1967 Jugoslavija – Tečaj za komandanta

Eden izmed fantov na sliki je Franc Mihelčič. Zadaj na sliki so vsi lepo popisani. Če je zapis tak, kot smo ga vajeni, so na sliki od leve na desno sedeči: Stevo Dobračin, Milorad Pantić, Jovo Ivanović, Bogoljub Batinić, Zvonimir Lacković, Mijo Loketić, stojijo od leve na desno: Mirko Mihić, Dražen Bleharček, Mile Krnjeta, Bogdan Todorović, Stojan Radulović, D. Radulović, Franc Mihelčič.

JLA je skrbela, da so fantje ostali na tekočem, da so bili pripravljeni »jer neprijatelj vreba sa svih strana«. Da bi temu zadostili, so imeli večkrat tečaje, s pomočjo katerih so lahko tudi rezervisti dobili višje čine in orožne vaje, da so polenjenim civilistom zagrenili nekaj dni, poveljujoči podporočnik pa je dobil čin poročnika. Oficirjem smo rekli »vojno lice«. Živeli so v vojaških stanovanjih. Ko so dovolj dozoreli, so se poročili, a ne z ženami temveč s tovarišicami. Doma so bili redoljubni, pravični in strogi. Otroke so od malega učili reda in discipline ter da je najprej Tito, zatem »armija«, potem dolgo nič nato pa kakor kdo izvoli. Prebirali so časopis Front, poslušali Miša Kovaća in Lepo Lukić, v Domu armije igrali šah, poleti šli na morje. Njihovo življenje je bilo drugačno od civilistov. Taka je bila tudi mentaliteta. Ta je ponekod ostala enaka do današnjih dni. »Muško mora da ima pištolj!« Medtem ko se Slovenci kregamo in tožarimo pa magari za ped zemlje, se v drugih delih Jugoslavije težave rešujejo bolj krvavo. To smo prav pred kratkim videli v Beogradu.

Tako pridemo do sledeče zgodbe. Sedemdeseta leta 20. stoletja, Ljubljana-Šentvid, oficirski bloki. Milovan in Janezek sta bila sošolca, soseda in prijatelja. Hodila sta v isto šolo, se družila in popoldan igrala nogomet. Milovanov oče je bil oficir s kar nekaj zvezdicami na epoleti v Šentviški kasarni. Janezkov oče je bil inženir v Iskri. V istem tednu sta imela rojstni dan. Skupaj sta ga praznovala. Dvakrat. Pri Janezku s torto, obloženimi kruhki in prijatelji, pri Milovanu z odojkom in vsem, kar gre zraven ter s celo družino in družinskimi prijatelji. Drugi kraji, drugi običaji. Za šestnajsti rojstni dan je oče Milovanu podaril pištolo Zastava M70, kot se spodobi za oficirskega otroka. Janezek je dobil zadnji model ure Cassio s kalkulatorjem. Kot je pri otrocih navada, z darili nista bila zadovoljna in sta ju zamenjala. Kar je tudi običajno pri otrocih. Na poznem kosilu, ko je prišel iz službe, je oče oficir opazil, da ima Milovan uro. Oficirski otroci niso lagali. V nasprotnem primeru je ata potegnil pas iz hlač in jih naložil en par po predelu, kjer hrbet izgubi dobro ime. Na vprašanje kje jo je dobil, je Milovan po pravici povedal, da sta z Janezkom zamenjala darili. »A tako?!«, je dejal ata oficir. »Zakaj, misliš, da sem ti dal pištolo? Ko boš odrastel, se boš odločil, da se ustališ. Našel si boš dekle, poročila se bosta, dobila stanovanje. Nekega dne se boš prezgodaj vrnil iz službe in jo boš zalotil v postelji z drugim. Kaj boš storil? Pogledal na uro in rekel: ‘Koliko časa pa še bosta?’« Kot sem že rekla – drugi kraji, drugi običaji. Kako je Janezek opravičil pištolo, o tem zgodba ne govori.

Tečaj so opravljali za komandanta DD, karkoli že to pomeni. Kaže, da ga je vodil podporočnik Aleksander Ivanov. Če je ta na sliki z vojaško kapo, potem eden od vojakov manjka oziroma je preveč imen.

Slovarček:

• jer neprijatelj vreba sa svih strana: sovražnik preži z vseh strani
• armija: vojska, armada
• dom JLA: vojaški dom
• Muško mora da ima pištolj!: Moški mora imeti pištolo!

Kraj: nekje v Jugoslaviji
Datum: verjetno 1967
Avtor: neznan
Zbirka: Franc Mihelčič
Skenirano: 12. 4. 2018
Oblika: fotografija