1950 Sv. Vid – Nabiranje zelišč za nakup šolskih potrebščin

Ne, niti v arhivu Stareslike ni fotografije, ki bi prikazovala zelišča, nabiranje zelišč ali vsaj regrat. Tudi to potrjuje, da vsakdanje stvari ne najdejo mesta v fotografiji. Fotografiramo v glavnem kaj izjemnega, dogodek, prizor, predmet. Ni šlo drugače, poiskal sem med svojimi fotografijami, ki sem jih napravil 1979, ko sem prišel do prvega resnega fotoaparata. (Urednik)

Vse nekje do leta 1950, ko kemijska farmacevtska industrija še ni bila tako razvita, se je za zdravila rabilo le zdravilna zelišča nabrana na poljih, njivah in gozdovih. V Vidovskih hribih je bilo tega rastlinja več kot dovolj. Tudi odkup le teh je bil dobro organiziran, saj je KZ Žilce odkupovala prav vsa zelišča, ki smo jih takrat nabrali. Morala so biti očiščena, posušena in v vrečkah iz blaga ali papirja. Zelišča smo nabirali predvsem šoloobvezni otroci in si s tem prislužili denar za nabavo šolskih potrebščin.

Ene od zelišč, ki so mi še posebno dobro ostala v spominih, so bile dokaj dobro plačane regratove korenine. Sezona nabiranja korenin je bila tja proti jeseni, ko je cvetje že odcvetelo in je bilo listje že nekoliko osušeno. Treba je bilo korenino odkopat kar precej globoko, da smo pridobili čim daljši koren, kar se je poznalo pri teži.

Bili smo kar nekakšna skupina, sedaj se reče team: moja sestra, brat in jaz pa še sosedovi trije. Starejši brat je seboj vedno vzel seboj manjši, ozek kramp, s sestro pa sva nesli pleten jerbas z dvema ročajema. Vanj smo dale vso potrebno opremo, dva nožka, škarje in pa motiko. Regrat je rastel po vseh zaledinjenih njivah, ni pa imel povsod velikih in debelih korenin, kar se je kasneje poznalo na vagi. Na peščeni njivi na Krogih je bila nabirka prav slaba. Zato smo raje hodili na Jeršičeve njive, kjer je bila zemlja debela in temu primerno velike in debele regratove korenine. Največ smo jih nakopali na njivah tja proti Pirmanovemu vrhu, tu je bila dobro pognojena zemlja in jerbas je bil hitro zvrhan.

Seveda pa lastniki njiv niso bili najbolj navdušeni, da smo kopali po njihovih njivah. Tako se je zgodilo, da smo na njivi pri Jeršičih zamišljeno pobirali korenine, pa se pred nami znajde njihova domača hči: “Mulci, kaj pa tacate po naši njivi, zginte damu“. Mi smo vse skupaj spustili iz rok in zbežali do bližnjega grma in se skrili. Počakali smo da je odšla in potem sklonjeni, da nas ni bilo videt šli po poln jerbas in ostale stvari.

Na Jeršičeve njive nismo šli potem nič več, nam je pa soseda svetovala, da smo hodili na Kranjče, kar je bilo pa precej dlje. Šli smo čez Šivče, Korošče, Koščake in še kar nekaj poti do Kranjčga. Tam pa so bile velike njive polne regrata, debele in dolge korenine, da so bile košare hitro polne. Še nekaj dni smo ga ta tam nabirali, smo pa imeli sitnosti s psičkom, ki so ga seboj vzeli sosedovi trije. Ime mu je bilo Boris. Bil je neverjetno gibčen, še bolj pa krvoločen. Ko smo šli proti domu čez Korošče, je tam pred hišo čepela majhna, prijazna muca. Preden smo lahko kaj ukrenili, je že skočil do nje, jo zgrabil za hrbet in otresel z njo in jo nazadnje vrgel ob zid. Sedaj je bilo tudi te poti konec, čez Korošče si nismo upali nič več.

Dokaj dobro smo zaslužili z gobami – jurčki, ki jih je bilo še posebno veliko na naši jasi Nad pečjo. Tam je rastel velik hrast in pod njem prava zakladnica jurčkov. Da bi jedli jurčke pri nas ni bilo v navadi, bolj smo imeli radi mavrahe, risance in parkeljce. Mavrahi so bili zmešani z jajcem in spraženi, parkeljci pa skuhani med krompirjem, kod enolončnica.

Jurčke pa smo očistil in narezali na rezine. Mama jih je zunaj v senci skrbno sušilna zato pripravljeni deski. Ko se jih je nabralo za par kilogramov, jih je nesla prodat v zadrugo in nabavila za ta denar kar precej stvari: olje, prašek za perilo, projo, cikorjo, divko, pa tudi kakšno stvar, ki smo jo potrebovali za šolo.

Po poljih in senožetih je bilo še več drugih zelišč in nabirali smo jih lahko čez celo leto. Zajčke smo nabirali malo pred košnjo. Ti so rasli povsod po senožetih. Nabiranje pujskov je bilo zelo zahtevno opravilo. Iz žepka je bilo težko pobirati tista drobcena semenca in jih varno sušit, da jih ni razpihala sapa. So pa bili tako dragi, ¼ kg semenc je bilo kar za precej kg regrata. In potem je bil še divji oreh, ki je rastel ob potokih. Tu je prišlo v poštev samo lubje. Vejo smo olupili ker zraven grma in gole palice zmetali nazaj v grm. Potem je bila še hermelika prav tako lupine, pa češmin, tudi lupina. Drobne sadeže češmina smo dodajali jabolkom, ko smo delali domači kis. Sadež češmina pa smo rabili za kis, ki smo ga dodali k jabolkom za domači kis.

Prispevek napisala: Ana Ivančič, julij 2023.

Kraj: Sv. Vid
Datum fotografije: maj 1979
Avtor: Miloš Toni
Zbirka: Miloš Toni
Skenirano: 7. 7. 2019
Oblika: fotografija