1870 Cerknica – Govor Franca Hrena na Taboru v Cerknici 12. junija 1870
V časniku Slovenski gospodar, podučnem listu za slovensko ljudstvo, Maribor 25. junija 1868 je dr. Matija Prelog podal pobudo za organiziranje Taborov.
Od več strani se je želja izrekla, naj bi se tudi Slovenci zbrali v veliki množini pod milim nebom, kakor v starih časih po stari slovenski navadi, in bi javno izrekli svoje želje in svoje zahteve.Taki zbori ali tabori so namreč dendenešnji dovoljeni po postavi, in kdo bode tajil, da nimajo Slovenci dosti želj pri srcu, ki bi jih radi očitno pred svetom izrekli, da se ustavni organi in slavna vlada lehko na nje ozira in jih uresniči.
Vzemimo tukaj v misel le naše preobilne davke, ki se odkar so zemljišča prosta, vedno množijo. Vsakdo zna, da tako naprej iti ne more.
Kmetijstvo, ki je od nekdaj bilo temelj in podlaga vsaki državi, se s presilnim obloženjem slabi in tako država sama dobi jetiko in hira. To mora inači biti, mora se najti način, da se državni stroški v red spravijo, da ne rastejo leto za letom državni dolgi in dače obenem, ampak da se davki spravijo v ravnotežje sopet z dohodki, da se zbrišejo doklade vojskine in druge, ki se od leta prepisujejo v davčne knjižice brez ustavnega vzroka in razloga.
Vzrok tolikim državnim stroškom in tolikim davkom pa je obče znan in pripoznan, ker je namreč država visela in še visi preveč na vojakih in uradnikih. Vojaki in uradniki se morajo zmenjšati in zmenjšali se bodo stroški in tudi davki. Da pa se to zgoditi more, se morajo narodi Avstrijski med seboj porazumeti, ne smejo vladati samo Nemci in Madjari, kajti taka vlada potrebuje sopet cele trume uradnikov in vojakov.
Vsi narodi morajo biti svobodni, ravnopravni.
V ravnopravnosti iščemo le pravico in ničesar več, ono pravico, ki meri in vaga z enim in istim laktom in z eno in isto vago meni, tebi, bremena in koristi, ki vse to, kar imajo Nemci in Madjari, daje tudi Slovanu, nič menj nič več, v duhu ljubezni in sprave.
Bolj se vzbuja, bolj se bode potegoval za tako ravnopravnost narod slovenski, dokler se je ne pribori. Ne damo se potolažiti s kako železnico; ki se kot darilo da poslancem, ki obiskujejo cislajtanski zbor, ampak narod ima pravico do polnega prava, kakor je uči razum človeški od samega Boga vsajen. In ravnopravnost je po našem živem prepričanju naši državi mili Avstriji edina spasonosna zvezda predhodnica boljše bodočnosti.
Zberimo se tedaj v blagem namenu lastne boljše bodočnosti in prida državinega tudi Slovenci na Kranjskem, Primorskem, Koroškem, Štirskem, povsodi, kder stanujemo, v velike tabore in izrecimo po slavnem izgledu naših bratov Čehov svoje želje, svoje zahteve, vsi pravični sosedi in Slovani bodo nas podpirali, poslanci pa tim leži pravici izpodovali. Narodi se bodo porazumeli, nezaupnost bo minola, število uradnikov se bo znižalo, avtonomija ali samouprava se bo množila, vojaki bodo le ob svojem času se zbirali za vaje in proti vunanjim sovražnikom, ne bodo več na straži proti domačim ljudstvom, čas miru bo ostal čas mira a ne vojakov, stroški bodo se zmenjšali.
Da postanemo konkretni, vzemimo v misel nekaj prašanj za Štirske tabore. Postavimo:
1. Število slovenskih Štirskih poslancev v deželni zbor se naj pomnoži po razmeri prebivalcev do 22 poslancev.
2. V Štirskem odboru naj bosta dva odbornika Slovenca.
3. Naj se napravi odsek slovenske namestnije Štirske.
4. Uradnikom služečim na slovenskem Štirskem naj se postavi rok, dokler imajo biti vešči jeziku slovenskemu v govoru in pismu.
5. Slovenska gospodarska šola in slovensko gospodarsko društvo.
6. Ravnopravnost jezika na glavnih in srednjih učilnicah.
7. Odštevanje prineskov za nemške zavode in ustanovitev slovenskih.
Da pa ta predlog ne ostane na papirju, pozivlje podpisani vrednik tega lista vse Štirske rodoljube odlikaše, deželne poslance, duhovnike, posestnike, odvetnike, biležnike, zdravnike, učitelje, in uradnike slovenske, koji se s to mislijo slažejo in jo hočejo izvršiti pomagati, da se dogovori določen načrt, ki se slavni vladi predloži tako tudi čas in mesto prvemu slovenskemu taboru v Štirskem Slovenskem in za to voli izvršiven odbor.
Zhod temu dogovoru naj bo 7. julija t. l. 03. uri popoldne v čitavnični dvorani, ki se v ta namen najame.
Do tega časa se naj tudi pismene izjave izvršijo. Slovenski časniki pa so lepo prošeni, da ta poziv ponatisnejo, kajti osebnih povabil ne bomo razpošiljali.
Dr. Matija Prelog,
v imenu začasnega odbora
Cerkniški tabor je bil 12. junija 1870
ob 4. uri popoldne; v sončnem vremenu. Udeležilo se ga je sedem do osem tisoč ljudi.
Prve tri točke dnevnega reda so bile namenjene zahtevam Slovencev na osnovi programa Zedinjene Slovenije:
1. zedinjenje Slovencev v eno kronovino;
2. vpeljava slovenskega jezika v šole in uradnije,
3. razširjanje samouprave županijstev.
Potem pa so sledile teme, ki so po gospodarski plati težile lokalno prebivalstvo. Tako je župan Begunj in predsednik cestnega odbora logaškega okraja Franc Hren podal temeljito analizo problemov vzdrževanja konkurenčnih cest in težavah, ki so pri tem bremenile kmečko prebivalstvo Notranjske. Iz govora je jasno razvidno kako so nekoč gradili in rekonstruirali ceste. Okrajna gosposka je med posamezne vasi in posamezne kmete razdelila traso, ki jo je morala posamezna kmetija zgraditi ali posodobiti. Iz zapisa je tudi razvidno kako nepoštena je bila lahko razdelitev med posamezne kmete, nekateri so imeli malo dela, drugi pa ogromno, ko je bilo potrebna zgraditi nasip ali izkopati veliko kamenja.
Govor Župana Begunj na Taboru v Cerknici je bil tako aktualen in pomemben, da ga je dal natisniti v tiskarni Eger v Ljubljani:
GOVOR
Gospoda Franc Hrena na Cirkniškemu
Taboru 12. junija 1870Predragi rojaki in sosedje!
Sprejmite naj prvo v imenu cele bližnje Menišije, kateri sem jaz za župana, prisrčen in bratovski pozdrav!
Tedaj pa prosim, da mi dovolite, da tudi jaz nekoliko govorim, in vas v enem prav važnem predmetu za vaše mnenje poprašam, in vas za podporo poprosim.
Težka bi bila moja naloga, ako bi se moral spuščati v govore o političnih stvareh, katere smo ravno slišali iz ust izvrstnih govornikov in iskrenih rodoljubov kateri so počastili naš tabor in katere točke so bile tako soglasno in navdušeno sprejete. Moj namen ni bil ta, kakor sem rekel o političnih stvareh govoriti, ampak naloga moja je, se z vami pogovoriti o cestnih zadevah, o pomočkih, kako bi se skladne (ali konkurenčne) ceste za naprej lažje v dobrem stanu vzdržavati zamogle; ker vsi navadni pomočki, in vsi žulji naših kmetov ne zadostujejo ceste v dobrem stanu vzdržati, je treba posebne pomoči, katera se dobi, ako se napravijo na skladnih ali konkurenčnih cestah mitnice (ali šrange).
Ta pripomoček bi se toliko bolj opravičil, ako se pomisli, koliko so ljudje za napravo cest darovali, koliko terpeli in bi torej tirjala pravica, da se nam težko breme o tej reči nekoliko zlajša.
Da so se ceste, katere so po naši deželi tako obilno preprežene, napravile, je prav in zares vse hvale vredno; pa komu gre hvala za to? morebiti tistim g. c. k. uradnikom, ki so si pri cesti mastne dijete služili? (Ljudstvo: o ne!) Jaz mislim tudi da ne, ampak tistim gre hvala, kateri so ceste v resnici delali in zraven svoje žepe praznili.
Pa kaj, da bi se bile samo te zares koristne ceste napravljale, ampak tudi še druge ceste so se morale delati; poglejte na primer v našem okrugu le cesto čez Stermic, kakor brez glave se je tadašnji gospod predstojnik Planinskega okraja izmislil, dal je cesto narediti ravno med tistim časom, ko se je na drugim obrežji tistega hriba že ena delala, tako dve cesti vštric, samoglavno, brez da bi se bil s sosednjim okrajnim predstojnikom in s soseskami o tem kaj posvetoval, kako da bi se izpeljala, da bi bila boljša in cenejša.
Ceste samo v našem planinskem-sodniškem okraji so dolge 22.000 sežnjev (41,7 km op. Perko), od katerih je 17.000 sežnjev (32,2 km) čisto novih narejenih, in drugih 5.000 sežnjev (9,5 km) tudi semtertje veči del predelanih.
Če računamo novo napravljene ceste le po 6 gld seženj, tako so nas stale že nad 100.000 gld.
Gotovo je, da so te ceste, katere so bile v tako malih letih narejene, marsiktero hudo rano vsekale našim kmetom, tako, da jo kateri še dandanes čuti; nekteri so pri cestah prišli ob živinco, h kateri nič več ne morejo priti, nekterim je pa pripomoglo, da so celo ob svoje posestvo in svoj podedovani kotec prišli. Pa kaj je bilo uzrok temu, kakor krivično razdeljenje cest od tadašnjega g. predstojnika v Planini, kateri je ceste kar v en dan razdelil, ali je bil nasip tudi 10 čevljev visok, dal se ni nič preprositi, kar rekel je: delaj kmet!
Tako je šlo toliko tisoč težko zasluženih goldinarjev za ceste, in toliko tisoč žuljev in na miljone kaplic póta naših kmetov se drži cest, po kterih se mi dandanašnji vozimo.
Ako se pomisli, koliko so ljudje za napravo cest v tako malih letih darovali, koliko trpeli, gotovo več kot naši predniki v 100 in 100 letih, tako se ne more reči, da tožimo brez vzroka, ker pravimo, da ne moremo cest v dobrem stanu nikakor vzdrževati.
Jaz sem preračunal pri srednjej meri, da gre po cestah katere se na Rakek stekajo, od obeh strani na leto 140.000 voz; ta številka je gotovi dokaz, da je ni ceste v Kranjskej deželi, po kateri bi se toliko vozilo kakor ravno po tej, in če bi se cestnina vpeljala in se le 3 krajcarje od vpreženega živinčeta pobirala dohajalo bi toliko dohodka, da bi se ceste v najboljem stanu zdrževati zamogle!
Ker so se bile vsled tega namena županije Planinskega okraja že pred enimi leti, in lansko leto tudi cestni odbor, katerimu sim jaz predsednik, obrnile s prošnjo do c. k. vlade, katero je tudi naš visoki deželni odbor krepko podpiral, in ker je bilo tisto delovanje brez vspeha, se ni čuditi, da je naša vlada v svoji modrosti tudi to odbila, ker nam prepohlevnim Slovencem nobene stvari ne pritrdi, kar prosimo in zahtevamo, ako reč je še tako pravična in potrebna. Jaz spoznam toraj za koristno, da se ta reč tudi danes na našem taboru preudari in ravno zato sim se jaz obrnil kar naravnost do vas tukaj zbranih sosedov, da razodenete tu svoje mnenje, svojo misel o tej reči.
Ako vi spoznate, da je vpeljava cestnine vaša in pravična želja, se bomo še enkrat obrnili do visoke vlade s prošnjo, naj se napravijo mitnice (ali šrange) na vseh skladnih (ali konkurenčnih) cestah na Notranjskem. (Da, hočemo!)
Morebiti bo vsaj zdaj vaš zedinjeni glas dosegel, kar dozdaj županijam in cestnemu odboru ni bilo mogoče.
Zdaj vam pa še enkrat zakličem
Na zdravje!
Da je bil govor navdušeno sprejet, in nasvet soglasno potrjen, se tako razume.
Založil Franc Hren – Tisk Egerjeva v Ljubljani
Bitka za cestnino se je uspešno zaključila šele leta 1884. Obremenitev cest je bila takrat izredna. Popis komercialnega vodstva c. kr. privatne južne železnice pravi, da so na postaji Rakek v zadnjih petih letih razložili in naložili poprečno 797.000 metrskih stotov (79.700 t) blaga, v letu 1882 pa 894.000 metrskih stotov (89.400 t), od tega je šlo le 50.000 metrskih stotov (5.000 t) blaga v ali iz planinske okolice, vse ostalo pa se pripelje po prej imenovani cesti. Teh tovorov je približno 750.000 za izvoz in 94.000 za uvoz. Vsak voz pelje približno 15 metrskih stotov (1,5 t). Če torej ne upoštevamo lokalnega in osebnega prometa, je frekvenca v letu dni: 50.000 dvovprežnih voz sem in tja ali približno 166 težko naloženih voz na dan na Rakek in isto število tudi nazaj. Med temi, ki vozijo nazaj, je naloženih 20-30. Ob taki obremenitvi ni dovolj le običajno popravljanje in obnavljanje ceste. Cesar je končno privolil, da so postavili naslednje mitniške postaje: na Rakeku, ki je spadala v okraj Logatec, na Bloški Polici, ki je spadala v okraj Lož, in v Podklancu, ki je spadala v okraj Ribnica.
Cestne tarife so bile sledeče:
Rakek:
– od vsake vprežene živine 3 kr.
– od vsake glave gnane živine (konj, krava, vol, bik, mlada živina, mezeg, osel) 1 kr.
Bloška Polica:
za cesto v ribniško dolino:
– od glave vprežene živine 5 kr.
– od glave gnane živine 1 kr.
Za cesto Lož-Hrvaška:
– od glave vprežene živine 6 kr.
– od glave gnane živine 1 kr.
Podklanec:
– od glave vprežene živine 3 kr.
– od glave gnane živine 1 kr.
Cestne tarife so se lahko po dogovoru spreminjale vsako leto. O tem sta se morala dogovoriti deželni odbor in c. kr. deželna vlada. Dohodek pa naj bi se delil: mitnica na Rakeku bi oddajala svoj dohodek okrajnemu cestnemu odboru v Logatcu, mitnica na Bloški Polici je svoj dohodek razdelila. 28 % ga je dobil okrajni cestni odbor v Logatcu, 72 % pa okrajni cestni odbor v Ložu, dohodek mitnice v Podklancu je pripadal v celoti okrajnemu cestnemu odboru v Ribnici.
Viri:
- Perko, 2008. Vasi v objemu železnice. Založništvo Jutro. 496 s.
Kraj: Cerknica
Datum: 12. junij 1870
Avtor: —
Zbirka: dLib
Skenirano:
Oblika: datoteka
Stare slike 