1945/54 Markovec – Janez Mohar Harašo

Ko sem zagledala to sliko v zapuščini Franca Trudna iz let 1945 – 54, sem jo takoj določila za predstavitev na naši spletni stari, saj sem Janeza Moharja poznala od svojih prvih dni v Markovcu – bili smo sovaščani, njegovi sinovi moji vrstniki in zdelo se mi je, da bo pisanje o njem vsaj mala malica, če že ne čisto veselje … Ko sem se lotevala dela, pa se je izkazalo, da ne vem več, ali je bil res rojen v Braziliji ali ne, da nisem prepričana ali je bil v svaštvu z Janezom Hribarjem in tudi ne, kakšen položaj je imel njegov sin Mirče kot častnik na Titovi ladji Galeb. In da nimam več koga vprašati. Odločitev, da pisanje opustim, je bila tik pred zdajci, ko se mi je v nekem kuhinjskem preblisku posvetilo, da je na desetine pripovedi Potočanovega atka leta 2021 v knjigi Zverina nam vse požre, ki je izšla v dragoceni zbirki Glasovi, objavil Potočanov dolgoletni znanec, pravnik in novinar Ilja Popit. V njej je na moje veliko zadovoljstvo spominov in pričevanj Janeza Moharja st. na vse cente zadosti, da ob sliki nekoliko osvetlim njegovo življenjsko pot.

Rojen v Sao Paolu, v vroči Braziliji “pod kavnim grmom”, kjer je bil njegov stric Andrej paznik na Facienda Batatais pri Sao Paolu, 2. ali 3. januarja leta 1903 mladima staršema, ki sta tam sedem let delala, pa sta komaj prihranila dovolj za pot nazaj v Evropo, je po vrnitvi v domače kraje najprej devet let živel z njima v hribovski Kranjčici pri Šentjurju na Štajerskem, kjer pa jim ni bilo dobro, saj so bili ljudje “vraževerni, fovš in žleht”. Pa sta starša leta 1912 končno lahko kupila hišo v Markovcu, ko je Janez prvo leto šole že hodil v Šentjur, kjer so se učili nemško … Novo kupljeni hiši se je prej reklo pri Lažanu, potem pa pri Potočanovih …

Potočanov rod po očetu izvira z Vrhnike, najverjetneje iz tiste hiše, ki je bila med drugo vojno požgana in so preostali njeni prebivalci potem odšli kot kolonisti na Štajersko in tam ostali. Mama pa je bila z Vrha iz družine s petnajstimi otroki.

Janezek je šel takoj po prihodu v Markovec služit k sosedu Janezu Komidarju, po domače Lukovemu, in tam ostal do svojega dvajsetega leta kot pastir, a malo tudi kot učenec in bližnji človek, s katerim so jedli iz iste sklede, in ko se je fant pri dvajsetih odločil oditi, je triinosemdesetletni gospodar jokal za njim. Janez ga je klical oče, saj mu je bil tudi boter, se ga vse življenje hvaležno spominjal in skrbno upošteval njegove številne nauke, ki so zajemali ne le živinorejo in poljedelstvo, temveč tudi lov, čebelarstvo, zdravilstvo in večne življenjske modrosti. Janezov pravi oče je bil trikrat v Ameriki, najprej kot rečeno v Braziliji, potem dvakrat v Severni Ameriki; Lukov sin pa je bil med vojno pri kanonirjih, najprej na vzhodu, potem na Soči, kjer je na veliko nesrečo svojih domačih tudi padel … Potočanov atek je v svojih pripovedih ohranil živo podobo Lukovega očeta kot vaškega modreca, tudi podžupana, ki je bistveno vplival na njegovo življenje.

Ko pa je pastirček Janez hodil v šolo, je vstajal ob štirih, pred poukom napasel krave in šel velikokrat brez zajtrka v šolo. Po pouku pa spet past. V šoli je dobil ubožni list, ki je bil namenjen največjim revežem in si z njim nabavil najnujnejše za šolo, hrano pa so dobivali od vojakov – tako se je Janez spominjal še leta 1975. Mladost je prespal v štali ali na senu. Med prvo vojno so za hrano nabirali makunce in jih mleli, sadili bob, ga pekli in jedli …

Leta 1921 je šel mladi Potočanov Janez s kompanijo sekat hraste in bukve na Hrvaško, na hrib Matajca pri Slavonskem Brodu, kjer so tesali železniške pragove, se otepali volkov, in ko v hudi zimi štirinajst dni niso mogli do ljudi, jedli le surovo zelje in koruzne žgance ter v izjemno visokem snegu, ki je zapadel okoli božiča, gospodarju pokurili vse švelarje, ki so jih prej stesali. Potem so se le dokopali v Dervento, Peren Javor, kjer je bila cerkev za delavce in v njej župnik, Poljak, ki jim je dal hrano – mast in moko. Po osemnajstih dneh je prišel do njih tudi trgovec Tomlanović, za katerega so delali, in si oddahnil, da so sploh še živi. Ni jim zameril, ker so skurili njegove švelarje …

Janez je imel sestro Anico in brata Franceta, brat Srečko je še majhen umrl, pri hiši pa so imeli tudi sestro ali teto Francko. Janez se je v pripovedih spominjal invalidnega brata Franceta, ki je kljub bolezni vse življenje trdo delal in vseeno ostal revež. Zaupal je le Janezu, ki ga je imel rad in bil ob njem do zadnjega. Umrl mu je na rokah nekje v sedemdesetih letih.

Janezov oče je šel leta 1913 drugič v Ameriko delat v železov rudnik Gilbert v Minessotti. Tam je bil član sindikata, spoznal je svinjarijo oblasti in duhovščine, pa potem ni več hodil v cerkev, čeprav domačim ni branil. Med drugo svetovno vojno je bil ostareli mož doma, in ko je pozimi ležal v hiši bolan, so prišli beli k njim, pa jim je rekel, da so na krivi poti. Nagnali so ga ven, da je vso noč zmrzoval samo v perilu, od tega dobil pljučnico in umrl …

Janez je imel kakih trinajst let, ko je oče iz Amerike poslal domov denar za kravo. Z Lukovim očetom sta šla ponjo k Matičnovim na Gornje Poljane in napravila dobro kupčijo, obenem pa spoznala gosposko oblečenega človeka, za katerega so rekli, da je Čaruga, razbojnik, ki je bogatim kradel in revnim dajal, skrival pa se je na Poljanah … Tja je prav tako hodil Mali Prpić iz Virovitice, tudi tolovaj, ki je Toneta Haceta učil, kako se to dela …

Ko je mladi Janez pozneje ob kruhu in klobasi potoval z vlakom za delom proti Holandiji, je potem, ko je vmes le kratek čas rudaril v Aachnu, ostal dve leti in pol v rudniku Kraljica Julijana na Nizozemskem in kopal antracit. Rudarji so takrat ob pomoči lažnih zdravniških spričeval, ki so pomagala, da niso bili ob delo, šli organizirat stavko prav v Essen …in Janez z njimi.

Potem je bil od decembra leta 1932 sedem let in pol v Rusiji, v Tuli, v rudniku Bobrik Dolskij, šestdeset kilometrov od Moskve. Rusi niso bili dobri delavci, Estonci pa tudi ne – kajti kdor se skupaj tišči, se med seboj naleze … Tujci so bili tisti, ki so obogatili državo – pet milijonov so jih Rusi privabili in dobro plačali, je čez leta pripovedoval Janez Mohar. V Holandiji je bila rudniška norma sedemnajst vagonov na dan, Janez jih je v Rusiji naložil tudi štiriindvajset, Rusi pa pogosto še pet ne … Potem pa so se naučili in postali tekmovalni: kdor je presegel normo za 200 %, je šel na parado v Moskvo … Tuji rudarji so imeli karte za hrano, Rusi pa nič, samo ohišnice. Pa so kradli, oni in Poljaki; Janezu so na vlaku ukradli tisoč rubljev in potni list iz suknjiča – GPUjevci so bili. V Moskvi so mu šele čez dolgo na večkratne prošnje v imenu Lenina vrnili samo potni list …

Tam, v kraju Vorošilov, mu je prišlo prav znanje Lukovega očeta, ko je ugotovil, da dihur ljudem mori in odnaša kokoši, pa je poiskal mizarja, kjer je sam napravil panj, ki se z dveh strani zapre, ga nastavil in vanj ujel kosmatega tatu … potem so vsi začeli delati take pasti in jim rekli “patent Mohar” … A je potem druga svetovna vojna v svojih najhujših bitkah tiste kraje zravnala do tal …

Ko se je vrnil iz Rusije, so se ga ljudje, zlasti potencialni delodajalci, kar malo izogibali – bali so se, da je okužen s komunizmom …

Drugače pa so pri Potočanovih med obema vojnama skromno živeli, skrbno gospodarili, strastno lovili polhe in še kaj malega, čebelarili in se prebijali po najboljših močeh – podobno kot drugi. Takrat je še kaplan pri svetem Juriju v Starem trgu rekel, da če divjad na črno ujameš, to ni greh: “Ptič živi sam, žival se hrani sama, je nihče ne živi, da bi bila lastnina. To ni greh” … Oblast pa tega ni pustila.

Potočanov atek je rad uporabljal starinske besede in se zabaval, če jih mlajši niso več razumeli. Je kakšno tako “zbosil”, da ga ni nihče razumel: “osupel” je pomenilo razburjen, “ošaben”, kot so rekli Lukov oče, pa fovšljiv … “Pošastin” je slab, zloben človek, “huncvet” pa hudič. “Cumali” pomeni štuporamo, “nagaditi” koso pa pomeni zelo ostro nabrusiti rezilo, da sika kot gad, ko reže … Vedel je veliko o starih navadah in o norčavih dogodivščinah, kot je tista o cerkvenem zvonu s Knežje Njive, ki je bil le toliko velik kot kravji, pa še tistemu se je nekoč žvenkelj utrgal in padel v koprive, potem ga je pa Kropinova koklja pozobala …

Janez je po vrnitvi iz Rusije med domačini dobil vzdevek Harašo, po ruski besedi, ki pomeni dobro, v redu ali nekaj takega in to je bilo tudi njegovo partizansko ilegalno ime. Bil je spomeničar, se pravi partizan od samega začetka upora proti okupatorju. Vaščani so ga zelo spoštovali in mu zaupali. Med vojno so se pri Potočanovih v uporniškem Markovcu skrivali pomembni organizatorji odpora (Popit, Novak, Godina). Janez je za boljšo in pravičnejšo družbo tvegal vse, kar je premogel, a ni bil slep tudi za pomanjkljivosti socializma, ki ni izpolnil njegovih vizij o redu, poštenju, blagostanju in pravici.

Njegova sestra Anica s partizanskim imenom Smilja, se je poročila z Janezom Hribarjem, organizatorjem odpora proti okupatorju in poznejšim narodnim herojem, ministrom in gospodarstvenikom, ki je leta 1954 zasnoval kovinsko industrijo v Loški dolini in tako omogočil dolgotrajen razcvet teh nekoč zelo siromašnih krajev. Tudi Janez Mohar se je v pripovedih spominjal začetkov kovinskopredelovalne industrije, predvsem pridobivanja najosnovnejšega znanja in prvih sredstev, strojev in naprav iz vseh mogočih virov, saj je bil tudi sam udeležen pri prevažanju le-teh v Loško dolino.

Imel je ženo Marijo in sinova Mirčeta in Janeta. Vsi so že pokojni. Jane je kot strojni tehnik ves čas delal v Kovinoplastiki, mlajši Mirče pa se je izšolal za pomorščaka in dolga leta z visokim činom služboval na Titovi ladji Galeb, kjer so se odvila mnoga pomembna srečanja, saj je maršal nanjo vabil razne državnike, zlasti v času nastajanja gibanja neuvrščenih… Po razpadu Jugoslavije se je Mirče vrnil domov in čez nekaj let v skromnih razmerah umrl še razmeroma mlad, a hudo bolan.

Potočanovega atka, kot smo mu rekli, sem sama pravzaprav poznala bolj površno, še največ iz spoštljivega pripovedovanja vaščanov o njegovem delu med vojno in bežnih srečanj, ko smo smrklje iz soseščine med počitnicami šle malo v vas k njegovim nečakinjam, ki so prišle iz Ljubljane. Ko sem z mularijo stikala po vasi, sem včasih videla, kako atek, takrat že prileten mož, krmi svojo sivo kravo, cepi drva ali dela kaj drugega po dvorišču. Poleti so Potočanovi blizu naše hiše kosili in sušili seno, drugič spet sem ga videla, ko je k Obrhu gnal napajat kravo ali šel k bratu, ki je nekaj časa živel sam v skromni hiši blizu vode. Bil je na nek poseben način markanten človek, a sem o njem vedela le malo, tako da so zapisi njegovih spominov, izkušenj in modrosti v knjigi Ilje Popita pravo razodetje, ki je Janeza Moharja pred mojimi očmi naredilo zelo živega. Kar je tam zapisano, meni nikoli ne bi uspelo izvedeti, niti prav vprašati ne bi znala, čeprav že nekaj časa zapisujem spomine, pričevanja in izkušnje ljudi v meni domačih krajih …

Slovarček:

• makunca: plod drevesa mokovnika
• švelar: železniški prag
• žvenkelj: kembelj pri zvonu
• na vse cente zadosti: čez in čez dovolj

Viri:

• Ilja Popit: Zverina nam vse požre, Zbirka Glasovi, Inštitut za slovensko narodopisje, SAZU, Lj., 2021

Kraj: Markovec, nastanek slike Podcerkev
Datum: med 1945 in 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 7. 4. 2012
Oblika: fotografija