1959 Podcerkev – Štiri dekleta s kolesi

Neolistano drevje na gmajni proti svetemu Martinu, suha trava in zimski plašči nakazujejo, da je Franc Truden fotografiral ta dekleta iz Viševka in Kozarišč nekega sončnega dne, najbrž v nedeljo nekje ob koncu zime ali pozno v jeseni.

Štiri lepa dekleta, dve sestri in dve sestrični, vse pa prijateljice in morda sodelavke, so se s kolesi pripeljale v Podcerkev k Hlepinovim, da bi jih Franc Truden fotografiral. In jih je. Po mojem z veseljem. Prva na levi je Tilka Plos, Jernusova, zadnja levo je njena starejša sestra Marija Plos, poročena Debevec v Žerovnico. Druga z leve stoji Županova Marija iz Kozarišč, poleg nje pa sestrična Mara, pozneje poročena Kraševec, iz Viševka. Ena lepša od druge, v cvetu mladosti, pridne, zdrave in delavne … Kako bi sicer prišle vsaka do svojega kolesa, ki je bilo tedaj že kar omembe vredno premoženje. Frizure so vsaj pri treh trajno nakodrane, le prva, Tilka ima bogate kite, ki bi jih bilo smrtni greh odrezati.

Skušam razbrati kakšnih znamk so bili bicikli: srednja dva sta gotovo rogovca, saj je spredaj na gruštu mogoče zaslutiti značilni emblem legendarne tovarne Rog v Ljubljani. Prvi levo je mogoče italijanski, tak z zaprto ketno, čisto desno dekle pa ima starejše moško kolo, najbrž predvojno, neznane znamke. Vsa kolesa imajo luči na dinamo, da so primerna tudi za nočne vožnje – zjutraj pred šesto ali zvečer ob desetih na šiht ali s šihta! Bremze so pri rogovcih gotovo na torpedo, pri italijanskih biciklih pa ročne na zajle – ti so imeli pedale na frajlauf ter bili posebno imenitni, elegantni, a težko dosegljivi, pa manj trpežni in robustni.

Kroji plaščev, v katere so oblečene, so krojaški unikati, zlasti ovratniki, dolžina pa pri vseh enaka. Iz preklopa ob vratu kukajo topli šali ali ovratne rute, rokavic pa nimajo, se pravi, da ni bilo preveč mraz. Tudi čevlje imajo nizke. Hlač v tem času ženske še ne nosijo množično, vendar jih je vedno več, posebno pozimi. Torbice z malico, rokavicami, ruto in šalom na balanci so zelo značilen dodatek takratnih delavk v Loški dolini. Včasih imajo pri sebi tudi dežnik, starinski črn, z lesenim ogrodjem, prihajajo pa že imenitni modernejši, na kovinskem ogrodju in z elegantnimi plastičnimi ročaji. Zložljivi dežniki so še velika in hitro pokvarljiva redkost, večinoma italijanskega izvora. Za tovrstne nakupe skrbijo znanci z obmejno prepustnico, množičnih pohodov v Italijo še ni. Kako leto ali dve pozneje se pojavijo prve kolesarske pelerine iz sivega polivinila. Kmalu – po letu 1961 – bodo dolino preplavili tudi italijanski prešvercani vsestransko uporabni balonarji v modri, rjavi in zeleni barvi za moške in ženske, včasih v kombinaciji s kapo ali z na poseben način krojeno ruto, kakršno je včasih pokrila celo angleška kraljica. Niso premočljivi in tudi veter jih ne prepiha; grejejo pa ne.

Ta fotografija sem mi zdi v marsičem simbolična in navdušujoča. Nastala je v času, ko so se začeli kazati prvi resni znaki vstajenja Loške doline iz revščine in okrevanja po vojni. V glavnem je bila končana povojna obnova razdejanih vasi, zgrajene so že bile prve posamične nove delavske hiše, industrializacija je bila na pohodu, ne le z razvojem žagarstva in lesne industrije, ampak tudi ali predvsem z naglo razvijajočo se kovinsko industrijo. Vse več ljudi je dobilo delo v domačem kraju, poleg žage Marof in Mizarskega podjetja Stari trg so se zaposlovali v Kovinskem obrtnem podjetju Lož, ki je prav tam okoli leta 1961 postalo Kovinoplastika. Množično so se zaposlovale tudi ženske, ne glede na to, kako težko delo je bilo, v kakšnih pogojih so delale in kako so prihajale na delo.

Zato se mi slika teh mladih žensk s kolesi zdi tako pomenljiva: ljudje so tiste čase z le redkimi izjemami prihajali na delo in z dela peš, tudi iz najbolj oddaljenih vasi, podnevi in ponoči, pozimi in poleti, v lepem in grdem vremenu, po kolovozih in stezah, pogosto po bližnjicah, ki so si jih utrli čez gmajne, njive in dvorišča. Le redki so premogli kolo, pač pa si ga je vsakdo hotel z zaslužkom v tovarni čimprej kupiti in domnevam, da je bilo tudi s temi dekleti tako – kolesa so bila poleg tople obleke osnovno sredstvo za kolikor toliko udobno pot na delo in domov, hkrati pa dokaz njihove pridnosti, sposobnosti in varčnosti. Praviloma je bil prvi nakup s prihranki od plače zimski plašč, takoj za njim pa kolo. Tudi moja mama je ubirala to pot. Zaposlila se je leta 1959 in si najprej kupila nov topel plašč – bund še ni bilo – takoj prvo leto pa novo Rogovo kolo, ki so jih takrat že izdelali dovolj za sprotne potrebe. Do tedaj je hodila peš iz Markovca v Pudob, kjer je bil v zadružnem domu novi obrat predelave plastike, po delavskih stezah in brveh mimo Broda in Marofa ter naprej po makadamski cesti; ali pa z druge strani po cesti v Viševek in potem po stezi čez viševski Brežiček v Pudob. Pogosto mokra, zasnežena in ozebla – tako kot večina njenih sodelavk.

Ta dekleta so s svojimi kolesi vozila izključno po makadamu in kolovozih, a so bili bicikli vseeno vsaj enkrat na teden do bleska očiščeni in redno podmazani; s tem so pričala o skrbnosti in urejenosti lastnice. Na zadnje strešice nekaterih koles je bilo mogoče namestiti posebno, po možnosti pisano mrežico, ki je preprečevala, da bi se široko krilo kolesarke zapletlo med napere kolesa, se umazalo ali celo strgalo. Ker pa je bilo širokih kril vse manj, so tudi mrežice kmalu utonile v pozabo.

Asfaltnih cest v dolini vsaj do leta 1961 ni bilo in grušč in pesek sta se mlela pod šinami vprežnih voz in odletavala izpod gum koles, redkih motorjev in avtomobilov; pa čevljev, seveda. Takrat je cestno blato še veljalo za dober gnoj, ki so si ga tu in tam v samokolnici s cest pripeljali na vrt tisti, ki niso imeli svoje živine. Voda je na robove cest nanesla ostanke konjskih fig, kravjekov, sena in žaganja, kar je pomešano z drobno mivko prav dobro storilo zelenjavi. Cestar pa je bil poleg krpanja lukenj z gramozom dolžan tudi pokositi travo ob cesti, ki jo je smel obdržati, posušiti in s tem senom pripomoči k prehrani svoje kravice. Takrat nič ni šlo v nič …

Slovarček:

• bremze: zavore
• frajlauf: prosti tek
• rogovec: kolo znamke Rog
• prešvercan: pretihotapljen
• balonar: plašč iz “balonske svile” oziroma umetnih vlaken, najlona
• šina: 1. okovje kolesa pri vozu; 2. tračnica
• zajla: jeklena vrv
• grušt: ogrodje
• torpedo: 1. vrsta zaviralnega mehanizma na zadnjem kolesu bicikla; 2. vrsta izstrelka
• ketna: veriga
• šiht: delovna izmena

Viri:

• Sandi Ravšelj, Markovec, avgust 2023, ustno
• Tilka Ravšelj, Markovec, avgust 2023, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum:1959 (?)
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 8. 4. 2014
Oblika: fotografija