1977 Topol pri Begunjah – Otroci pri križu

Slika je nastala ob priložnosti, ko so Zavrtni (Petrič) dobili obisk svojih sorodnikov. Vaški otroci smo take priložnosti radi izrabili za druženje, saj nam je vsakdo, ki je prišel iz drugega kraja, prinesel nekaj novega, nov pogled na življenje v drugi vasi, spoznavanje drugačnih oblačil, drugačnih iger, tudi drugačnega dialekta.

Na sliki so:

• Vika Kranjec, Petra Kranjec in Irena Matičič – stojijo zadaj,
• Hermina Petrič, Martina Kranjec, Jana Meden, Jože Meden, Anica Korenčan, Zalka Purkart – čepijo spredaj. Glede Zalke smo bili vedno v dilemi, ali je njeno ime Zalka ali Žalka, ime nam je bilo zelo nenavadno.

Slikani smo pred križem, ki so ga postavili vaški možje: naš ata Janez Kranjec in Jože Korošec sta bila glavna mojstra pri takih podvigih, zagotovo pa je pri tem pomagal še kateri od vaščanov. Narejen je iz hrastovega lesa, mojster, ki je napravil plehnato streho, pa se je še posebej potrudil z okrasnim sprednjim delom. Križ stoji ob glavni cesti v bližini Petričeve hiše in istočasno ob poti, ki vodi na njive, kot so Pečnica, Podpečnica, Gričnica … Kdo ve, čemu so ga postavili? Mogoče kot priprošnjo in zahvalo za dobre letine, glede na to, da stoji ob poljski poti? Ali za srečno vožnjo vseh mimovozečih potnikov?

Po oblačilih sodeč smo se zbrali zgodaj spomladi ali pa pozno jeseni, saj je narava pusta, drevje brez listja, otroci pa imajo na glavah tople zimske kape. V ozadju je pobočje Slivnice, tam zadaj se skriva Otonica. Ob vznožju križa je plastičen šopek rož, kar je odlična izbira tudi dandanes, ko ni oseb, ki bi stalno skrbele za taka obeležja.

Iz slike je razvidno, da so bile naše mame pridne pri pletenju jopic in kap. Zalka ima še posebej lepo kapo, dvobarvno. Z občudovanjem smo se čudili, kako to, da v drugih krajih otroci nosijo tako drugačna oblačila. Ko smo dekleta nekoliko odrasle, smo nosile najlonske nogavice. Spomnim se, kako nas je mama učila vsako luknjico takoj zakrpati. Z drobnimi prsti smo sukale šivanko, se mučile z nitjo zadeti luknjico na njej, tudi pravi vozel na koncu niti je bil cel podvig, potem pa smo z neenakomerno dolgimi šivi zakrpale raztrgane nogavice. Vanje smo dale leseno gobo, da je nogavico lepo napela in potem smo vtikale šivanko z leve na desno, pa od spodaj gor, sem ter tja… dokler ni bila luknja zakrpana. Na koncu smo s škarjami potolkle po gobi, da so se šivi čim bolj sploščili. Veliko uporabnih stvari so nas starši naučili.

Kraj: Topol pri Begunjah
Datum: 1977
Avtor: neznan
Zbirka: Vika Turšič
Skenirano: 24. 5. 2022
Oblika: fotografija