1941/45 Cerknica – Fotograf Jože Žnidaršič Bajček med vojno

Jože Žnidaršič med drugo svetovno vojno – nadaljevanje

Začela se je druga svetovna vojna. Italijanske okupacijska vojska je 10. aprila 1941 vkorakala v Ljubljano in jo okupirala.

V začetku septembra 1941 je Stane Viršek po nalogu pesnika Karla Destovnika – Kajuha, ki se je dobro zavedal pomena takšne dokumentacije, s pomočjo zvez v ljubljanskih fotoateljejih zbral 15 sodelavcev, ki so delovali pod okriljem OF in iz filmov, ki so jih prinašali tuji vojaki, so izdelovali kopije fotografij za dokumentacijo o okupatorjevem nasilju. Fotografije je prevzel Kajuh in jih posredoval naprej. Fotografije so skrili v tri bunkerje, dva je okupator odkril, eden pa je dočakal konec vojne. Na ta način se je ohranilo približno 14.000 fotografij, ki jih danes v večini hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Vir: Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Ljubljana: Založba Modrijan, 2005, str. 23.

Mojster Böhm ni odobraval italijanske okupacije, zato se je kot mnogi domoljubi skrivaj povezal z osvobodilno fronto (OF). Po nalogu OF so skrivaj iz okupatorjevega filmskega materiala izdelovali kopije fotografij, ki so zgovorno prikazovale požgane slovenske domačije in pobite nedolžne rodoljube«. Hkrati z Jožetom je bil vajenec tudi Srečo Habič. Mlada in polna življenja se nista bala skrivaj izdelovati fotografij, ki so prikazovale okrutnost okupatorja. Njihova dejavnost ni ostala skrita in leta 1942 so jih Italijani aretirali in zaprli v t. i. Belgijsko kasarno. Po Jožetovih besedah je zapor, nekaj povsem drugega kot na primer svoboda, ker si se lahko celo »norčeval« iz italijanske okupacijske vojske. Nekako so vsi srečno preživeli zapor. Jožetova vajeniška doba se je 1942 iztekla. Poslovil se je od mojstra Böhma in njegove družine. S pomočniškim izpitom v žepu, napisanem v slovenščini in italijanščini, se je zaposlil pri Foto Justi poleg gostilne Šestica v Ljubljani. S sodelavcem Pavletom Letnarjem sta bila zaposlena kot retušerja. Retuširala sta predvsem negative. Takrat so fotografi izdelovali velike in lepe portrete, ki so ponavadi iz izložbenih oken vabili mimoidoče v atelje. Mojstri kot Pogačnik, Holynski, Potrč, Justi …, so prav tekmovali v izvirnosti domiselnih izložb.

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se Jože ni mogel vrniti v domačo Cerknico, saj je bila rojstna hiša požgana, družina pa razseljena. Tako je odšel na Jesenice, kjer se je zaposlil kot delavec v železarni. Srčno je upal, da se bo kmalu znebil težaškega dela. Prav fotografski poklic mu je omogočil, da se je kmalu zaposlil kot retušer pri znani jeseniški fotografski družini Pavlin. Fotografski mojster Fran Pavlin je bil starejši človek, odličen portretist in pokrajinski fotograf, ki je še posebno cenil gorenjske motive. Nasledila ga je hčerka Mila. Pavlinov zet pa je bil zaprt v zloglasnih begunjskih zaporih. Pavlinovi so imeli vilo na Plavžu, foto atelje pa je bil v lepi enonadstropni hiši v centru Jesenic poleg občine. Dva meseca pred koncem druge svetovne vojne je 1. marca 1945 Jože preživel zavezniško bombardiranje Jesenic. Uro pred bombardiranjem je predčasno zaključil z delom in šel pod Mežakljo. To srečno naključje je Jožetu rešilo življenje, saj je bila po bombardiranju Pavlinova hiša uničena, lastniki pa ubiti. Obenem je bil uničen tudi ves Pavlinov foto arhiv. K sreči se je velik del njegove bogate zapuščine ohranil vsaj na razglednicah.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, junij 2023

* Porušen Žnidaršičev dom v Cerknici; 50. leta 20. stoletja

* Jože Žnidaršič kot filmski asistent z nemško vojaško kamero Arifleks, 50. leta 20. stoletja

* Jožetovi sorodniki; prvi z desne stoji Jože Žnidaršič; v prvi vrsti z leve mama Marija in oče Anton Žnidaršič; Cerknica; 50. leta 20. stoletja

* Čebelar, oče Anton Žnidaršič; Cerknica; 50. leta 20. stoletja

* Pečarjeva karikatura fotografskega mojstra Jožeta Žnidaršiča – Bajčka