1973 Titograd – Trobentač

Na sliki sem Slavko Červek, takrat Rakovčan danes Cerkničan, fotografiran na tečaju za trobentače JLA, med služenjem vojnega roka v Titogradu. Od takrat je minilo 52 let.

Bil sem junijska generacija 1973. Ob prihodu 11.6. 1973 na letališče Titograd, me je tam pričakal moj nepozabni prijatelj, takrat novopečeni podporočnik­ pilot Jože Udovič, doma z Unca. Zvečer me je pospremil v vojašnico Masline. Po prvi prespani noči so nas (»remadijo«) prepeljali v kasarno »Milovan Šaranović« v Danilovgradu.

Tri mesece sem se usposabljal za dekontaminatorja v ABHO. Tu so namesto signaliziranja s trobento tolkli kar po kovinski cevi, obešeni na drevo. Dodobra sem se naveličal in se prijavil na razpis tečaja za trobentače (“kurz trubača”). Tako sem odlično unovčil pridobljeno glasbeno znanje v letih 1961-1968 v glasbeni šoli Rakek, pod vodstvom zakoncev prof. Rebolj (harmonika in teorija) in prof. Sombolac (bariton).

11. septembra se je zbralo 22 bodočih trobentačev iz Črnogorskega armadnega območja. Vsak od nas je dobil knjižico z notami vseh znakov in trobento brez tipk, z obsegom petih tonov. Ob lepem črnogorskem vremenu smo pod vodstvom inštruktorja dva meseca na košarkaškem igrišču trenirali »trubne znake«, pravilno držo trobente, pravilno držo in obnašanje trobentača itd. Nastanjeni smo bili v prvem bloku pehote in bili oproščeni vseh drugih zadolžitev.

Ob zaključku tečaja 11. novembra 73 je moral vsak od nas zaigrati (»odsvirati«) vse znake na pamet, brez not. Opravil sem z odliko. Prav na ta dan sem kot novopečeni trubač v kantini nepričakovano srečal Cerkničana Nejca Lovkota – Žovetovega Nejca, ki je bil član cerkniške godbe kot jaz. Vesela sva bila drug drugega. Tega dne je tudi on končal usposabljanje vojaške prometne policije na motorju Moto Guzzi.

Dva dni kasneje so naju s kolegom, doma je bil iz Paračina, nastanili v stražarnici “na kapiji”, to je na vhodu vojašnice v Danilovgradu. Imela sva svojo sobico, dve postelji, dve »kaseti«, skupne toaletne prostore s stražarji in vodnikom psov (»kerovođom«). Kot v hotelu. Podrejeni smo bili direktno komandantu kasarne.

Prvi dan trube je bilo za naju in za garnizon veliko presenečenje, in hvala bogu brez tiste železne cevi.

Razpored vsakodnevnega igranja je bil naslednji:

• Zjutraj so naju ob 5:00 budili stražarji
• Ob 5:30 vstajanje: znak «bujenje«.
• Ob 7:00 skupaj s formacijo straže prihod komandanta vojašnice naznanimo z znakom »mirno«.
• Ob 7:30 zajtrk: znaka »priprema za zbor« in nekaj minut kasneje znak »zbor.« Ker menza ni bila tako velika, da bi sprejela vse vojake naenkrat, sem zadnja dva znaka po 15-minutnem zamiku ponovil še za drugo polovico vojske.
• Ob 9:00 začetek pouka: znak »početak nastave«.
• Ob 11:00 konec pouka: znak »kraj nastave.«
• Ob 13:00 kosilo: Dvojno igranje znakov »priprema za zbor« in »zbor«.
• Ob 15:00 spet pouk, znak »početak nastave« in ob 17:00 znak »kraj nastave.«
• Ob 19:00: večerja: dvojno igranje znakov, isto kot za zajtrk ali kosilo.
• Ob 22:00 počitek: znak »povečerje«.

Torej trobentanje najmanj 18-krat na dan. Od vseh znakov sem uporabljal le zgoraj imenovane. Nikoli nisem igral znaka za alarm (»uzbuna«). Nekaterih znakov med vikendom nisem igral, bujenje je bilo uro kasneje. Ne glede na vreme sem moral biti na dan dežurstva obrit, ostrižen, s čistimi škornji, seveda brezhibna in čista uniforma, z opasačem in oprtačem in moral sem imeti točno uro.

Kadar nisem bil dežurni, sem imel proste aktivnosti. Obiskoval sem »vojnički klub«, kjer me je vojak Angel Dimov, znani estradni glasbenik, naučil igrati kitaro. Za dobro kondicijo sem tekal okoli nogometnega igrišča, večkrat šel v Titograd in se srečeval z že omenjenim pilotom Jožetom in še in še.

Reakcije vojakov na trubo: jutra so bila za nekatere vojake stresna, skozi okno sosednje stavbe je včasih priletela kakšna copata (»papuča«). Vojak iz Makedonije je vame vrgel svež paradižnik. Zadel me je v desno uho. To je videl dežurni oficir in je vojaka s pomočjo straže takoj oddaljil. Dobil je 5 dni zapora v stražarnici. Ko je prišel ven, se mi je opravičil in mi za spomin spletel obesek za ključe, narejen iz izolacije žic. Imam ga za spomin.

Poleti leta 1974 je bilo svetovno prvenstvo v nogometu. Takrat ni nihče, vključno z oficirji, upošteval trobente. Totalen razpad discipline, sploh pa med tekmo Zaire : Jugoslavija, ko je bil končni rezultat 0:9.

V začetku septembra 1974 sem v civilu še zadnjič odigral znak »zbor« za kosilo. Tega dne sem čisto na koncu jedilnice zagledal znan obraz, Cerkničana Bojana Goloba. »Kaj pa ti tukaj?« ga vprašam. »Jaz sem prišel pa včeraj,« mi odgovori.

Domov sem prišel ravno v času, ko je potekala velika vaja »Jesen 74«.

Slovarček:

• remadija, remac, gušter: sinonimi za vojake novince, zelenci
• ABHO: rod vojske – atomsko biološka kemična obramba
• trubni znaci: signali s trobento
• kantina: v vojašnici majhna trgovina s pijačo, prigrizki in drobnarijami
• kaseta: kovinska omarica za obleko in opremo
• opasač in oprtač: vojaški pas z naramnikom
• truba: Trobenta je imela v zgodovini vojskovanj zelo pomembno vlogo, saj je omogočala komunikacijo med enotami, signalizacijo vojakom na bojišču, sporočala ukaze za napad, premik, umik, zbor itd. Tudi v mirnodobnem času je bila trobenta v enotah nepogrešljiva, danes pa je zaradi razvoja sodobnih komunikacij njena vloga verjetno drugačna.

Prispevek je napisal: Slavko Červek.

Kraj: Titograd
Datum: 1973
Avtor: neznan
Zbirka: Slavko Červek
Skenirano: 3. 4. 2025
Oblika: dve fotografiji