1954 Pudob – Na Marofu
Žaga Marof okoli leta 1954 ali prej, pogled z zahodne strani na plac ali krlišče, kjer so vozniki – furmani in redki kamioni odlagali hlode, delavci s slike pa so jih ročno spravljali do žage s pomočjo cepinov, hendukov na neke vrste tekoči trak. Od tega traku se spominjam predvsem vzdolžnih verig na dnu plitvega jaška, po katerem so potovali hlodi do gatra in strašne nevarnosti, ki je grozila radovednim otrokom, če bi po nesreči stopili tja noter. Očitno so me več kot enkrat opozarjali na to, ko sem tja v cekarju prinašala očetu kosilo, ki je bilo največkrat sestavljeno iz zelja, krompirja in fižola ali druge debeline, ter kajle kruha.
Tudi moj oče je namreč po selitvi iz Cerknice v Podcerkev nekaj časa delal na placu in bil opremljen kot možaki na sliki: nosil je škornje – včasih gumijaste z zavihanimi buotami kot možak na levi – stokrat pokrpane hlače in na glavi platneno čepico. Delali so od osmih do štirih popoldne in ko je prišel domov, je bil vedno zelo utrujen. K sreči so ga kmalu premestili v mašinhaus za hajcarja, potem pa je šel na tečaj za brusilce in postal brusilec, kjer je ostal do težko pričakovanega – zaradi spremembe zakona tik pred zdajci za pet let podaljšanega – konca delovne dobe.
Na tej sliki prepoznam le Lekanovega ata iz Sige, ki je zadnji od leve, znan mi je tudi obraz možaka v platneni čepici, ki je obrnjen proti gledalcu, a ne vem imena. Je bil mogoče Lekšanov? Pa poleg njega desno morda Srpanov ata?
V ozadju se vidita dve stavbi: v levi je bila zgoraj uprava, spodaj pa spredaj neke delavnice in skladišče, v drugi polovici pa mašinhaus. Desna stavba s tremi širokimi vhodi skriva žagalnico oziroma gatre – tračne žage. Skrajno levo ob stavbi se dviga značilni dimnik, v ozadju pa se vidi Markov hrib in za njim hribi proti Slemcam in Blokam, na desni pa je severni del Racne gore.
To sliko sem našla v zapuščini svojega očeta in se spomnila, s kakšnim ponosom jo je nekega dne prinesel s šihta. Moralo je biti okoli leta 1954, prej kot so postavili stolarno, čeprav je posnetek meglen in se morda stolarna že skriva desno od silosa za žaganje … V leseni stavbi skrajno levo se je sušil les, v tisti zadaj pa ne vem več kaj so počeli z deskami, ki so jih z vagončki vozili tja noter. Mogoče so surove deske obžagovali na določene dimenzije, zakaj spomnim se, da smo tja hodili nalagat žajmajne, ki smo ga za majhen denar kupili za drva.
Slika je posneta mogoče kar z glavne ceste med Starim trgom in Pudobom, ki je bila takrat tudi še makadamska kot ta na sliki. Desno v ozadju se poleg stavb vidi silos za žaganje – pilanco – ki me je vedno očaral s svojimi visokimi kupi mehkega in dišečega žaganja, po katerem se je bilo mogoče valjati, ni pa bilo tudi dovoljeno in na koncu tudi ne prijetno, saj je žaganje zlezlo vsepovsod za obleko in ni se ga bilo mogoče zlepa znebiti. Nisem poskusila več kot enkrat …
Slovarček:
- mašinhaus: strojnica
- hajcar: kurjač
- žajmajne: vzdolžni odrezki pri oblikovanju desk
- šiht: delovna izmena
- gater : tračna žaga
- plac: skladišče hlodovine
- henduk: ročno orodje za premikanje hlodov; cepin z dodatnim premičnim zobom
- furman: prevoznik z vprežnim vozom
- debelina: preproste zelenjavne enolončnice iz zelja, repe, kolerabe, krompirja in fižola
- buota : golenica pri škornjih
Kraj: Pudob
Datum: med leti 1954 in 1955, prva slika je starejša
Avtor: nista znana
Zbirka: Marica Pavlič in Milena Ožbolt
Skenirano: 18. 6. 2015 in 6 12 2017
Oblika: dve fotografiji
RSS - Posts
Trackbacks