1924 Markovec – Markovški fantje

Fotografija iz enega od albumov Ivanke Janežič iz Vrhnike razkriva enajst obrazov iz preteklosti Markovca. Avtorstvo slike lahko pripišemo fotografu Vinku Cenetu Bavcu, Bizarjevemu iz Markovca, ki je tudi na njej.

Enako sliko ima med drugimi tudi Ladica Štritof, ki je njen nastanek postavila približno v leto 1925. Prepoznala je svojega očeta Ivana Petriča, Matijo Petriča, Toneta Zabukovca, Janeza Moharja, Janeza Janežiča in Franca Mihelčiča. Podatki se le deloma ujemajo s tistimi, ki jih je na hrbtno stran slike napisala Ivanka Janežič. Slednja namreč ni omenila Matije Petriča, pač pa je navedla dva Ipavčeva.

Kolikor toliko zanesljivo so na sliki od leve proti desni:

1. Janez Mohar – Potočanov
2. Jože Palčič – Ipavčev
3. Ivan Petrič – Belmalenski
4. Matija Petrič – Okolišev
5. Slavko Petrič – Belmalenski
6. Franc Mihelčič – Majdarjev
7. Janez Ravšelj – Martinov
8. Janez Janežič – Renkoč
9. Franc Palčič – Ipavčev
10. Vinko Bavec – Bizarjev
11. Anon Zabukovec – Jurkov

Fantje so se slikali pred precej novo leseno steno najbrž kakega skednja – mogoče v Belem malnu, kjer je bila ena od dveh tedanjih gostiln v Markovcu. Klobuke so obesili kar na roglje ostrnic, ki so v ozadju prislonjene na kamniti faler skednja. Priložnost je bila gotovo praznična, saj so vsi v gvantih in s kravatami. Gotovo so se za fotografiranje vnaprej dogovorili in pripravili, nimajo pa oznak, ki bi opozarjale na kak poseben dogodek, na primer šopkov, trakov, zastavic ali značk.

Vsi so rojeni na prelomu devetnajstega v dvajseto stoletje. Za sabo imajo že nekaj bolj ali manj trdih izkušenj z vojno, nekateri tudi vojaških. Preživljajo se s kmetovanjem in gozdarstvom, delom pri gradnji cest, mlinarstvom, delom na žagi, gostilničarstvom, trgovino in uradniškim delom, včasih pa je treba za kruhom tudi na tuje.

Za prvega z leve je Ivanka Janežič napisala, da je Potočanov Janez. Pisal se je Mohar in ker je bil na delu v Rusiji, so mu rekli Harašo. Njegova sestra je bila Anica Mohar – Smilja. Na sliki v eni roki drži cigareto, drugo pa je položil na rame sovaščanu, domnevno Jožetu, starejšemu od bratov Palčič – Ipavčevemu.

Zadaj stojita Belmalenska brata: Ivan, ki je bil pred vojno uradnik na Špetnakovi žagi. Blizu Županovega laza so ga leta 1943 ubili domobranci.

Četrti od leve sedi, sodeč po sliki v prispevku 1913 Markovec – Dva fanta Matija Petrič – Okolišev, ki je delal na Špetnakovi žagi in za svojo novo hišo še kot fant dobil vselitveno dovoljenje leta 1925. Umrl je v internaciji na Rabu.

Za njim poleg Ivana Petriča stoji najmlajši Belmalenski sin Slavko, poznejši gospodar domačije, ki je v starodavnem mlinu, po izročilu prvem v Loški dolini, ki je imel kamen za belo moko in po njem dobil tudi ime, mlel in vzdrževal svoje naprave še v šestdesetih letih, ko ga je za kratek čas nasledil sin.

Pri imenu šestega moža gre v zapisu Ivanke Janežič za očitno pomoto, saj ni Jurkov, ampak tam sedi zagotovo Franc Mihelčič – Majdarjev. Najprej je delal pri gradnji ceste Markovec – Knežja Njiva, potem pa vse do leta 1942, ko so jo zaprli, na Špetnakovi žagi. Hišo visoko na bregu Obrha je začel zidati leta 1930, vselil pa se je leta 1934, potem ko je bila v Lukovi hiši že rojena prva hči. Od leta 1942 je bil terenski delavec OF, vmes v domobranskem zaporu v Pudobu, od 1943 pa v partizanih. Upokojil se je po vojni na Marofu. …

Prvi na tem izrezu stoji Janez Ravšelj, poznejši skrbni gospodar trdne in zelo stare Martinove domačije. Zanimale so ga novosti v kmetijstvu in sadjarstvu, dobro pa je skrbel tudi za svoje gozdove. Bil je naš bližnji sosed in je eden od redkih s te slike, ki sem jih še poznala.

Pred Janezom Ravšljem sedi Janez Janežič, Renkoč. Bil je mlinar v najstarejšem mlinu v Loški dolini in tudi on je mlel do konca šestdesetih let ali še kakšno več. V tridesetih letih je bil občasni sogovornik Otonu Župančiču, ki je iz Koča vasi mimo njegovega mlina hodil k Ipavčevim v gostilno ali na sprehod po okolici. Bil je eden od vsaj štirih Markovljanov, ki so bili vojaki vsa štiri leta prve svetovne vojne. Pozneje je sledil generalu Maistru v bojih za severno mejo, enako kot sovaščan Matevž Mlakar, ki pa ga ni na tej sliki.

Za Janežičem stoji drugi Palčičev brat, domnevno Franci. Brata Jože in Franci Palčič sta bila med prvo svetovno vojno avstrijska ujetnika v Rusiji, se tam navzela revolucionarnih idej in bila po vrnitvi v domovino soustanovitelja “sovjetske republike” v Loški dolini. Glede na to ne čudi, da Franca Palčiča pisec in zgodovinar Franci Strle v svojem delu omenja kot enega od voditeljev “Loške republike” leta 1918. Ne vem pa, ali je on tisti, ki je poleg Ivana Petriča tudi služil v kraljevi gardi stare Jugoslavije in potem še razmeroma mlad umrl … Jože in Franci sta bila brata Angele Palčič, poročene Tišler, ki je kot zelo podjetna ženska vodila Ipavčevo gostilno in imela med drugim vpeljan celo prevoz lesa z Žagarjeve, tj. Špetnakove žage na Rakek do železnice. Še pod Avstrijo pa so pri Ipavčevih enkrat ali dvakrat letno oziroma po potrebi šli po vino v Vipavsko klet, ki je bila odprta že od leta 1894. Takrat so na voz naložili vse kmetijske pridelke, ki se jih je dalo prodati, se odpeljali do Štorij, kjer so dali živino v hlev in prenočili, šli naslednje jutro ob dveh zjutraj spet na pot in bili že zgodaj v Trstu na tržnici. Ko so prodali svoje blago, so se odpeljali v Vipavo, naložili sod ali več vina in bili tretjega dne zvečer že spet doma v Markovcu.

Poleg Janežiča in pred (domnevnim) Francem Palčičem stoji fotograf Vinko oziroma Cene Bavec, po domače Bizarjev, ki je pozneje živel v Brestanici in tam imel z družino tudi dobro uveljavljen fotografski studio. Bil je invalid, drugače pa podjeten in iznajdljiv človek, ki je pozneje dosegel celo naziv “Kraljevi dvorni fotograf”. Tudi po vojni je še nekaj časa redno prihajal v domači Markovec in tam napravil nekaj zanimivih in dragocenih posnetkov.

Zadnji na desni stoji Anton Zabukovec – Jurkov Tone s Trzen, ki je dolgo delal v Franciji, a tam tudi izgubil zdravje ter umrl kmalu po vojni. Večkrat ga je kot pogumnega in napredno mislečega v svojih Spominih na Markovec omenjala soseda Ladica Petrič (glasilo Obrh, 2020, št. 2-4). Sama ga poznam le iz pripovedi njegove sestre, živeče v hiši, ki jo je brat zgradil z denarjem, zasluženim z delom v Franciji.

Še malo statistike:

– na sliki sta kar dva mlinarja – poznejši Belmalenski atek Slavko Petrič in Janez Janežič – Renkoč atek.
– vsaj eden, ki je služil v kraljevi gardi stare Jugoslavije, mogoče celo dva;
– dva, ki sta imela poškodovano roko;
– dvakrat dva brata;
– dva, ki ju je vzela druga svetovna vojna;
– dva, ki sta pred vojno iskala zaslužek na tujem;
– najmanj štirje veterani 1. sv. vojne;
— od tega dva avstrijska vojna ujetnika v Rusiji;
— najmanj en Maistrov borec;
– trije so še kot fantje zgradili novo hišo, upoštevajoč staro modrost “najprej štalco, potlej kravco”;
– najmanj trije so delali pri Špetnaku …

Poznavalec bi po modelih čižmov lahko postavil čas nastanka slike, laik pa lahko opazi le njihovo zaprašenost, na gosto staromodno napeljane rinčke in šnierence ter precej visoke pete enega od njih.

Dragocen, čeprav ne povsem natančen zapis, ki je bistveno in kar presenetljivo pomagal prepoznati markovške fante tistih časov. Saj gotovo še kakšen manjka, ampak – nekaj je nekaj, nič ni pa nič!

Slovarček:

• rinčki: obročki
• šnierence: vezalke
• faler: zidan podporni steber
• gvant: (moška) obleka
• švercarski: tihotapski
• čižmi: čevlji
• harašo (rus.): dobro

Viri:

• Ladica Štritof, Koper, ustno, 2019
• Jože Tišler, Markovec, september 2020, ustno
• Franc Mihelčič, Cerknica, september, 2020, ustno
• Notranjski listi I., Stari trg pri Ložu 1977, str. 98 (Franci Strle; Boljševizem v Loški dolini)

Kraj: Markovec
Datum: 1924
Avtor: najverjetneje Vinko Bavec
Zbirka: dr. Vladimira Janežič
Skenirano: 18. 6. 2020
Oblika: fotografija