1955 Kozji Vrh – Peterica iz Podgore

Peterica mladih iz Loške doline je na tej čedni sliki neznanega avtorja – le kaj jih je pripeljalo na Kozji Vrh? So bile binkošti, žegnanje ali velika maša in množični slovesni obred v cerkvici Žalostne Matere božje, zaradi katere se Kozjemu Vrhu včasih reče tudi Žalostni Vrh?

Med marjeticami na travniku stojijo fantje in dekleta iz Podgore: Matjacov, Carova, Podklancov Ivan, Carova Ana in Jože Bavec.

Če so ti mladi tudi drugače v rožicah, se ne bi moglo reči, mogoče je kateri malo zaljubljen, zaljubljenost je pa tako ali tako posebno, zoženo stanje zavesti, ne ravno najbolj razumno … Nedeljsko so oblečeni, vreme je toplo, in le zakaj je videti, kot da ima dekle s kitami na nogah bele škorenjčke? A jih skoraj gotovo nima, pač pa bele nizke čeveljce ali sandale in po tedanji modi kratke bele nogavičke v njih – samo optična prevara je. So na Kozji Vrh prikolesarili, pripešačili ali kako pribrenčali? Je bilo tistega dne romanje, pa so se ljudje pripeljali z vozovi? Razdalje je po klancih in ovinkih kakih 20 km, po bližnjicah čez Babno Polico pa pol manj … nič takega za mlade noge.

Kaj pa delajo med tednom, s čim se preživljajo v tem času, deset let po koncu vojne? Kmetujejo, gozdarijo, se ukvarjajo z obrtjo, so si našli službe v kateri od žag v Loški dolini ali so poprijeli v novem Kovinsko obrtnem podjetju Lož? Malo tega in malo onega – industrializacija je na pohodu in približuje se postopen razcvet teh skromnih krajev … Država stavi na brezplačno šolanje in opismenjevanje vseh, izpeljala je že elektrifikacijo vasi, prizadeva si za še hitrejšo rast proizvodnje in zaposlitev za vse, za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje državljanov … V tovarnah so ustanovljeni delavski sveti in krepi se delavsko samoupravljanje, kot ga v praksi še nihče ni videl in doživel …

Tudi v Loški dolini se množijo delovna mesta, delujejo osnovna šola, nižja gimnazija in dijaški dom, zdravnik dela vsak dan, odprli so lekarno, vsak konec tedna vrtijo film v kinodvorani, dramske skupine vsaj enkrat na leto naštudirajo predstavo, smučarji in telovadci TVD Partizan se merijo z najboljšimi v državi, kmetijska zadruga se spopada z vedno novimi izzivi, živahno delujejo Ljudska tehnika in razna društva, mladina pa ne odhaja več za kruhom v Ameriko in Francijo, ker se zaposluje v domači lesni in kovinski industriji, tudi ženske … najverjetneje že tudi ti mladi s slike.

Še bolj kot mladina, njihove obleke in izrazi na obrazih pa se ta hip zdi na sliki zanimiva koča v ozadju. Ni znano, čigava je, koliko je stara in kdo jo je zidal, je pa precej značilna za tisti čas in tiste kraje – skromna, kamnita in deloma lesena. Precej verjetno je, da je bila med vojno požgana, kakor ves Gorski Kotar … Mogoče sploh ni namenjena ljudem, ampak samo živalim … Toda ne, ima prag in škalo pred njim, kar ni bilo v navadi pri hlevih, oviralo bi prehajanje živali. Okoli praga je očiščeno in pokošeno, tako da je hiška morda še naseljena ali vsaj v nekakšni uporabi.

Pritlična je, z majcenim okencem, zgrajena iz kamna, ostrešje je leseno in tudi kritina je taka – morda so to mužlarji z najbližje žage; šindra – skodle, ki so ročno narejene, pa tisto na strehi ne zgleda… So podboji in okenski okvir tudi iz kamna ali so leseni ? Na levi strani slike je manjša, povsem lesena šupa ali drvarnica, prav tako pokrita z lesom …

V primerjavi s temi skromnimi časi je danes Kozji Vrh kot Čikago …

Slovarček:

• mužlar: krajnik
• šindra: skodle
• škala: kamniti prag, skala

Viri:

•  Pepca Strle, Babno Polje, december 2025, ustno

Kraj: Kozji Vrh
Datum: 1955
Avtor: ni znan
Zbirka: Pepca Strle
Skenirano: 5. 12. 2025
Oblika: fotografija