrudili, da se smrečice niso dale izpuliti. Očitno smo delo dobro opravili, saj je danes vse zaraščeno.

Železniško postajo so precej povečali in še so jo širili. To je bilo nujno, ker je promet neprenehoma naraščal. Težave so nastopile pri sestavljanju vlakov zaradi pomanjkanja prostora. Posebno je to prišlo do izraza, ko so začeli Italijani zavračati cele vlake lesa, češ da niso pravilno naloženi. Eh, ja! Kot pravi srbski pregovor: »Rđavom k***u i dlaka smeta!« (Slabega tiča še dlaka moti.) To je bilo le slabo maščevanje, ker smo jih leta 1921 poslali tja, od koder so vsi prišli. Ne bom povedala kam, ker je za danes dovolj grdih besed.

Sredi slike je hiša, ki jo je postavil Alojz Gabrenja, brat Matije Gabrenja in lesni trgovec. Za njo je hiša Matije Gabrenja. V njej je bila gostilna, ki je bila z drugo stranjo ceste povezana z mostičkom, na katerem so bile mizice za goste. Leta 1929 je bila zgrajena Gabrenjeva gostilna nasproti kolodvora in ta v stari hiši je prenehala delovati. Po drugi svetovni vojni je bila v njej glasbena šola. Z zadnje strani je bil vhod v klet. V njej je bilo tema kot v tunelu ob polnoči kadar ni lune. Na steni nasproti vhoda je bila pipa. Tja smo hodili pit, kadar smo se igrali na Gabrenjevem vrtu. Gasilska ulica je makadamska. Asfaltirali so jo leta 1982. Tu sem se vozila s svojim prvim kolesom. Bilo je rdeče in skoraj večje od mene. Imela sem pet let. Dokler se nisem naučila pravilne vožnje, sem stopila z desno nogo na pedalo, z levo pa sem se poganjala. Kot na skiroju.

Pogled na Sokolski dom zakriva pokrita lopa za orodje. Predvidevam, da je Lokotova (Bombač). Na progi Rakek-Ljubljana je leta 29. septembra 1930 pričel voziti avtobus družbe Jugopromet. Imel je trideset sedežev. V Ljubljano je odpeljal ob 6.45 zjutraj in ob 16.42. Vračal se je dvakrat na dan. Postaja je bila pri gostilni Josipa Steržaja.

Krompir na njivi je posajen počez. Gospa na sosednji njivi ga še vedno sadi na ta način. Ker ga ročno. Kadar ga pleveš, okopavaš ali izkopavaš, je veliko lažje, ker so vrste krajše in se zdi, da je manj dela. Danes večina krompirja ne sadi, če pa ga že, ga s traktorjem. Tako ga tudi okopavajo in kopljejo. Le pleti je treba peš. Kdor ga. Nekateri ga sploh ne. Pravijo, da plevel, ki je ponavadi višji od krompirja, le-temu dela senco in posledično bolje raste. Pa smo spet tam, da slabemu … Mama bi me iz nebes s strelo udarila, če bi bil krompir plevelen. Glede na pridobljene podatke letina v tem letu ni bila najboljša. Krompirja je bilo sicer veliko, so pa ljudje jamrali, da je črn. Drugih pridelkov je bilo za silo, od sadja le jabolka, hrušk in sliv pa nič. To pomeni, da tudi šnopsa nič.

Vito Cascio ni bil le trgovec z lesom, temveč tudi navdušen čebelar. Leta 1930 so mu barabini ponoči požgali dva čebelnjaka. Rešili so le nekaj panjev. Škode je bilo za okrog 50.000 din. Delavska plača je bila 500 do 600 din. Gospod Cascio je v časopisu objavil oglas, da ponuja pet tisoč din nagrade tistemu, ki bi ujel ali pomagal ujeti zlikovce. Kaj se je motalo požigalcem po glavi? Niso le oškodovali čebelarja. Škodo so povzročili tudi naravi. Dejanje je bilo res nizkotno in upam, da so jih našli in zelo kaznovali.

Viri:

• Slovenec: političen list za slovenski narod (27.07.1930), letnik 58, številka 170. URN:NBN:SI:DOC-JCACKDEB from http://www.dlib.si
• Jutro: dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko (12.10.1930), letnik 11, številka 237. URN:NBN:SI:DOC-ULIMZBEX from http://www.dlib.si
• Slovenec: političen list za slovenski narod (14.08.1930), letnik 58, številka 185. URN:NBN:SI:DOC-IJFVOR8C from http://www.dlib.si

Kraj: Rakek
Datum: 1930
Avtor: neznan
Zbirka: Turistično prometno društvo za Notranjsko – Martin Carneluti
Skenirano: 6. 3. 2023
Oblika: razglednica