1956 Ivanje selo – Obročarstvo 1.

Začne se s pripravo leskovih palic

Na fotografiji je 82-letni Vesel, obročar iz Ivanjega sela pri sekanju leskovih palic nekje na območju Menišije. “Sedaj sekam palice in se pripravljam na zimo,” je pojasnil fotoreporterju, ki je obročarja Vesela srečal pri potepanju po Menišiji. Vesel se razveseli gosta in mu pove marsikaj zanimivega o tej stari domači obrti na Notranjskem: “Na jesen je leskov les ravno pravšen, ker je zdrav, in so obroči tudi mnogo bolj trpežni. Spomladi, ko les zori in je poln soka, se palic za obroče ne sme sekati. Obroči smejo biti samo iz leskovih palic. Palice morajo biti dolge najmanj 180 cm, največ pa do 3 m.”

Vesel še doda: “Danes ta obrt že izumira. Malo nas je, ki še to delamo in ko bomo mi minili, bo tudi obročarstva konec. V Ivanjem selu delamo še jaz in Kajžna dva na Uncu Šušterček (verjetno Šurčk op. Perko) in Bajtnik, nekaj jih je še v Menišiji, pa smo na koncu.”Vesel se povrne v svojo mladost in doda:” O, včasih so pa mnogo delali in palic ni bilo tako lahko dobiti kakor danes. Daleč smo hodili ponje.”

Janko Jovan v reviji DOM IN SVET št. 9. letnik 1903 v prispevku Domači obrti na Kranjskem piše o težavah, ki so jih imeli obročarji s pridobivanjem surovine za obroče – leskovih palic. Tako so jih Unčani in Slivljani večinoma dobivali iz gozdov planinske graščine, ki je imela v okolici velike in prostrane gozdove.

Kdor pa je hotel v njih sekati, si je moral proti plačilu najeti vsako leto določeno parcelo. Cena pa ni bila majhna, če omenimo, da se leščevja vedno manj naseka, moramo pač priznati, da je 30 do 50 K najemnine za eno parcelo na leto precej velik znesek. Obročarji pa so kupovali leskove palice tudi od posameznih kmetov, ki so jih nasekali v svojih gozdovih, ter jih oklestili in na plano zvozili. En voz nasekanih palic je stane približno 4 K, a misliti si tu ne smemo celega „parizarja”, ampak navaden voz. Svoj čas so obročarji dobivali les tudi iz snežniških gozdov, dokler je grajščinsko oskrbništvo to dopuščalo. Bilo pa je treba velikanskega truda, preden so zvozili les od ondod domov, kajti grad Snežnik je oddaljen od Unca celih osem ur, a sekali so leskove palice še v bolj oddaljenih gozdovih, tja do Trnja, kakih dvanajst ur hoda daleč. Na vse mogoče načine so si skušali ljudje pomagati. Hodili so po les celo na Hrvaško, kar se pa seveda kljub nizki ceni lesa pri toliki daljavi ni izplačalo. Ivanjci pa so leskove palice dobivali v Ivanjski rebri, Ravniku, Ulaki in Menišiji, pa tja do Pokojišča.

Obročarstvo je stara lesna obrt, ki je sodila v dopolnilno dejavnost posodarske stroke, saj so sode, pa tudi škafe, preden so se uveljavili železni, openjali z lesenimi obroči. Lesenih obročev pretežno iz leske, pa tudi jesena niso potrebovali samo za posodarstvo, ampak so z njimi obijali tudi zaboje, ki so bili pozneje speti le še z obročnim železom ali valjancem, dandanes pa v veliki meri  s plastičnimi povezami.

Obročarstvo je bilo do 60. let 20. stoletja najbolj razširjeno na Notranjskem. Najbolj znano središče obročarstva je bilo na Uncu, do prihoda železnice 1857. leta pa tudi na Rakeku. Tu so skoraj v vsaki hiši malih kmetov in bajtarjev izdelovali obroče ali „koretele”. Nadučitelj šole na Uncu, kamor so sodile vasi: Unec, Ivanje selo in Slivice,  Peter Repič leta 1889 zapiše:

Bajtarji in najemniki se v velikej meri pečajo z izdelovanjem obročev, zlasti v zimskem času, ter jih potem izvozijo v Trst, kjer zanje lepe denarce dobé. Priden delavec lehko po goldinar in več na dan zasluži. Obročarstvo je silno stara obrt teh vasi; ž njim so se poprej še veliko bolj pečali, kakor dandanes.

Ko je obročar nasekal dovolj palic, je naredil škarje, si jih takole oprtal in odnesel na kup. Na posnetku je naš znanec Vesel iz Ivanjega sela. Ko jih je bilo dovolj za voz, jih je odpeljal domov. Tudi sam se še spominjam takih prizorov, ko je sosed Tomažičev Matevž, povratnik iz Amerike, zadnji obročar v Slivicah, prinašal kar domov butare leskovih palic z Jelovice ali Škocjana.

Viri:

• Poklic, ki izumira. Tovariš, 25. 11. 1956 na strani 1219, številka 46.

Kraj: Ivanje selo
Datum: oktober 1956
Avtor: Svetozar Busić
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, fond Delo
Skenirano: —
Oblika: 2 datoteki