1950 Pudob – O Orodjarni v Hotelu ter premišljevanje o Kovinski in drugih rečeh

Fotografija, posneta okoli leta 1950, je iz zapuščine Franca Trudna iz Podcerkve, na njej pa so trije kolesarji. Od leve: Tone Avsec, Jože Mlakar in Franc Levec. V ozadju vidimo takrat še makadamsko cesto Stari trg – Prezid, na desni strani je domačija Knausovih s Poljan, ki je bila pred vojno last Marije Palčič in njenega sina Nandeta, ubitega leta 1942 v Gočevi Duli. Toda glavna zvezda fotografije in prispevka je tokrat stavba hotela Jelen.

V času na fotografiji je bil v njej res še hotel in prav tistega lepega dne popoldne je bilo tam veliko gostov, vsaj sodeč po kolesih, s katerimi so se pripeljali in po skupini mož na sliki. Ali je bila tam kašna veselica ali le dovolj lepo popoldne, ne vem. Drevje na sliki ni olistano, zdi pa se, da poganjajo popki. Tudi po obleki ljudi sodeč je šlo najbrž za pomladno nedeljo.

Na drugi strani ceste, nasproti hotela stoji še eno poslopje, nekakšen velik skedenj, ki ga tu ni videti. Zadnja leta je tam imela Kovinoplastika ropotarnico, odlagališče reči, ki bi čez sedem let lahko prišle prav. Kaj pa je bilo prvotno za zamreženimi okni Hotela pa res ne vem.

Čez čas, okoli leta 1960, je dejavnost Gostinstva Loška dolina nekako zamrla in hotel, oziroma Hotel, je izgubil svoj pomen, vendar kmalu dobil novega. Razvijajoče se Kovinsko obrtno podjetje, ki se je nekako takrat preimenovalo v Kovinoplastiko Lož, je že od vsega začetka razvijalo tudi svojo orodjarno, ki je bila ključnega pomena, saj je bilo treba za vedno nove artikle izdelati svoja orodja. In prav orodjarna se je naselila v nekdanjem hotelu in tam ostala vse do leta 1967, ko se je Kovinoplastika združila pod novo streho v Ložu. Orodjarna je bila že takrat razdeljena na ročno in strojno, pisarna pa je bila v nadstropju.

V Hotelu so bili zaposleni orodjarji, ki so se še leta 1954 priučili tega dela v tovarni Niko Železniki, prihajali pa so novi in novi. Pokojni Jože Grajš iz Babnega Polja je pripovedoval, kako so se malo pozneje Babnopoljci vozili na delo v orodjarno s kolesi – poleg njega vsaj še Ivan in Vinko Poje ter Tone Veber. Ti fantje so se prej večinoma preživljali kot gozdni delavci, zdaj pa je trajalo približno eno uro ali še manj, da so vsak dan prišli na delovno mesto, za nazaj pa nekaj več, ker je bilo treba v hrib. Vročina, dež, mraz in sneg – nič jih ni ustavilo, saj jih ni smelo in tudi mar jim ni bilo. Bilo je lažje kot v gozdu – in kakšno veselje je bila šele kuverta s plačo ob mesecu!… Drugi delavci so v orodjarno in druge obrate seveda prihajali iz Loške doline, peš ali s kolesi, pozneje z mopedi in šele čez leta z avtobusom in fički. Kmalu so začeli v dolino prihajati mladi iz Loškega Potoka, pa tudi prvi priseljenci s Hrvaške – od Čakovca in tam okoli, medtem ko so na Gozdno gospodarstvo prihajali delavci iz Bosne, mnogi iz okolice Teslića … Loška dolina je gospodarsko zacvetela.

Kovinoplastika je s svojo kadrovsko in štipendijsko politiko kmalu pridobila še več orodjarjev, strojnih ključavničarjev, rezkalcev in drugih profilov za obdelavo kovin. Nekateri so se priučili za te poklice, drugi pa prišli že kot vajenci iz Kovinarske šole, ki je bila v Gorici; v Ljubljani so končali šolanje prvi strojni tehniki.

V tistem času je veljalo, da je delovni človek največja družbena vrednota in zato “delu čast in oblast”, “tovarne delavcem” itd., skratka družbeni sistem, v katerem smo rasli, je bil bistveno drugačen kot današnji – za socialistične države obljuba nebes, za kapitalizem pa smrtna grožnja ali vsaj bav-bav. Danes pa je spominjati se samoupravnega socializma skoraj bogokletno …

Zdelo se mi je hecno nekoč davno, ko sem se na terenskem delu znašla v Železarni Ravne na Koroškem in tam naletela na točno tak odnos zaposlenih in krajanov do nje, kot smo ga imeli v Loški dolini do Kovinoplastike. Rekli so ji Mati Fabrika, mi pa svoji skoraj ljubkovalno Kovinska, okrajšano od prvotnega imena Kovinsko obrtno podjetje Lož. Čutili smo jo kot svojo, se identificirali z njo, ni nam bilo vseeno zanjo. Seveda smo jo kdaj tudi kleli in se jezili, bili razočarani in zlovoljni, toda vedno smo tudi računali nanjo. Plač nikoli nismo imeli velikih, toda nikoli tudi nismo ostali brez njih, enkrat samkrat v 50 letih je bil en dan zamika, kolikor vem. Pa so bile na državnem nivoju kar naprej stabilizacije, racionalizacije, redukcije, omejitve, pritiski, samoprispevki in prispevki. Vsa dolina je desetletja dihala s Kovinoplastiko in od nje. Kadarkoli se je pojavil problem, kakršen koli, takoj naslednja misel je bila: “Bo kaj Kovinska pomagala …” In tudi je – z denarjem, sredstvi, ljudmi. V osamosvojitveni vojni so šli še njeni tovornjaki na barikade, pa puške Teritorialne obrambe so se skrivale tam nekje …

Kovinska je skozi desetletja dajala ugodne kredite za gradnjo hiš in zrasla so cela naselja. Kovinska je dala stotine štipendij za poklicne, strokovne, tehnične, višje in visoke šole – in ogromno večino štipendistov potem tudi zaposlila. Kovinska je organizirala študij ob delu v domačem kraju in ga omogočila tudi tistim, ki smo se ob delu šolali drugje. Kovinska je kar naprej imela jezikovne in računalniške tečaje in vseh vrst seminarje za vse, ki so to znanje potrebovali ali ga bili zgolj voljni pridobiti. Kovinska je organizirala letovanje, ki si ga je lahko privoščil vsak. Kovinska je podpirala kulturno in športno udejstvovanje svojih delavcev, še prav posebej godbo na pihala in smučarski klub, prirejala likovne razstave, organizirala obiske predstav in koncertov, izlete … Kovinska je spoštovala svoje upokojence in redno vzdrževala stike z njimi, jih pogostila in obdarila vsako leto, ko so že ostali soma. Kovinska je imela svoj časopis, ki je pisal o vsej krajevni skupnosti. Kovinska je imela vzorno varstvo pri delu in nadstandardno preventivno in kurativno zdravstveno varstvo, gasilsko enoto, civilno zaščito …, saj že ne vem več, kaj še.

Zadnjič pa sem na TV zagledala nekega ameriškega apostola kapitalizma, ki je vseskozi z rahlim posmehom pametoval o nekdanji Jugoslaviji, o samoupravnem socializmu in socializmu sploh ter dokazoval njune zablode in zakaj je nujno moralo vse propasti. V nekem trenutku je z očitnim sarkazmom rekel nekako takole: “In ko so ob koncu leta delali obračun, je delavski svet sklenil, da kar VSEM delavcem – pomislite – povišajo plače!”

Kaj je pa on vedel o tem!! Je kdaj slišal za jugoslovansko socialno varstvo, za zdravstveno varstvo, kot so ga imeli samo še v Skandinaviji, s toliko pravicami, da se je gnoj delal iz njih; za številne samoprispevke in posledično za brezplačne šole, vrtce, zdravstvene domove in še kaj; za sindikalne domove, za stanovanjske kredite, za številne kadrovske štipendije, za zagotovljene penzije, za … !! Tistega modrovalca bi iskreno brcnila v piščalko. In zelo bi se potrudila. Ja, mi smo se identificirali s svojo firmo, ker je nam, našim staršem in otrokom omogočila delo, napredek in dostojno življenje v domačem kraju in je kmalu zaposlila tudi številne priseljence. Ni nam bilo treba zaradi preživetja iti kdo ve kam, čeprav seveda tudi doma ni bilo vse v redu, kako neki …! Sistem ni bil dodelan, družba – mi sami – pa ne zreli zanj … Tako ali tako pa ima edino človek neukrotljivo in neuničljivo sposobnost, da prej ali slej vse pokvari.

Pa da ne bo videti, da je bila Kovinska kot jo opisujem edina taka v vesolju: pred nekaj leti me je znanka iz Amerike, ki veliko dela v bivših socialističnih državah na področju delovne storilnosti in motivacije za delo, vprašala, kako doživljam razliko med življenjem v socializmu in danes, pa sem ji natrobila približno tako, kot sem napisala zgoraj. Potem sem jaz vprašala, kaj pa pravijo drugi, na primer Slovaki in Čehi, s katerimi je delala ravno takrat. Pa je rekla: “Prav tako kot ti, skoraj do besede enako!” … Tako smo torej rekli mali, navadni ljudje, ki nismo željni vladanja, moči in neomejenega bogastva, samo mirnega in normalnega življenja.

Ja, res si v Jugoslaviji ni mogel nihče nagrabiti premoženja na račun drugih in obogateti, vsi smo bili enaki, če nam je bilo všeč ali ne, čeprav so bili vedno tudi nekateri malo bolj enaki … Ni bilo prostora za samopašne narcistične petelajsarje, ki jim ne bi bilo nikoli ničesar dovolj. Saj so bili, samo šopiriti se niso mogli čez vse mere. Res je, da smo se prav vsi pogosto jezili, godrnjali in kritizirali vse počez, tudi tisto, na kar se nismo razumeli in tega je bilo precej. Stroko smo opevali, ne pa tudi upoštevali – tako kot danes. Veliko jih je delalo le na pol, toda nihče ni bil brezposeln. Ni bilo beračev na ulicah, pod mostovi so bili le redki – bolj ali manj prostovoljci … Vsak se je lahko izobrazil, če je le hotel, tudi ob delu. Vsak si je lahko zgradil hišo, če ga je le bilo kaj v hlačah ali celo samo v kikli … Da se več ne razburjam. Postala sem menda malo podobna Lohnetovemu očetu, ki so brez konca in kraja hvalili rajnko Avstrijo, katere vojak so bili. Ampak za češnjo na torti sem zadnjič slišala še enega razgretega mladca, ki me je hotel prepričati, da je bilo relativno blagostanje v samoupravni Jugoslaviji samo navidezno, zlagano. Mejduš – a vse te zdaj prodane, okradene in propadle fabrike so bile zlagane?! Vse te bajte in cela naselja so navidezna? Vse to, od česar že trideset let kradejo in izkoriščajo, je samo iluzija, zmota, napaka?!

Iz tega, kar smo se dobrega naučili v minulih časih, bi si lahko naredili tudi strategijo za današnjo rabo, ko mladi iz Loške doline spet odhajajo, ostajamo pa (neproduktivni?) starci, ki smo vedno bolj vsem v nadlego. Skupnost nerazvite in razdejane povojne Loške doline, ki je takrat zadržala mlade v svojem kraju in se lepo razvila, je imela vrednote, ki bi delovale tudi zdaj, če jih ne bi bili v skladu z novo filozofijo zavrgli, zanemarili in poteptali.

Kraj: Pudob
Datum: 1950
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Tone Avsec
Skenirano: 3. 2. 2021
Oblika: fotografija