1943 Notranjska – Marija Čepon – Mimica

Marija Čepon – Mimica

Slika je iz knjige z naslovom Občina Loški potok v boju za osvoboditev in lepše življenje, na njej je Marija Čepon.

Marija Čepon – Mimica je bila rojena 27. marca 1922 v naselju Pako blizu Borovnice. Osnovno šolo je obiskovala v Polhovem Gradcu in nato v Horjulu. Izučila se je za modistko, vendar ni dobila službe, zato je delala kot služkinja pri ljubljanskih družinah. Pred vojno je bila članica Sokolskega društva. Z brati in mamo se je že zgodaj vključila v aktivno delo za OF. Njena dva brata sta bila v partizanih, mamo so Nemci kasneje internirali. V začetku julija 1942 je tudi sama odšla v partizane. Iztok iz Dolomitov jo je poslal v Lipsenj z zaupnim pismom in ostala je v partizanih. Tu je prišla v stik s partizani 1. čete 2. bataljona Notranjskega odreda. Komandir Levec jo je sredi julija poslal v bolnico Ogenjca. Čeprav je bila v partizanih nova, je hitro prevzela skrb za težke ranjence.

Partizanska bolnišnica Ogenjca (tudi Ogenca) je bila prva partizanska bolnišnica na Notranjskem. Ustanovil in vodil jo je leta 1942, v času roške ofenzive, zdravnik Aleksander Gala – dr. Peter za potrebe 2. bataljona Notranjskega odreda. Ko se je ofenziva približevala, so ranjence odnesli v pripravljeno jamo. Želeli so iti tudi partizani, ki niso bili ranjeni, a jih je dr. Peter prepričal, da ni prostora za vse in naj poiščejo drugo skrivališče. Vztrajal je le Ernest Senčar, ker naj bi ga mučila revma in ne pozna krajev, pa bi lahko padel v roke Italijanom. Nazadnje so se odločili, da mu dovolijo v Ogenjco. Tam pa ni bilo tako, kot si je zamišljal, zato je razmišljal, kako bi pobegnil. Prosil je Mimico in ostale partizane, če gre lahko ven na veliko potrebo. Niso mu dovolili, ker pa je kar naprej najedal, je Mimica rekla naj gre, a naj se kmalu vrne. Dolgo ga ni bilo in ranjenci so postali zaskrbljeni. Bali so se izdaje. Dogovorili so se, da če pridejo Italijani, naj Mimica vse postreli, ker niso hoteli pasti fašistom v roke. Fašisti so obkolili jamo. Mimica je nekaj časa streljala nanje. Po desetih minutah ji je začelo primanjkovati municije in vrnila se je v jamo rekoč: »Tovariši, v zahvalo smo izdani. Njegov konec bo isti kot naš, samo s to razliko, da bomo mi padli častno, medtem ko bo on izdajalec.« Italijani so pozivali na predajo in v jamo metali bombe. Med tem časom pa je Mimica streljala ranjence. Z zadnjim nabojem je sodila sebi. Zaradi razburjenja in teme je tri ranjence zgrešila. Te so zajeli Italijani. Sprva so jih nameravali ustreliti, a so jih odpeljali na zdravljenje v Ljubljano, nato pa poslali v internacijo. Vsi trije so preživeli vojno.

Leta 1977 so bolnico odprli za javnost. Pokroviteljstvo je prevzel Klinični center Ljubljana. Mimica je postala simbol medicinskih sester v Sloveniji.

Po knjigi dr. Petra je RTV Ljubljana leta 1981 posnela film in nadaljevanko »Manj strašna noč«. Film je režiral Andrej Stojan, scenarij pa je napisal Dimitrij Rupel.

Dogodek je navdihnil tudi ostala umetniška dela, med drugimi »Balado iz kraške jame« avtorja Milana Vrtačnika. Zadnji verzi pesmi so:

Ernest Senčar

Izdajalec Ernest Senčar, s partizanskim imenom Radovan, rojen 6. aprila 1912 v Dolenjskih Toplicah, ustreljen v Podturnu julija 1944. Pred vojno je živel v Ljubljani in bil poklicni godbenik.

Slika je iz knjige Ogenjca, tragedija partizanskih ranjencev.

Ni hujšega, kot je izdajalec. Dante jih je postavil v deveti krog pekla, ki predstavlja najhujše in najgloblje dno peklenskega brezna. Tu so grešniki okovani v večni led. Pazi jih Lucifer, ki v svojih treh gobcih večno žveči tri največje izdajalce v zgodovini: Judo Iškarijota, Bruta in Kasija. Deveti krog je razdeljen v štiri pasove. V drugem so izdajalci domovine.

Viri:

• Karel Mikulič – Občina Loški potok v borbi za osvoboditev in lepše življenje, samozaložba Ljubljana 2000
• Aleksander Gala – Ogenjca, Partizanska knjiga, Ljubljana 1977

Kraj: Notranjska, Ogenjca
Datum: 1943
Avtor: neznan
Zbirka: —
Skenirano: —
Oblika: datoteka