1974 Kalič – Prvi sneg
Zimska idila prikazuje cesto na Kalič, ko je zapadel prvi sneg. To se je zgodilo 10. oktobra 1974. Drevesa snega še niso pričakovala. Olistana so se pod težo mokrega snega upognila.
Zgodnji sneg ni tako redek, kot se nam zdi. Najbolj ekstremen dogodek dvajsetega stoletja je zabeležen v Cerknici leta 1905. Takrat je zapadlo 120 cm snega, v Postojni 70 cm, v Višnji Gori 80 cm. Sledila so mrzla jutra, na kakršna smo že pozabili. V okolici Trebnjega je bilo 28. oktobra minus 14,4 stopinj, v Postojni minus 12,8 in v Ljubljani minus 10,7. Vojaki 17. pešpolka so po Ljubljani kidali sneg. Popoldan je posijalo toplo sonce in sneg se je pričel topiti. Ta zgodba mi je znana iz lastnih izkušenj. Padavine so povzročile veliko škodo na drevesih, ki so klonila pod snežno odejo. Šestega oktobra je zapadel sneg tudi leta 1936. Padali so tako veliki kosmi, da še stari ljudje niso pomnili česa takega.
Bil je prvi teden v septembru leta 2004 ali 2005, lahko pa tudi katero drugo leto, se več točno ne spomnim. Prepričana pa sem, da je bil petek. Ob petkih sva šla z mojim nezakonskim možem skupaj iz službe. Sicer sem se vozila z vlakom, ob petkih pa me peljal z avtom, ker ga je moja mama povabila na ješprenj. Zaradi tega njunega veselja smo nastradali še drugi, ki nam ta hrana ni pogodu. Na naši gredici ob dovozu je zrastel paradižnik samosevec. Tja sem ga najbrž pripeljala s kompostom. Nihče se ni preveč brigal zanj, uspeval je pa veliko bolje kot tisti, ki smo jih zalivali, negovali in se z njimi pogovarjali. Paradižnik je bil poln še zelenih sadežev. Nihče ni pričakoval, da bodo dozoreli, a upanje umre zadnje. Dan prej, v četrtek, je bilo trideset stopinj vročine. Zvečer v vremenski napovedi so povedali, da je naslednji dan možen sneg do nižin. Ma daj, baba, ven poglej, sem si mislila. Tudi v petek zjutraj še ni kazalo, da bi bil kakšen sneg pred vrati. Doma smo se ravno spravili h kosilu. Bilo je okrog druge ure popoldan. Veselo jemo tisti ričet, eni malo manj veselo, kar naenkrat pa on reče:
– Morda so imeli pa prav.
– Kdo, kaj?
– Ven poglej!
Jebela! Zunaj so padali tako kosmi, kot bi nekdo rjuho trgal na kose in metal dol. Deset, petnajst minut in vse je bilo belo in pokrito z mokrim snegom. Moje oktobrce so ležale kot pokošene. A to še ni vse! Ulegel se je tudi paradajz. Ker ni bilo pričakovati, da se bo še dvignil, sadežev pa se mi je zdelo škoda, sem skušala rešiti, kar se je rešiti dalo. Po nasvetu kmetice, ki se je štela za pametnejšo od mene, sem paradajze zavila v časopisni papir in dala na toplo. Po enem mesecu so bili še vedno zeleni, po dveh tudi, gnili pa niso. Ker ima moje potrpljenje svoje meje, sem jih tretji mesec vrgla na kompost. O snegu pa naslednje jutro ni bilo ne duha ne sluha. September je bil še dolgo topel, pravo babje poletje smo imeli. Ampak do trideset pa ni šlo več.
Podatke je napisal A. M., ki je tudi fotografiral.
Viri:
Kraj: Kalič
Datum: 10. oktober 1974
Avtor: A. M.
Zbirka: Ivanka Gantar
Skenirano: 27. 8. 2023
Oblika: fotografija
RSS - Posts