1961 Pudob – Varilca

Mož in žena Jože in Angelca Martinčič sta bila “stara” delavca, ki sta se zgodaj zaposlila v Kovinskem obrtnem podjetju Lož oziroma Kovinoplastiki, zato se je pri njih ohranilo nekaj fotografij, ki bi jim danes rekli muzejske. Sem sodi tudi ta iz leta 1961, sedem let po ustanovitvi podjetja. Ob njej lahko še enkrat vidimo, kako se je razvijalo v skromnih, pogosto improviziranih razmerah, a ob veliki potrebi po zaslužku in preživetju v domačem kraju in pripravljenosti na trdo delo … Tedanji prebivalci doline niso imeli prav veliko na izbiro: zagrabiti z vsemi močmi tu, kjer se je pokazala možnost, še naprej životariti ob skromni zemlji in gozdarstvu ali oditi po svetu. Za kakšno Silicijevo dolino se ni pojavila gonilna sila, za kovinsko industrijo pa …

Neznan avtor je ta prizor posnel v sklopu orodjarne v Pudobu. Z leve vidimo Jožeta Martinčiča, ki globoko sklonjen nekaj vari, drugi je domnevno Adolf Nelec, strojni ključavničar in v mladosti tudi kar uspešen smučarski tekač. Delata pred skednjem nasproti nekdanjega hotela Jelen, ki je bil zdaj orodjarna. Zadaj desno k fotografu zre neznan sodelavec.

Desno zgoraj je videti deblo in nekaj listja drevesa, vidi se tudi improvizirana streha na lopi levo zgoraj in nižje odprta vrata, pa še nekoliko notranjosti lope. Delovna miza varilca je kar pokonci postavljen zaboj za izdelke iz grobih desk, podaljšan z vezano ploščo, iverko ali nečim podobnim, na tej ploskvi pa je vzorno zloženo orodje in material, ki ga delavca potrebujeta.

Jože se je varjenja oziroma spajkanja priučil kot brusilec žag na Marofu, v Kovinoplastiki pa je bil poslan še na tečaj. Ko se je namreč zaposlil v Orodjarni, je najprej delal na šepingu, to je skobeljnem stroju. Ko se mu je nekoč v popoldanski izmeni okrušil nož na stroju, je kar sam šel in nalotal manjkajoči del, da bi lahko nadaljeval z delom. Taka popravila je takrat izvajal samo kovač Malnar, Betačev z Gobovca. Nastal je problem, kdo da je v njegovi odsotnosti lotal kar sam, pa so sodelavci povedali, da je bil Jože, ki je zato moral na zagovor. Vprašali so ga, zakaj in od kod to zna in izkazalo se je, da ima izkušnje s prejšnjega dela na Marofu. Potem so mu ponudili, ali bi šel na varilski tečaj. Seveda je šel, tečaj tudi uspešno opravil in pridobil kvalifikacijo za varilca …

Sodelavec Adolf Nelec je bil prej zaposlen v Kočevski Reki, potem do upokojitve pa v Remontu Kovinoplastike, posebej usposobljen za fina popravila, na primer pisalne stroje in podobno. V zgodnejšem obdobju pa je bil on tisti, ki je s še dvema visokima in močnima sodelavcema moral na raztresenih lokacijah tovarne kar naprej premikati različne stroje, največkrat s pomočjo zelo preprostih pripomočkov, kot je koučna štanga. Da je težko orodje lažje prenašal, si je praktični Adolf na koučno štango navaril rinke, da jo je lahko nosil naokoli kot puško, ko so spet kaj premikali …

Jože Martinčič je do upokojitve ostal varilec, a v vse drugačnih pogojih kot so ti na sliki, zlasti po letu 1967 v novih prostorih tovarne. Sproti se je moral izpopolnjevati in osvajati nove postopke, veščine in materiale. Da bi zadostili potrebam, pa se je sčasoma razširila tudi ekipa varilcev. Delo je bilo vseeno zahtevno, naporno in ne vedno prijazno zdravju.

Slovarček:

• koučna štanga – težak železen vzvod, lomilka
• rinka: obroč
• šeping: znamka skobeljnega stroja
• lotati: spajkati

Viri:

• Rajko Martinčič, Stari trg, maj 2025 , ustno

Kraj: Pudob
Datum: 1961
Avtor: ni znan
Zbirka: Rajko Martinčič
Skenirano: 7. 5. 2025
Oblika: fotografija