Slivice 1933 – Balinarji iz Slivic in Unca

Sredi vasi pri Lojzovih je bila med vojnama gostilna in trgovina, delovala je še kratek čas po drugi vojni. Vhod v hišo je še danes enak kot v času, ko sta delovali gostilna in trgovina. Ko si stopil v vežo, je bil na desno vhod v trgovino, na levo pa vhod v gostilno.

V gostilno me je oče poslal z litrsko steklenico in denarjem po vino, če se je najavil kak pomembnejši obisk ali pa če so se zbrali njegovi sovrstniki in modrovali o časih pred vojno, med vojno in po njej. Čeprav sem včasih bolj na skrivaj vlekel na uho te pogovore, to pa seveda ni bilo prav zaželeno, sem pa kot kratkohlačnik, rojen leta 1942, le malokaj razumel. Tudi trgovine se še spomnim, velika vaga in še večja blagajna na sredi prodajnega pulta, na pultu je bil tudi velik kos kvasa, ki ga je gospa Lojzova odrezala, ga zavila v papir, ko me je mama poslala ponj. Poleg kvasa me je mama poslala še po olje, sladkor, sol, pa mogoče še riž za posebne prilike.

Kaj borne nakupovalne navade so bile v tistih povojnih letih, če jih primerjamo z današnjimi. Olje je bilo v velikih sodih, ob strani leseni boksi za moko. V mesnico pri Rogeljnu pa smo hodili po meso, če smo imeli seveda karte zanj. Vse ostalo pa je bilo domače: krompir, zelje, repa, fižol, grah, prosena kaša, ješprenj, domača je bila tudi mast (olje je bilo le za posebne namene), v raufkamri pa se je sušilo nasoljeno meso, pa klobase, salame, želodec, špeh, panceta, vse to je bilo namenjeno predvsem za praznike in kakšen likof, sredi poletja je bilo vse tisto kar je do takrat ostalo že žavtavo. Tudi pšenična moka za peko kruha v krušni peči je bila domača in seveda koruzna za žgance in močnik, od jeseni preko zime smo imeli jabolka, kar precej sadja se je nasušilo. Največje obilje pa je bilo v času kolin, posebno, če je prišla odjuga in je bilo treba krvavice na hitro pojesti, da se niso spridile. Hladilnikov in zamrzovalnih skrinj seveda ni bilo. Sploh pa je bila v času kolin po vasi lepa navada, da smo otroci raznesli koline sosedom in žlahti, ki so nam to, ko so imeli pri njih koline, seveda vrnili. Tedanji jedilniki so bili bolj skromni po izbiri, pa smo vseeno zrasli.

V času nastanka fotografije gostilna mogoče ni imela balinplaca, ki je bil potem tik ob hiši proti Mrkuševim, verjetneje pa je, da so se sredi vasi postavili le za fotografiranje, saj je bil tam, kjer je bil balinplac, precej ozek in utesnjen prostor. Da so se postavili sredi vasi le za fotografiranje, lahko sodimo tudi po tem, da so na fotografiji poleg balinarjev še gostilniški gostje, lepo v obleke napravljeni, mogoče se je na fotografiji znašel tudi kak mimoidoči in seveda je tu še otročad, ki je bila prisotna pri vsakem dogajanju na vasi.

Vsa zahvala gre Jožetu Isteniču, da je dodal k fotografiji seznam oseb na fotografiji, ki jih je dopolnil še z letnicami rojstva in domačimi poimenovanji, kar daje fotografiji dodatno vrednost. Kar 92 let je, kar je bila fotografija posneta, pa je na Rakeku še živa priča temu dogodku, to je Matija Udovič po domače Mrkušov doma iz Slivic. Prav Matija Udovič je tisti fantek, ki čepi ob kugli, takrat, leta 1933 je imel 4 leta. Če te fotografije nimajo v družinskem albumu, bodo gotovo veseli tega zanimivega posnetka.

Razen dveh oseb na fotografiji sem vse ostale poznal, z nekaterimi smo po vasi ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let po vasi tudi balinali. Kot je bila navada na vasi, smo drug drugemu pomagali pri košnji večjih travnikov (dokler ni dela pri košnji olajšala motorna kosilnica BČS), v jeseni zdaj v tej hiši ali gospodarskem poslopju, zdaj pri drugem sosedu slačili koruzo, obtrgavali korenje, obrezovali repo in peso … Včasih je bilo res veliko delovnega in po končanem delu tudi prijetnega druženja. Otroci smo se naposlušali vsakovrstnih zgodb, včasih prav strašljivih, tudi pesem je zazvenela, pa tudi harmonika …

Kraj: Slivice
Datum: 1933
Avtor: lastnik originala fotografije Jože Istenič Logatec, ki je izdelal dokument k fotografiji
Zbirka: Franc Perko
Skenirano: 17. 1. 2025
Oblika: fotografija + dokument