1922 Trst – Fotografinja Julijana Šelhaus (1892-1975)

Prav je, da v Starih slikah poleg Edija Šelhausa predstavimo tudi njegovo mamo Julijano Šelhaus prav tako poklicno fotografinjo, toliko bolj, ker sta bila z Edijem zelo povezana. Med drugim je bila odlična portretistka in retušerka. Znanje je uspešno prenesla tudi na sina Edija, ki je že kot partizanski » leteči« fotoreporter tudi po Notranjski s svojimi posnetki portretov trpečih beguncev, otrok, starcev in ranjencev ustvaril občutene nadčasovne podobe medvojnega trpljenja, po očetu Janku Šelhausu, svoj čas popotnem fotografu po Istri in Primorju, pa je podedoval nemirno fotoreportersko žilico.

Le malo katera fotografinja se je poleg skrbi za družino z vztrajnostjo in podjetnostjo uspela uveljaviti kot samostojna fotografinja z lastnim foto ateljejem, tako kot se je Julijana Šelhaus v Škofji Loki. Razen starejšega sina Janka sta se s fotografijo ukvarjala tudi mož Janko Šelhaus in mlajši sin Edi. Julijana je bila skromna in v ozadju, zato o njenem delovanju ni veliko gradiva. Še sreča, da je bil njen sin Edi poleg fotoreporterskega dela tudi pisec številnih zgodb, zato nam je uspelo na podlagi njegovih spominov in družinske fotografske zapuščine v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije (1) ter izjav in drugih pisnih virov, rekonstruirati življenjsko in profesionalno pot fotografinje Julijane Šelhaus.

Življenje in delo

Poklicna fotografinja in aktivistka OF Julijana Rupnik (por. Šelhaus) se je rodila 1892 kot osmi otrok v številni družini v Podkraju. Vseh otrok je bilo dvanajst. Oče Anton Rupnik je kuhal oglje v gozdovih pod Javornikom in sinovi so mu pri tem pomagali, vendar je bilo kruha za vse premalo, zato so dekleta morala oditi služit.

Po izjavi Sandija Jesenovca je Julijana Rupnik imela srečo, da se je 15 ali 16-letna uspela zaposliti pri nekem fotografu v Trstu. Bila je marljiva, zato je lahko večkrat pomagala pri fotografskem delu. Takrat so slikali še na mokre plošče, kopirali pa so kar pri dnevni svetlobi.

Leta 1916, ko se je vozila z vlakom na delo v Trst, je na železniški postaji v Ajdovščini spoznala uradnika Janka Šelhausa in se z njim leta 1918 tudi poročila. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, leta 1918 sin Janko in leto kasneje 1919 še sin Edi.

* Družina Šelhausovih ob hiši v Železnikih. Mož Janko (Ivan) Šelhaus je bil rojen 1884 v Železnikih. (MNSZS)

* Julijana Šelhaus s sinom Jankom v naročju in mož Janko Šelhaus, okrog 1918. (MNSZS)

* Julijana Šelhaus na Bledu okrog 1920. Foto Janko Šelhaus. (MNSZS)

Ko sta po prvi svetovni vojni Julijanina starša umrla, so bratje in sestre družinsko imetje prodali in se razšli. Nekaj jih je odšlo v Trst, med njimi tudi Julijana Šelhaus z družino, drugi pa v takratno Kraljevino Jugoslavijo v Poljansko dolino in Škofjo Loko.

* Gledališka igra, verjetno na Tržaškem okrog 1920. Foto Janko Šelhaus (MNSZS)

* Julijanina sestra Jožefa Oblak v Trstu, okrog 1920. (MNSZS)

* Otrok med igro okrog 1920 na Tržaškem. (MNSZS)

* Delovna dovolilnica za Julijano Šelhaus. Izdal Urad za zaposlovanje tujcev v Zagrebu, 29. 10. 1921. (MNSZS)

* Prva z desne Julijana Šelhaus in sorodniki, okrog 1921. V sredini je sin Janko in desno pred njo je sin Edi (MNSZS).

* Dovoljenje Generalnega konzula Kraljevine SHS, Trst Julijani Šelhaus za potovanje v Ljubljano, 6. 10. 1921. (MNSZS)

* Portret Julijana Šelhaus in Edi. okrog 1922. (MNSZS)

Zaradi porajajočega fašizma je 1923 kot Slovenec oče Janko pustil državno službo na železnici. Da bi lahko preživljal družino, se je lotil fotografiranja. Tudi ženo Julijano je izpopolnil v fotografski dejavnosti. Bila je zelo nadarjena. Njena posebnost so bile velike barvne povečave, ki jih natančno kolorirala in retuširala kar s čopičem.

* Julijana in Janko Šelhaus ob Boziču 1923. (MNSZS)

* Družina Šelhaus v Trstu leta 1923. Z leve mama Julijana, sinova Edi in brat Janko ter oče Janko. (MNSZS)

* Julijana Šelhaus sinovoma. Prvi z desne je Edi in Janko okrog 1924. (MNSZS)

* Koloriran portret Edija Šelhausa, okrog 1926. (MNSZS)

* Potrdilo iz potnega lista Julijane Šelhaus za izhode in vhode v Kraljevino SHS 14. 9. 1928 in potrdilo ital. Generalnega konzula v Zagrebu, 22. 12. 1928. (MNSZS)

V hiši sredi Trsta, kjer ni bilo elektrike, si je opremil temnico in si pri oblasteh preskrbel dovolilnico, da se je pridružil potujočim fotografom. Za delo je uporabljal star fotografski aparat 10 x 15 cm z raztegljivim mehom na steklene plošče, ki ga je prinesel z nekaj letnega popotovanja po svetu pred prvo svetovno vojno.

»Vsako nedeljo si je opasal velik nahrbtnik, v katerega je spravil vse fotografske potrebščine: aparat, zložljivo stojalo, blago za ozadje in vzorce za reklamo. Obiskoval je kraje, kjer se je dogajalo kaj pomembnega, npr. obhajilo, birma, ples, pa tudi nastop pevskega ali dramskega društva. Poznali so ga v vseh krajih od Istre do Primorske, zato mu ni nikoli zmanjkalo dela.

Največ dela so fotografi imeli ob birmah. Birme so bile na štiri ali pet let, in takrat se je v kraju zbralo tudi po deset in več fotografov, a z vse, je bilo dovolj dela in zaslužka. V tistih časih je bila v modi t. i. »šnelfotografija«, prednica polaroida. (2)«

V dramatičnih razmerah Mussolinijevega pohoda na Rim v letih 1923-1929, sta Julijana in Janko Šelhaus kljub naraščajočemu fašizmu fotografirala večino slovenskih kulturnih prireditev na Tržaškem (godbe, pevske zbore itd.) (3).

V dramatičnih razmerah Mussolinijevega pohoda na Rim v letih 1923-1929 sta Julijana in Janko Šelhaus kljub naraščajočemu fašizmu fotografirala večino slovenskih kulturnih prireditev na Tržaškem (godbe, pevske zbore itd.) (3).

Divjanje fašistov proti vsemu, kar je bilo slovenskega v Trstu in okolici, je postajalo vedno hujše. Prepovedana so bila slovenska društva, ukinjeni časopisi, preiskave na domovih Slovencev vedno bolj pogoste, zato so se Šelhausovi odločili, da leta 1929 odidejo v Jugoslavijo.

Julijana se je odločila, da bo šla k sorodnikom v Škofjo Loko, medtem ko je Janko odprl Foto atelje Jadran v Zagrebu, samo nekaj mesecev kasneje pa tudi v Škofji Loki (1929) podružnico, ki jo je vodila Julijana Šelhaus. Za Edija sta se odločila, da bo nadaljeval družinsko fotografsko tradicijo, zato je postal vajenec pri mami v Škofji Loki.

* Obrtni list oz. dovoljenje Ivanu (Janku) Šelhausu za opravljanje fotografske obrti v Škofji Loki, april 1929.(MNSZS)

* Dovolilnica Julijani Šelhaus za neomejeno točenje alkoholnih pijač, izdana v Ljubljani 19. aprila 1929. (MNSZS)

* Janko Šelhaus, sin Julijane Šelhaus v Škofji Loki 9. 7. 1933. (MNSZS)

* Obisk kralja Aleksandra Karađorđevića I. v Ljubljani, 30-leta 20. stoletja. (MNSZS)

Kljub temu da sta se Julijana in Janko Šelhaus sporazumno razšla, sta še vedno poslovno sodelovala npr. pri slikanju Evharističnega kongresa v Ljubljani 1932 ali pa zadnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona leta 1936 na šolskem dvorišču v Škofji Loki. Ne glede, da so vsi trije Šelhausovi dejavno fotografirali obe zelo odmevni prireditvi, je kot avtor fotografij omenjen le Janko Šelhaus, na katerega je bila vpisana tudi fotografska obrt v Škofji Loki.

Mama je bila zelo podjetna, zato je bil njen Foto atelje eden izmed najlepših lesenih foto ateljejev v predmestju Škofje Loke. Atelje je žal zgorel v tridesetih letih 20 stoletja.

Po izjavi sina Edija Šelhausa je bila mama Julijana zadolžena tudi za fotografiranje telovadnega društva Orli, medtem ko je Sokole slikal someščan fotograf Avgust Blaznik.

Razmere so se spremenile, šele 1938, ko je Julijana Šelhaus postala samostojna fotografinja. Takrat so vpisali prenos obrti na novo hišo, Novo predmestje 22, danes Kidričeva cesta 4. Leto prej 1937 pa je v Ljubljani opravila mojstrski izpit iz fotografske obrti.

* Mojstrsko spričevalo Julijane Šelhaus, 23. 9. 1937. (MNSZS)

* Prenos fotografske obrti na Julijano Šelhaus, na nov naslov v Škofji Loki, marec 1938. (MNSZS)

Kot zanimivost naj omenimo, da so pred narejeno kuliso »Triglava« fotografirali prenekaterega vojaka starojugoslovanskega prvega gorskega polka, ki je bil v Škofji Loki.

Edi je v knjigi Fotoreporter o tem obdobju zapisal: »To je bila zlata doba za fotografe. Ljudje so se fotografirali ob vsaki priložnosti, da bi se videli bodisi sami ali v krogu svojih prijateljev in znancev, a tudi potreba po raznih dokumentih s fotografijo je bila vedno večja. Dan, ko se je največ fotografiralo, pa je bila nedelja. Dekleta in fantje iz oddaljenih vasi in kmetij so bili prvi naši nedeljski gostje. K fotografiranju je spadalo tudi friziranje. Mama je imela ves dan v rokah železne klešče, s katerimi je lahko dekletu na hitro naredila dva tri kodrčke. Pri tem se ni zgodilo samo enkrat, da so v razbeljenih kleščah ostali tudi naročnikovi lasje (4).«

* Portret vojaka iz prvega planinskega polka v Škofji Loki, okrog 1930.

* Ženski portret, atelje Šelhausovih, Škofja Loka, 30-leta 20. stoletja. (MNSZS)

Poleg fotografiranja v ateljeju je bilo treba veliko fotografirati tudi na terenu: poroke, razne cerkvene, družinske slovesnosti, obhajila, birme in razne društvene dogodke.

V tistih časih so se uporabljali še okorni fotoaparati na meh in steklene plošče, pa tudi magnezij je bilo potrebno imeti s seboj, če bi bilo potrebno fotografirati v temi. Pri zamenjavi steklenih plošč si moral biti zelo pozoren, da ne bi že osvetljene plošče uporabil še enkrat.

V tistih časih so se uporabljali še okorni fotoaparati na meh in steklene plošče, pa tudi magnezij je bilo potrebno imeti s seboj, če bi bilo treba fotografirati v temi. Pri zamenjavi steklenih plošč si moral biti zelo pozoren, da ne bi že osvetljene plošče uporabil še enkrat.

Zato je bil prihod Leice na fotografski trg pravo olajšanje. Ta maloslikovni in izredno priročni fotoaparat je bil izredno zanimiv tudi za poklicno fotografinjo Julijano Šelhaus, ki ga je kot poslovna in podjetna ženska tudi takoj kupila. Znano je bilo, da so ga že koristno uporabljali ljubljanski fotografi pri fotografiranju sprehajalcev v Tivoliju. Zakaj ne bi Leice uporabljala tudi v Škofji Loki?

V zvezi z uporabo maloslikovnega fotoaparata je Edi Šelhaus zapisal: »Nekega jutra so pritekli k nam sosedje. Razbijali so po vratih in kričali, da se iz naše lesene delavnice kadi. In res, preden sva z mamo dojela, kaj naj bi sploh bilo, je bila že vsa delavnica v plamenih. Mama je hitro začela iz hiše nositi vse, kar se je dalo, jaz pa sem pograbil Leico. Nameril sem jo proti ognju, da bi »nepozabni trenutek« posnel. Mati je to opazila in se zgrozila: »Kaj, mar ni zadosti, da se je zgodila nesreča, zdaj se je še tebi zmešalo!« Nisem napravil prvega reportažnega posnetka, kajti tudi vsi, ki so bili poleg in so pomagali, so bili enakega mnenja kot mama.«

»Julijana Šelhaus je bila prava mojstrica fotografske obrti. Stalno je imela zaposlena dva pomočnika, eden je bil zadolžen za retuširanje, drugi pa za fotografiranje na terenu. Sama pa je izdelovala fotografije iz posnetih filmov – to delo ji je šlo še posebej dobro od rok. Ko sem se junija 1941 pričel učiti za fotografa, je bil pomočnik Rudi Vavpotič. Najprej sem začel razvijati filme in slike, piše Sandi Jesenovec, in se nato seznanil še z retušo negativov in pozitivov. Ko je mojstrica ugotovila, da omenjene postopke zadovoljivo obvladam, me je napotila fotografirat ljudi.« in nadaljuje: » Julijana Šelhaus je bila delovna in zelo sposobna retušerka, plošče za legitimacije je vedno še dodatno retuširala. Pri njej sem pridobil solidne osnove iz retuširanja, ki sem jih koristno uporabil za ponarejene izkaznice ilegalcev in v partizanih, ko sem npr. aprila 1945 slikal manjšo skupino oficirjev, ki naj bi odšli v Trst s ponarejenimi osebnimi dokumenti (5).«

Medvojni čas

Po nemški okupaciji Škofje Loke aprila 1941, je Julijana Šelhaus kot zavedna Slovenka in antifašistka začela skrivaj sodelovati z OF. V njenem ateljeju v Škofji Loki so za odporniško gibanje že v začetku nemške okupacije skrivaj izdelovali kopije fotografij nemških vojakov, policistov in celo gestapovcev. V ateljeju so izdelovali tudi fotografije za ponarejene izkaznice ilegalcev. Prav po zaslugi fotografinje Julijane Šelhaus so se ohranile dragocene fotografije o okrutnosti nemških okupatorjev. Vse tako pridobljene fotografije je Jana (njeno legalno ime) še med vojno izročila prvoborcema Petru in Niku Kavčiču iz Škofje Loke. Ohranjene fotografije kažejo na nacistično divjanje v Dražgošah, obešanje in streljanje talcev in partizanov, akcije prvoborcev Selški in Poljanski dolini, med fotografijami pa so tudi porušeni mostovi in zažgani avtomobili. Zaradi uspešnih partizanskih akcij in tudi zaradi močnih propagandnih kopij fotografij petinštirideset padlih nemških policistov, ki so izgubili življenje v Rovtah v Selški dolini 12. decembra 1941 v boju z borci Cankarjevega bataljona, so na predlog novega vodje nemške civilne uprave Fridericha Rainerja odložili predvideno formalno pravno priključitev zasedenih slovenskih pokrajin k nemškemu rajhu, ki naj bi se zgodila 1. januarja 1942 in do katere potem sploh ni prišlo.

Sin Edi je spomladi leta 1943 dobil poziv v nemško vojsko. Toda odločil se je kot večina vpoklicanih fantov iz Reteč, Sv. Duha in okolice Škofje Loke za partizane. Starejši sin Janko je bil že nekaj časa v nemški vojski na vzhodni fronti, njen mož pa v Zagrebu. Materi Julijani ni bilo lahko pri srcu, ko je videla, kako razkropljena in razdvojena je družina. Čeprav je kot aktivistka OF, podpirala sinovo odločitev za partizane, je bila zaradi njegovega šibkega zdravja zelo zaskrbljena, kako bo prestajal naporno življenje v partizanih.

Sicer pa je imela Julijana kljub vojnemu času veliko dela v ateljeju, saj je bila v bližini tudi vojašnica z nemškimi rekruti. Fotografirali so se in prinašali v delavnico posnete filme razvijat. Hkrati pa so razvijali tudi filme, ki so jih po svojih zvezah in kurirjih pošiljali partizani. Zato je bila Julijana zelo previdna, ko je razvijala filme za osvobodilno gibanje. Fotografije nemških vojakov in partizanov so se spirale v vodi ločeno. Slike partizanov so bile vedno skrbno prikrite, da ne bi prišlo do tragičnega dogodka.

* Požgane Dražgoše, 13. januar 1942 (reprodukcija iz nemških filmov, ki so jih v fotoatelje Julijane Šelhaus v Škofji Loki prinesli razvijat nemški vojaki – policisti iz Luksemburga 1941/1942. Zbirka Sandija Jesenovca, hrani (MNSZS).

* Na levi je domnevno ujeti partizan iz Poljanske doline konec decembra 1941 pred šolskim poslopjem v Škofji Loki, kjer je bila nastanjena policijska enota. Desno je eden od škofjeloških gestapovcev (reprodukcija iz nemških filmov, ki so jih v fotoatelje Julijane Šelhaus v Škofji Loki prinesli razvijat nemški vojaki – policisti iz Luksemburga 1941/1942. Zbirka Sandija Jesenovca, hrani (MNSZS).

Ki pa se je po nesrečnem naključju zgodil oktobra 1943, ko so se na vrtu za hišo igrali sosedovi otroci in med kopanjem izkopali fotografije maršala Tita, ki jih je za osvobodilno gibanje izdelala Julijana, in jih zakopala na vrtu, da ne bi prišle v neprave roke. Prav isti dan so nemški vojaki v sadovnjaku napeljevali poljski telefon in opazili otroke s fotografijami Tita, ki so jih zaplenili in Julijano kot sodelavko partizanov aretirali ter jo odgnali na gestapovsko poveljstvo. Po nekajmesečni preiskavi so jo poslali v zloglasne Begunje na Gorenjskem in nato na prisilno delo v nemško taborišče. Tik pred koncem vojne 1945 je med zavezniškim bombardiranjem pobegnila in se do konca vojne skrivala pri sestri Jožefi Oblak v Škofji Loki.

Povojni čas

Kmalu po osvoboditvi Škofje Loke maja 1945, se je Julijana srečala in objela s svojim sinom Edijem pred domačo hišo. Dolgo se ni vedelo, kako je z njenim starejšim sinom Jankom, ki je bil v nemški vojski. Po dveh letih, ki jih je preživel v ruskem ujetništvu, se je vrnil domov tudi on. A ni ostal dolgo v Jugoslaviji, odšel je v Nemčijo, medtem ko je Oče Janko Šelhaus vojno preživel v Zagrebu in tam leta 1956 tudi umrl.

Po osvoboditvi je mojstrica fotografije Julijana Šelhaus v svoji hiši ponovno odprla foto atelje in nadaljevala fotografsko dejavnost. Kljub pomanjkanju potrošnih dobrin so se ljudje radi fotografirali za spomin, ob menjavi osebnih dokumentov, družinskih, družbenih in cerkvenih praznikih, pa tudi ob vsakdanjih dogodkih. Dela je bilo veliko, zato bi ji še kako prav prišla pomoč sina Edija, ki je bil v tistem času filmski snemalec in fotoreporter v nemirnem Trstu, kjer je do leta 1948 kot filmski snemalec za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti v izjemnih okoliščinah posnel odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Junija 1955 se je vrnil v Jugoslavijo, k mami v Škofjo Loko. O svoji vrnitvi je Edi povedal: Po burnem življenju v Trstu, sem se najprej znašel v mirni Škofji Loki. Moja priletna in zgarana mama je žarela od veselja, ko sem prispel. Mislila je, da me je naposled le srečala pamet, da se bom umiril, ostal doma in prevzel fotografsko delavnico. Sprva je kazalo, da bo tako, a kmalu sem jo razočaral. Ljudje, ki so slišali, da sem se v Trstu naučil zadnje fotografske umetnosti, so radi prihajali v delavnico in jaz sem jim resnično skušal ustreči. A ko je bilo treba tiste »Nasmejte se prosim,« Lepo se držite, prosim«, »Ne se premikati prosim,« in otrokom »Glejte ptiček …«, se mi je začelo upirati. Foto reporterska žilica mi ni dala miru, zato sem se leta 1958 zaposlil pri Slovenskem poročevalcu in kasneje Delu in Tovarišu. »Prav nič te ni izučilo v Trstu«, mi je očitala mama. Mamo sem vsaj nekoliko potolažil s tem, da sem ji obljubil, da bom še naprej stanoval v Škofji Loki in ji, kolikor bom mogel, pomagal pri delu«.

Pred hišo Šelhausovih v Škofji Loki, 1955 – 1961. Prva z desne je Julijana Šelhaus in drugi z leve je Edi Šelhaus. (MNSZS) Hiša Šelhausovih je še vedno na Kidričevi 4 v Škofji Loki in deluje še vedno mogočno. Pred vstopom na njihovo dvorišče pa ni več betonske ograje in dveh večjih vhodnih stebrov. Na obeh sta bili vzidani vitrini, v katerih so fotografije vabile v fotografski atelje.

Julijana Šelhaus je foto atelje v Škofji Loki vodila do leta 1962, ko se je upokojila in preselila v Ljubljano v Stožice, kjer je bivala do svoje smrti leta 1975. Pokopana je na Ljubljanskih Žalah.

Sklep

Mojstrica fotografije Julijana Šelhaus je bila svojstvena fotografinja z razgibano življenjsko in fotografsko potjo. Odlikovali so jo kvalitetna portretna fotografska produkcija, podjetnost, pogum, domoljubje in delavnost. Njeno fotografsko delovanje lahko razdelimo na več obdobij: tržaško v času prihajajočega fašizma, ko je bila v senci svojega moža fotografa Janka Šelhausa, predvojno škofjeloško obdobje, ko se je kot fotografinja osamosvojila in skupaj z možem v fotografijo uvedla sina Edija, medvojno škofjeloško obdobje, ko je kot aktivistka OF pogumno organizirala skrivno izdelovanje kopij fotografij nemških vojakov, ki so razkrivale okrutno delovanje nemške okupacijske vojske na Gorenjskem in povojno delovanje v Škofji Loki. Vrh njenega delovanja vidimo predvsem v ateljejski portretni fotografiji, pa tudi kakovostno in natančno črno-belo in barvno retuširanje ji ni bilo tuje.

(1) Najlepše se zahvaljujem nekdanji kolegici in kustosinji Jožici Šparovec v fototeki Muzeja sodobne in novejše zgodovine, ki je zgledno obdelala družinsko fotografsko zapuščino Edija Šelhausa in mi na ta način omogočila, da sem oblikoval besedilo z gradivom o poklicni fotografinji Julijani Šelhaus.

(2) Vir: Edi Šelhaus: Fotoreporter, Založba Borec, Ljubljana 1982, str. 8-1(3)88

(3) Vir: Dejan Vončina: Edi Šelhaus Stotinka za zgodovino, TV-15, 24. maj 1990, str. 10

(4) Vir: Edi Šelhaus: Fotoreporter, Založba Borec, Ljubljana 1982, str. 12

(5) Izjava Sandija Jesenovca avtorju po telefonu, november 2012.

Prispevek je napisal: Dejan Vončina, marec 2024