1937 Rakek – Pogreb

Tetanus ali mrtvični krč je bil nekdaj smrtonosna bolezen. Danes ga lahko preprečimo s cepljenjem. Do okužbe pride s kontaminacijo rane. Ponavadi gre za ureznino ali globljo vbodno rano (stopiš na cvek). Bakterije so prisotne v iztrebkih večine živalskih vrst. V telo pridejo z rano. Sama se proti tetanusu cepim približno vsakih nekaj let. To pa zato, ker se vedno, kadar primem srb srp v roke, usrpam oziroma urežem. Pred leti mi je sosed jeseni na vrt stresel en kup gnoja, za kar sem mu bila zelo hvaležna. Odločila sem se, da ga bom kakšno leto ali dve pustila kar tam, da se bo spremenil v zemljo. Jo je laže raztresati po gredi kot pa gnoj. Pozimi je bilo v redu. Spomladi pa je ta kup gnoja oživel in iz njega je pognala velika trava s stebli, debelimi kot bambus. Poletna vročina in suša ji nista škodili. Jeseni mi je šla pa že malo na živce. Odločila sem se, da jo bom porezala. Vzela sem srp, ki ni bil preveč oster (tudi sklepat bi ga bilo treba), je bil pa rjast. Lepo mi je šlo toliko časa, dokler ena trava ni hotela popustiti in je kar stala. Jaz pa trmasta kot osel. Ne boš ti mene. Pograbla sem cel šop bilk in s srpom zamahnila kolikor se je dalo. Trava ni popustila, prst pa je. In ker se je to dogajalo na gnoju brez rokavic, sem se šla cepiti. Boli, da veste. Na srečo pa drži deset let.

Prva hiša na sliki je Demšarjeva. Ludvik je imel v njej mesnico. Za njo je Moravčeva in nato Modičeva. V Moravčevi hiši, ki je več ni, je živel Josip Moravec z družino. Oče je bil orožniški narednik, mama Marija pa iz bogate Jerinove družine. Doma so imeli veliko kmetijo in gostilno Pri Ambrožiču. Oba starša sta bila iz Slavine. Kasneje sta se preselila na Rakek in se nekje v tridesetih letih dvajsetega stoletja tudi odselila v Petelinje pri Pivki. Prva hči je bila Tita, nato Mara in brat Miloš. Ta je leta 1942 končal v Krimski jami, star 18 let. Mara se je rodila 22. februarja 1922. Ko je šla sestra Tita v prvi razred, je pripovedovala Mara v oddaji Pričevalci, je na vsak način hotela iti tudi sama. Mama je ni pustila, ker je bila premlada. Mara je vztrajala in zmagala. Vsak dan je hodila s sestro v šolo. Učila je Josipina Milavec. Ko so Maro jeseni vpisali v prvi razred, je znala že brati, pisati in moliti, zato ji je bilo v šoli dolgčas. Učila jo je Josipina Kobal. Učiteljico je kar tikala. Enkrat je sredi pouka vstala in povedala, da gre domov. Učiteljica je rekla, naj kar gre. Pri vratih se je ustavila in vprašala: »A me ne boš nič udarila?« Ta pa je rekla: »Ne bom te. Te bo že mama doma.« »Potem pa ne grem,« je odvrnila Mara. Učil jo je tudi Tone Gaspari, ravnatelj je bil Josip Ribičič. Imela je simpatijo – Ivana Turšiča. Skupaj sta hodila v šolo. Vse ji je pokazal, če ga je kaj vprašala. Ko sta bila stara devet let, sta se odločila, da se bosta poročila. Velikokrat je bil pri njih doma. Po zaključeni osnovni šoli se je vpisala na Državno šolo za medicinske sestre v Ljubljani. Skoraj vso delovno dobo je delala v ambulanti dr. Adolfa Kinkele v Pivki. Vodila je tudi tečaje Rdečega križa o negi bolnika na domu. V pozni starosti je živela v Petelinjah pri Pivki. Umrla je leta 2025.