1944 Loška dolina – Prenos ranjencev iz bolnišnic Franje in Pavle na Notranjsko in moje ponesrečeno srečanje z očetom

Takole je moj oče Franc zabeležil prenos ranjencev iz Primorske v Loško dolino, od tam so jih z letali odpeljali na zdravljenje v Italijo. Preko prvotnega zapisa s svinčnikom je šel pozneje s črnilom.

Oče Franc je sodeloval pri prenosu ranjencev iz Primorske na Notranjsko in se obenem preselil iz 9. v 7. korpus. Takole je opisal pot prenosa ranjencev:

Iz Primorske smo odšli radi nenehnih nemških ofenziv.
Potovali od 9. 8. 1944 do 18. 8. 1944:
Iz Primorske na Dolenjsko:
Krnica – Otlica – Predmeja – Col – Podkraj – Bukovje – Belsko – Studeno – Mačkovec nad Križajem (čuvajnica ob progi, op.) – Škocjan – Polane – Otok – Laze – Gornje jezero – Dane – Nadlesk – Pudob – Kozarišče – Podgora – Babno polje – Prezid – Kozji vrh – Mojer(z) (?) – Park – Čabar – Dolnje žage – Mandli (?) – Plavci – Osilnica – Grintovec – Bosljiva Loka – Gašparci – Gusti laz – Brod na Kolpi – Pirče – Gosmos (?Zamost) – Golik – Belo – Čedanj – Kupa – Zahrt – Brod-Moravice – Velike Drage – Male Drage – Razdrto Plemenitaš – Blaževci – Kupa-Brod – Stari Trg ob Kolpi – Tanča gora – Kot – Prelesje – Dol – Predgrad – Jelenja vas.

Pa si na kratko obudimo spomin na ta dogodek pred 80 leti. Prenos ranjencev iz Gorenjske in Primorske na Notranjsko je bil dolg kar 140 kilometrov. Zaradi možnosti nastanka druge fronte v Istri in pričakovanih večjih bojev so takrat v vodstvu partizanske vojske sklenili v bolnišnicah Franja in Pavla pripraviti več prostora za morebitne nove ranjence, zato so se odločili težko ranjene poslati na zdravljenje v Bari v Italijo.

Po temeljitih pripravah in nekaj prestavitvah so partizani treh brigad 31. divizije tako 13. avgusta 1944 pod poveljstvom štaba IX. korpusa na cesti Želin–Cerkno prevzeli ranjence iz bolnišnice Franja in se peš odpravili na težko pot čez Jagršče, Šebrelje, Idrijske Krnice in Oblakov vrh na Vojsko ter Hudo polje. Tam sta se jim pridružila še dva bataljona Bazoviške brigade z ranjenci iz bolnišnice Pavla in bolniki iz premičnih bolnišnic. Najprej so jih prevažali s kamioni do Bukovja in vasi Strmica, do najbolj nevarnega mesta, železniške proge je bilo le pet kilometrov. Ranjence so naložili na nosila, konjem in mulam so ovili kopita z žakljevino. Enote Vojkove brigade so varovale počasi premikajočo se kolono čez cesto tik nad Kačjimi ridami nad Planino in nato čez železniško progo pri Ravbarkomandi, kjer je bila v zasedah že Gradnikova brigada. Sovražnik jo je začutil in jo začel obstreljevati z mitraljezi in minometi. Kljub ognju je kolona brez žrtev šla čez progo. Le pratež je pretrgal zvezo v koloni. Po prehodu proge se je morala kolona v temi in brezpotjih s težavo prebijati po gozdnatih pobočjih, kjer so nato do popoldneva počivali za Dolenjo vasjo in počakali na kmečke vozove, ki so potem ranjence prepeljali v Loško dolino. Ker pa ni bilo dovolj kmečkih voz, so morali del ranjencev nositi.

Borcem je uspelo evakuirati skupno 95 ranjencev in bolnikov mimo sovražnikovih postojank čez Otlico, Col, Podkraj in Postojnsko do osvobojenega ozemlja Loške doline, od koder so težje ranjence z letališča Nadlesk prepeljali na zdravljenje v italijanski Bari. Največ ranjencev, bolnikov in invalidov so odpeljali v Italijo z letali 30. in 31. avgusta ter 1. septembra. Partizansko letališče pri Nadlesku so zaradi varnosti 9. septembra opustili.

SKOZI TE KRAJE, ČEPRAV JE SOVRAŽNIK
PRAV TU TRDNO VAROVAL PROMETNE POTI,
JE ENOTAM 9. KORPUSA V NOČI NA 19. AVGUST 1944
USPELO VARNO PRENESTI 95 RANJENCEV
S PRIMORSKE IN GORENJSKE NA NOTRANJSKO.

V SPOMIN NA EVAKUACIJE VEČ KOT 2500 RANJENIH
IN OBOLELIH BORCEV NOV IZ SLOVENIJE,
KI SO JIH VARNO ZAŠČITILE VOJAŠKE ENOTE.

TA POMNIK JE OBENEM IZRAZ HVALEŽNOSTI
BORCEM SANITETNIH ENOT NOV KI SO REŠILI
MNOGO ŽIVLJENJ IN VISOKO DVIGNILI NAŠO ČAST,
ČLOVEČNOST IN TOVARIŠTVO.

23. 8. 1984                                                                   ZZB NOV

Več o spomeniku: https://obelezja.wordpress.com/2020/08/02/mackovec-spomenik/

S prenosom ranjencev iz Primorske na Notranjsko, pri tem humanitarnem dejanju je sodeloval tudi moj oče, je z menoj povezan zanimiv dogodek, o katerem sta mi oče in mama večkrat pripovedovala. Oče Franc kar nekako z očitkom, užaljenostjo in prizadetostjo, kar je bilo po svoje tudi razumljivo, saj sredi avgusta 1944, kar štiri mesece je minilo odkar me je zadnjič videl, nisem hotel k njemu v Zalovki, kjer se je srečal s svojo ženo, mojo mamo Lucijo. Takole je bilo. Oče Franc je bil kot borec IX. korpusa v spremstvu ranjencev, ki so jih zaradi stalnih nemških ofenziv morali umakniti iz partizanskih bolnic Franja in Pavla s področja Trnovskega gozda. Tako so enote z ranjenci med potjo proti Loški dolini predanile (zaradi varnosti so potovali predvsem ponoči) na področju Rakovega Škocjana in za Dolenjo vasjo, torej v bližini očetovega doma. Bil je 18. avgust 1944. Terenci so očetu omogočili, da se je v Zalovki nad Uncem srečal z ženo, ki je bila v pričakovanju drugega otroka. Mama Lucija je na srečanje vzela še mene, imel sem dobri dve leti, da me oče po štirih mesecih odkar je odšel v partizane, spet vidi in objame. Pa se je izcimilo drugače, kot sta zakonca pričakovala. Namesto veselega srečanja sem se držal mame in nisem hotel k očetu. Nobena prošnja in prepričevanje ni zaleglo, pod nobenim pogojem nisem in nisem hotel k očetu, “stricu”, ki je bil v partizanski uniformi, pa še oborožen. V mojih otroških spominih tega doživljaja, čeprav sem imel že dobri dve leti, ni zabeleženega.

Mama Lucija je takrat pričakovala drugega otroka, 28. avgusta 1944 se je rodil bratec Mirko, ki pa je žal pri štirih mesecih, 28. decembra 1944 umrl. Medlo se spominjam, kako je mama ponoči zaskrbljeno poslušala in spremljala, kako je z njenim dojenčkom, mojim bolnim bratcem. O Mirku se v družini skoraj ni govorilo, pa tudi na spominski plošči na družinskem grobu na unškem pokopališču ni njegovega imena. Vojna se je končala, v družino pa je prihajala nova mladež.

Kraj: Loška dolina, Zalovka nad Uncem
Datum: 18. avgust 1944
Avtor: —
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: —
Oblika: datoteka