1960 Lož – Mulci in prekrivanje strehe

Na Facebooku sem našel fotografijo, kako se je včasih podajalo opeko pri prekrivanju strehe, in ko sem prebral nekaj suhoparnih komentarjev, je bil to povod za mojo današnjo zgodbo.

Samogradnja pa ni bila samo pri nas. Današnja fotografija je iz Domžal in nam jo je za objavo prijazno posredovala družina Girandon.

Običajno so se prekrivanja strehe lotili v poletnem času, ko je bilo največ lepega vremena in v času, ko je mularija imela letne počitnice. Dokler so cimprmani postavljali cimpr, mulci nismo imeli dostopa, ker bi bili v napotje in izpostavljeni nevarnosti. Smo pa bolj od daleč opazovali, kako delo napreduje in ob vsaki prekinitvi spraševali, kdaj bo delo končano. Veliko čast je doživel tisti, ki mu je bilo rečeno, naj gre v gmajno po smrekco, ki so jo potem okrasili z barvastimi panklci in postavili na postavljen cimpr. Točnega pomena ne vem, so pa rekli, da je to za srečo.

Mularijo je postavitev najbolj zanimala predvsem zato, ker smo komaj čakali dan, ko se bo začelo pokrivanje strehe. Glavni vzrok za to je bil malinovec. V tistih časih se ni kupovalo celih paketov razno raznih sokov, da bi se doma nacejali z njimi. Za se odžejat je bila voda ali pa doma narejena šabesa in voda od kuhanih suhih hrušk. Pri pokrivanju strehe pa je bil tam velik škaf poln malinovca in šefarca s katero si ga zajel in pil kolikor si hotel.

Pri samem podajanju strešnikov so nas razporedili tako, da so bili na lojtri v glavnem najbolj živahni mulci, ki so bili znani po tem da, splezajo prav na vsako češnjo, da od nikjer še niso padli in bili nikoli tako utrujeni, da ne bi pred koncem dneva naredili vsaj še eno lumparijo. To pa zato, ker so bili najbolj sigurni, da cegla ne bodo izpustili na glavo tistemu nižje, ali pa da bi padli iz lojtre. Tisti malo manj živahni pa so bili razporejeni med kupom ceglov in lojtro.

Do malinovca smo prišli, ko je krovec razglasil krajši odmor, ki ga je časovno uskladil tudi zaradi nas, da smo si malo odpočili. Vmes je bila tudi malica, ko smo jedli kruh, salamo in sir, kar tudi ni bila vsakdanja stvar.

Po končanem delu smo imeli kožo na prstih zbrušeno do krvi, kar pa ni motilo nikogar. To, da bi kdo delal z rokavicami, ni nikomur prišlo niti na misel. Če smo že videli koga, da je imel v letnem času rokavice, so to bili kavbojci v filmih.

Najbolj pomembno je bilo za nas mularijo, da je gazda sproti skrbel, da v škafu ni nikoli zmanjkalo malinovca in da nam je cimprman obljubil, da nas bo pravočasno obvestil, kdaj in pri kom bo naslednja streha za prekrivanje.

Včasih si mislim, kako fajn bi bilo, da bi ostal zvest malinovcu, ki sem ga v poznejših letih varal s pivom in vinom, pa še s kakšnimi močnejšimi “ocvirki” seveda.

Slovarček:

• comprmani: tesarji
• cimpr: ostrešje
• panklci: pisani trakovi iz krep papirja
• šefaraca: zajemalka
• gazda: gospodar

Prispevek je napisal: Franc Zabukovec – Bunkar.

Kraj fotografije: Domžale, Lož (zgodba)
Datum fotografije: 1987, 1960 (zgodba)
Avtor fotografije: Ivanka Stražar
Zbirka: družina Girandon
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka