1970 Ljubljana – Moški robec

Ko vlečem iz omare še zadnje zlikane srajce s kratkimi rokavi, opazim, da je polna opranih, vendar nezlikanih robcev. Šlamparija, ki je niti ne opaziš, dokler je še kakšen zlikan na razpolago. Zložim jih na kup, navlažim in uprizorim likalno akcijo.

Urejen moški ima v žepu vedno čist in zlikan robec, je vztrajala mama, pa se me je prijelo. Po njeni zaslugi nikoli nisem stopil iz stanovanja, brez čistega in zlikanega robca v desnem hlačnem žepu. Povedati moram tudi, da sem bil v njenih očeh moški že pri dvanajstih ali trinajstih letih.

Zadrega je nastopila takrat, ko so bile v modi hlače brez žepov. Cigarete in denar smo nosili v nogavicah, kar je bilo praktično tudi, če so nas strpali v marico in odvlekli v kakšno temno luknjo. Kljub “natančnemu” osebnemu pregledu so nam cigarete vedno ostale. Razveselili smo se, ko so se pojavile moške torbice, imenovane tudi pedertašna. Tja not je, podobno kot v damsko torbico, pasalo marsikaj, nisi je pa mogel skriti.

Kot smrkavcu na potepu mi je robec včasih rešil odrgnjeno koleno, tudi tisto tropsko pokrivalo v stilu Lawrencea Arabskega iz robca s štirimi vozli na vogalih smo poznali, čeprav še nihče med nami ni bil plešast …

Šele veliko kasneje je mama zahtevo tudi utemeljila in obrazložila: deklica bo zajokala in ne moreš pričakovati, da ima pri roki žepni robček, če se udari, potrebuje hladen obkladek, torej tvoj robček, namočen v hladno vodo …, v intimnejše možne uporabe robca se takrat nisva spuščala.

Vedno sem jo rad opazoval, ko je s svojim težkim krojaškim likalnikom likala moje robce in vedno me je presenečalo, da likalnik deluje tudi v bočni smeri, torej tista konica ni določala smeri kot pri čolnu, ali ladji.

Zanimivo, da sem isto zahtevo srečal tudi v JLA. Veliko je bilo fantov, ki tega “modnega dodatka” k uniformi niso ne poznali, ne razumeli in zgodilo se je, da so fantu brez robca v žepu, odvzeli dovoljenje za odhod v mesto in ga poslali nazaj v kasarno.

Iz fotografije je razvidno, kakšen je bil format moškega robca.

Za papirnate robčke takrat še nismo slišali. Prve sem srečal, ko sta jih starejši sestri, kot gastarbajterki v takratni ZRN, prinesli s seboj na dopust. TEMPO, so jih imenovali po neki razširjeni blagovni znamki in to je bil pri njih še naslednjega pol stoletja sinonim za papirnat robček.

Pred tem sta me pa kot deset ali dvanajstletnega fantiča razveseljevali z majhnimi otroškimi robčki, potiskanimi z liki iz Disneyjevih risank. Imel sem prijatelja in sošolca, ki je stanoval na drugem bregu Ljubljanice in ga je pot v šolo vedno peljala mimo naše hiše. Pred popoldanskim poukom je vedno prišel mimo in sva preostanek poti šla skupaj. Nekako se je navadil, da se je vedno pri meni spomnil, da nima robca v žepu in vedno je dobil čist, zlikan Disneyjev robček. Nobenega pa ni vrnil.

Ko sem mu dal zadnjega, mi je potegnilo, zakaj je pri robcih tako pozabljiv. Punce so zbirale papirnate servete, fantje robotke ali znamke, moj prijatelj pa moje robce z Mikijem miško in Jako racmanom.

Namesto epiloga le majhna (osebna) zanimivost:
V levem hlačnem žepu imam vedno nekaj svežih papirnatih robčkov, kljub tem je pa v desnem žepu vedno čist in zlikan robec moškega formata.

Slovarček

• Gastarbajter: delavec na začasnem delu v tujini, običajno v Nemčiji
• ZRN: Zvezna republika Nemčija
• pedertašna: majhna torbica (za dokumente, telefon, denarnico, mogoče še kakšno malenkost), ki se nosi prek ene rame. Včasih je segala do pasu, sedaj že na višini strani (trebuh). Izraz izvira od tega, da naj bi take torbice nosili geji, vendar je zadnje čase zelo priljubljena pri moških, ki so radi trendovski in nasploh zlikani (pri takih se uveljavlja tudi rožnata majica, srajca, šali), zato negativna konotacija vse bolj izginja (včasih se ni spodobilo, da ima fant takšno garderobo s torbico vred). izraz izhaja iz nemške besede za peresnico, Federtasche
• robotke: sličice z risbami raznih tehničnih dosežkov, ki so bile priložene nekakšni večji napolitanki in med mularijo povzročile evforijo in zbirateljsko mrzlico, ki je do danes še ni uspelo ponoviti niti največjim trgovcem na naših tleh. Tudi te imajo svojo zgodbo in zgodovino. V mojem krogu ni bilo niti enega fanta, ki bi napolnil precej obsežen album, kljub obsežni medsebojni izmenjavi sličic. Tiste napolitanke so nam že ven gledale in z njimi smo v glavnem krmili golobe, ki jih je bilo takrat še toliko, da so zasenčili Zvezdo, če so se dvignili vsi hkrati … Fantje so izumili “tapkanje”: sličice smo po številu udeleženih zložili v kupček. Z dlanjo si udaril po kupčku in smel pobrati vse sličice, ki si jih pri tem ločil od kupčka.

Viri:

• Prispevek je bil objavljen na blogu avtorja.

Prispevek je napisal: Georg Fugina.

Kraj: Ljubljana
Datum: 1970 – domnevno sedemdeseta leta
Avtor: Georg Fugina
Zbirka: Georg Fugina
Fotografirano: julij 2024
Oblika: 2 datoteki