1955 Martinjak — Razglednica
Razglednica iz zbirke Saša Križmana prikazuje štiri poglede na prijetno vasico Martinjak. Martinjak leži na južnem pobočju Slivnice. Južno od vasice se razprostira Cerkniško polje, oziroma Cerkniško jezero, kadar je kaj vode v njem.
Janez Kebe v knjigi Cerkniško jezero in ljudje ob njem na strani 527 piše:
Vas Martinjak se prvič omenja leta 1425. Steinberg poroča leta 1758, da je v Martinjaku pri cerkvi sv. Vida našel dva manjša studenca in zgoraj v vasi močan izvir, ki je tekel iz skale. Ta je veljal za zdravilnega in vaščani so to vodo pili kot zdravilo. S pomočjo te vode so začutili, da se jim je zdravje izboljšalo. Na osnovi lastnih izkušenj so to potrdili tudi strokovnjaki. Nedaleč stran sta bila jez in mlin.
Leta 1803 je starotrški dekan Jožef Klemenčič na zahtevo cesarske pisarne naredil zapis o stanju cerkva in drugih zgradb in o številu prebivalcev za vso dekanijo. Za cerkev sv. Vida v Martinjaku pravi, da je dobra. Ljudi je 241. Tudi mežnarija je dobra.
Leta 2002 je imel Martinjak 291 prebivalcev.
Pred 2. svetovno vojno so se vaščani ukvarjali predvsem s kmetijstvom in furmanstvom. V vasi sta bila tudi dva mlina, kovačija in žaga. Iz te žage in kasneje parne žage se je razvila prva lesna tovarna na tem področju Franc Premrov in sin, lesna industrija Martinjak, ki je bila predhodnica povojnega Bresta v Martinjaku.
Na pobočjih Slivnice so travniki, ki višje preidejo v gozd. Svet pod naseljem je bolj mokroten, občasno poplavljen. V naselju je včasih obratovala tovarna Brest Cerknica.
Cesarjeva hiša v Martinjaku. Cesar je domače ime, priimek pa je Premrov.
Ponavadi stojijo cerkve na gričih, hribih in gorah, cerkvica sv. Vida v Martinjaku pa leži v globeli nižje od vasi ob strugi potočka Škadolca.
Cerkvica je v osnovi gotska stavba. V cerkvi je ohranjen v ostrešje dvignjen lesen kasetiran strop iz leta 1621 z ikonografsko zanimivimi prizori. Zvonik je leta 1940 po načrtih Jožeta Plečnika in Janeza Valentinčiča zgradilo podjetje Matko Curk iz Ljubljane.
V tej hiši so živeli Premrovovi, po domače Špajn.
Pogled od vzhoda proti zahodu. Pod kamnitim mostom teče potok Martinjščica. Letos (2020) so ta kamniti most podrli, naredili novega in cesto razširili.Viri:
- Janez Kebe: Cerkniško jezero in ljudje ob njem
- Wikipedija
Kraj: Martinjak
Datum: 1955
Avtor: neznan
Zbirka: Sašo Križman
Skenirano: 19. 10. 2019
Oblika: skenirana datoteka
RSS - Posts
Super! Lepa fotografija in skrben opis!
Datum nastanka fotografije Martinjak pri Cerknici je najmanj 10 let starejši , kar dokazujem z
naslednimi argomenti :
Slika 1 Tramovje je izpred 2. svet. vojne ko je Premrov še trgovav s temi elementi. Stavba ob Premrlovi hiši v tedanjem stanju je pogoreia spomladi leta 1952.
Slika 2 Zidarski grut ob zvoniku in baraka za orodje pred cervijo to je bilo odstranjeno prva
leta po 2.svet. vojni.
Hvala lepa za podatke. Vesel sem komentarjev, ki pripomorejo k natančnejšemu opisovanju prikazanega. Kaj misliš, ali je bilo še pred drugo svetovno vojno?. Katera letnica bi ustrezala? Še enkrat hvala.
Ta način in oblika fotografije prav gotovo pripada v predvojni čas. Podatek o gradnji
zvonika pa naj bi bil pravilen zato si predstavljam , da je zvonik grajen tik pred 2.svet.
vojno in niso bila zakjučena še vsa zidarska dela na spodnjem delu objekta. V tem stanju
je ostav do nedavnega. Zato smatram, da je slika nastala med vojno oziroma takoj po njej.
Lep pozdrav ! Ivan D.
Ivan, hvala.
Ivan katera stavba je bila ta ki je pogorela ?
Meni je pokojni Jernej Zabukovec iz Loža nekoč povedal, da so drugi, t. j. samostojni zvonik v Martinjaku zgradili domobranci med vojno, nisem pa nikoli preverjala ali to drži in zakaj naj bi se to tako zgodilo.
Stavba ,ki je na sliki ob cesarjevi hiši je pogorela leta 1952 to je bil njihov
nekdanji hlev za živino in senik. Brest je to odkupil in leta 1960 preuredil
v delavsko menzo in v nadgradnji tako imenovani samski dom za svoje
delavce.
Lep pozdrav !
Stavbo na desni strani Cesarjeve vile ,ki se je potem imenovala Menza je predeloval tudi moj tast. Bilo je okrog leta 1959 ali 60. Glavni šef pri gradnji je bil Bauman Franc , dela pa sta vodila Mekinda (oče) in sin Jože Mekinda. Zidarji pa so bili Zgonc Anton,Mahnič Lado, Šega Matija,Škulj Ivan,…., malavarji pa kar Brestovi delavci.
Posebnost te gradnje je bila ta,da so streho na sliki kjer so vidne dve frčadi dvignili z petimi vintami (dvigalkami) komplet z cimprom in kritino za celo nadstropje kjer so potem naredili prezide in uredili sobe in stanovanje. V pritličju pa kuhinjo, jedilnico, skladišče hrane in klubski prostor. Dvigovali so najprej levo stran strehe po celi dolžini za 50 cm, podzidali in spustili streho nazaj na zid. Nato isto desno stran dvignili za 50 cm ter spet podzidali ter spustili na zid in tako naprej dokler niso prišli do višine enega nadstropja. Vse je potekalo natančno in pod eno komando, da ni prišlo do kakšne neljube težave. Dvigalke so bile na špingel (vijak) z velikim kolesom za dviganje in spuščanje.
Ivan se tega zagotovo spominja .
Tovarno “Franc Premrov in sin, lesna industrija Martinjak” so postavili Cesarjevi ali Špajnovi Premrovi ?
Cesarjevi .