1942 Gonars – Ilegalna fotografija v italijanskih taboriščih
Ivan Marinček, Dušan Povh: Italijansko taborišče Gonars, 1942, MNSZS
Do kapitulacije Italije 8. septembra 1943 je med slovenskimi interniranci v italijanskih taboriščih Gonars in Monigo živela tudi ilegalna taboriščna fotografija. Fotografske aparate so nekateri obsojenci z veliko mero iznajdljivosti pretihotapili v taborišče, kjer so nato ilegalno fotografirali in v Gonarsu celo razvijali filme v improvizirani temnici. Zaradi izjemno težkih pogojev, v katerih so nastali, so ti posnetki novomeških fotografov Ivana Marinčka in Dušana Povha neprecenljivi.
Ivan Marinček je bil 21. junija 1942 s sovrstniki iz Novega mesta deportiran v taborišče Monigo v Italiji, kamor jim je uspelo pretihotapiti Koblenznov fotoaparat formata 6 x 9 cm in nekaj filmov. Za taboriščnimi barakami so posneli nekaj fotografij, ne da bi jih opazili stražarji. Polhovo Leico pa so Italijani zaplenili; vrnili so mu jo marca 1943, ko so nekatere deportirance, med njimi tudi Marinčka, premestili v taborišče Gonars. Z Leico, ki so jo pretihotapili v taborišče, je Marinček poslikal nekaj filmov. Na podstrešju barake so uredili improvizirano temnico, kjer so razvijali filme; izdelali so posebno aparaturo, kupili rdečo žarnico, napeljali električni tok in filme kopirali kot kontaktne kopije v razmerju 1:1.
Razvite filme so, skrite v paketih, pošiljali domov. Kemikalije za razvijanje so dobivali v paketih hrane, ki so jim jih sorodniki pošiljali v taborišče. V domnevnih paketih s hrano so mimo stražarjev potovali fiksir v posodici za sol, razvijalna tekočina v posodici za sladkor, papir v posodi za mast itd.
Ivan Marinček, Dušan Povh: Italijansko taborišče Gonars, 1942, MNSZS.
Slikarja Drago in Nande Vidmar sta v italijanskih taboriščih v Gonarsu, Rennici in na Čiginju, kasneje pa tudi v partizanih, fotografsko službo opravljala nekoliko drugače – s svinčnikom v rokah. Ker nista imela fotoaparata, sta življenje in pretresljive portrete taboriščnikov dokumentirala v obliki skic. Drago Vidmar je naredil 303, brat Nande pa 185 risb.
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
Kraj: Gonars
Datum: 1942
Avtor: Ivan Marinček, Dušan Povh
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka
Stare slike 
Zanimiv se mi zdi nenavadno “korekten” odnos fašistov do obsojenih lastnikov in njihovih fotoaparatov . Da so jim slednje (menda) kar “vračali”, ko so jih prepošiljali iz ene “pre vzgojne” ustanove v drugo (iz Moniga v Gonars). Da so lahko tam imeli celo razvijalnico, kar na podstrešju strogo nadzorovane barake. Takšna praksa bi kar ustrezala trditvam slovitega Berlusconija, da je takrat šlo v bistvu le za “počitniške kampe” na morju.
Všeč mi jeVšeč mi je
Na počitnicah se pač ne umira množično, je treba videti cel zgodovinski kontekst. Taborišče Gonars ni bilo uničevalno, ampak življenjski pogoji pa niso bili taki, da bi se tja človek želel iti. Več kot 400 mrtvih v slabem letu in visoka stopnja kroničnih bolezni, ki so jetnike pestile še leta po vojni, so tudi del te iste zgodbe.
Všeč mi jeLiked by 2 people