1934 Rakek, Unec – General Rudolf Maister se zahvali za čestitko ob 60. rojstnem dnevu županu Franju Tavčarju

JUTRO Ljubljana, petek 30. marca 1934

Iz Maribora

Maribor svojemu osvoboditelju generalu Maistru.

Upoštevajoč željo slavljenca, da bi se njegova 60-letnica z ozirom na veliki teden proslavila skromneje, je Maribor vendar zelo slovesno proslavil jubilej svojega osvoboditelja, že pred napovedano uro so se pričele zbirati množice v Maistrovi ulici. Opazili smo med njimi Sokole, gasilce, športnike, narodne železničarje, rezervne častnike in dobrovoljce, trgovce, obrtnike, strelce, članstvo Narodne odbrane, Jadranske straže, Glasbene Matice, Narodne strokovne zveze, Nanosa, ZMI, Društva zasebnih in avtonomnih nameščencev, v prvi vrsti pa njegove drage borce in četnike Narodne odbrane.

Ko so se množice razvrstile, se je pojavil ob oknu jubilant, ki mu je tisočero rok mahalo v pozdrav, železničarska godba »Drava« je zaigrala fanfaro iz »Libuše«, nato pa so mariborski pevski zbori pod vodstvom pevovodje g. Horvata zapeli pozdravno pesem. V imenu njegovih borcev ja slavljencu presrčno čestital podpredsednik Zveze g. Malenšek. Za čestitke se je vzradoščen zahvalil general Maister in imel pri tem krajši nagovor na zbrano množico, v katerem je s tako toplimi besedami. kakor zna samo on, pozival k slogi in k nadaljnjemu delu za srečo naroda.

Godba je nato zaigrala državno himno, nakar so pevci zapeli »Zdravico« in slavljencu najljubšo pesem »Kje so tiste stezice . .« Sledil je ob zvokih godbe mimohod njegovih borcev, viteških čet, mornarjev in gasilcev z gorečimi baklami. Po končani podoknici so se jubilantu poklonili v njegovem stanovanju predstavniki oblastev in raznih nacionalnih korporacij.

V imenu vseh mu je čestital upok. višji državni pravdnik g. dr. Jančič.

Čestitkam se je pridružil tudi rakovški župan Franjo Tavčar z občinskimi odborniki. V začetku aprila 1934 se je general Rudolf Maister Franju Tavčarju in občinskim odbornikom zahvalil za čestitko.

V zahvali za čestitko županu občine Rakek Franju Tavčarju general Rudolf Maister med drugim zapiše tele pomembne besede: “Vaš pozdrav me je posebno zato razveselil, ker je Rakek in Unec že skoraj 45 let sicer moj drugi, a vendar pravi dom.” 

Pa se še mi sprehodimo po tej poti. Franja Tomšič (1834 – 1922) in Franc Maister (1826 – 1877) sta se poročila leta 1867; rodili so se jima trije sinovi: Artur 1868 – 1875; Ernest 1870 – 1897 in Rudolf 1874 – 1934. Po smrti Franca Maistra je postal uradni oskrbnik otrok Lovro Sebenikar, mož sestre Franje Maister, Matilde Sebenikar. Tako sta Rudolf Maister in brat Ernest (Artur je pred tem že umrl) dobila novi, pravi dom najprej na Rakeku, potem pa po letu 1903 na Uncu na znanem Sebenikarjevem posestvu. Še bolj je bil Rudolf povezan z Uncem, ko se je tja k sestri Matildi preselila njegova mati Franja Maister. Na Unec se je Rudolf pogosto vračal tudi s soprogo Marico, s katero se je poročil leta 1905; rodila sta se jima dva sinova Hrvoj (1905 – 1982) in Borut (1908 – 1984). Ker Lovro in Matilda Sebenikar nista imela potomcev (sin edinec Adolf rojen 1876 je umrl kot otrok leta 1883), je Matilda (1847 – 1933) posestvo predala nečakoma Hrvoju in Borutu. Po prisilni upokojitvi je general Rudolf Maister poletja običajno preživljal na Sebenikarjevem posestvu na Uncu.

Pa še z enim dejanjem, kar malce zamolčanim, a za kraje od Logatca, Unca in Rakeka še kako pomembnim je povezan general Rudolf Maister. Za vstop Italije v vojno proti avstro-ogrski leta 1915 (soška fronta), so zaveznice Italijo nagradile z obljubo, da bo po koncu vojne dobila Primorsko, Istro in Dalmacijo, in vse to, še več kot so ji obljubili, je Italija 1918 tudi zasedla s svojim vojaštvom. Kljub temu, da je bila 12. novembra 1920 v Rapallu sklenjena razmejitvena pogodba med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo, se Italija iz področja od Logatca do Rakeka ni želela umakniti na določeno razmejitveno črto. Zmagovalke prve svetovne vojne so njeno držo vsaj tolerirale, če ne še kaj drugega. “Ni izključeno, da bi Italijani, če ne bi bil jaz trdovratno ostal na svojem stališču pri pogajanjih, zahtevali zase tudi demarkacijsko črto Logatec – Rakek in vse kraje, ki leže med to črto in sedanjo državno mejo in to tudi dobili. Tako bi bil tudi jaz danes brez doma,” je še zapisal general Rudolf Maister rakovškemu županu Franju Tavčarju. Če ne bi bil predsednik razmejitvene komisije Kraljevine SHS general Rudolf Maister tako vztrajen, bi to območje ostalo pod Italijo (kljub podpisanemu dogovoru) in doživelo usodo Primorske pod Italijo pred drugo svetovno vojno. Spomnimo se le kaj se je po koncu prve svetovne vojne dogodilo z Reko. Na to potezo generala Rudolfa Maistra moramo biti Notranjci ponosni, tako kot Slovenci za njegovo borbo za slovenski Maribor, Štajersko in Koroško.

Pa se povrnimo nekaj desetletij nazaj, v čase, ko je bil po državi general Rudolf Maister zamolčan, ko so se slavili drugi pomembni dogodki, pozabile pa njegove zasluge, da je Maribor in okolica prišla pod Slovenijo. Prav je, da ob tem omenimo enega od pomembnih pobudnikov za obuditev Rudolfa Maistra na Uncu, tovariša Romana Gorjana, ki je prišel na Unec 1. avgusta 1953 za vodjo šole. Že ob 100-letnici šole leta 1957 so se ob razstavi spomnili pomembnih mož iz naših vasi: generala Rudolfa Maistra, slavista dr. Josipa Puntarja, pa pisatelja Ivana Matičiča, duhovnika Franca in arhitekta Janeza Jagra in olimpijcev Janeza in Cveta Pavčiča. Ob njegovem sodelovanju je bila leta 1969 na Maistrovi hiši na Uncu odkrita spominska plošča generalu in pesniku Rudolfu Maistru. Šola je leta 1974 proslavila 100-letnico njegovega rojstva (1834) in 40-letnico smrti (1934), po njem je bil poimenovan tudi Pionirski odred Rudolfa Maistra, leta 2001 pa še šola: Osnovna šola Jožeta Krajca Rakek, podružnična šola Rudolf Maister Unec. Leta 1979 so se pred Maistrovo hišo srečali Maistrovi borci, borci NOB, pionirji in učitelji. Organizatorji srečanja so bili Roman Gorjan, Janez Štritof in Majda Palčič Marc.

Za konec pa še tole: Tako pomemben mož kot je bil general Rudolf Maister, pa Beogradu ni bil pri srcu, kraljevina mu je odmerila slabo pokojnino. Ivanu Matičiču je zaupal: Veš, jaz sem revež, moja družina je v stiski… Moja pokojnina je tako nizka, da težavno izhajamo.  Da je bil za Slovenijo tako zaslužen človek revež je svojim potomcem in njihovim partnerjem pogosto pripovedoval tudi rakovski župan Franjo Tavčar. Franjo Tavčar je generala Maistra pogosto povabil na kosilo, pa tudi kak denar mu je poskrbel in občinske blagajne.

Viri:

• dLib.si JUTRO Ljubljana, petek 30. marca 1934
• razglednica Pohod po poteh generala Rudolfa Maistra Unec
• Ivan Matičič: Moja srečanja z Maistrom. Kamniški občan, 20. novembra 1970

Kraj: Rakek
Datum: 1934
Avtor: neznan
Zbirka: Tone Strle, Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: 2 datoteki