1970 Cerknica — Kraljeva kočija

Pred Medenovo kovačijo

O kočiji bi lahko pisal in pisal, saj jih je ogromno vrst, kot na primer: chaise, diližansa, faeton, gig, kupe, izvošček, landaver, zapravljivček itd. Tudi glede zanimivega vzmetenja kočij bi se lahko razpisal, pa glede njenega razvoja, pa od kje izhaja beseda kočija in tako naprej. Pa ne bom pisal o tem. Pisal bom o lastniku te kočije. Lastnik le-te je bil Boris Kralj.

Bil je prvak ljubljanske Drame SNG. Pa tudi ne bom pisal o njem tistega, kar lahko prečitate v enciklopedijah in leksikonih ali na internetu. Seveda tudi ne bom pisal tistega, kar ni za na internet. Recimo, kako smo Boris, Levštkov Tone in jaz na Levštkovi krušni peči pri odprtem oknu po končanem proslavljanju nekega jubileja prepevali v zgodnjih jutranjih urah. Boris je izredno lepo pel.

Eni najbližjih Trebčih sosedov so bili Kraljevi. Kraljeva družina je znana po dveh igralcih, Borisu in Marjanu, njun oče Martin pa je bil z mojim očetom v internaciji, v Dachauu, od koder se ni vrnil. Boris je svojo hišo v Cerknici prodal in zgradil na Polanah na Javorniku lepo hišo in lep kozolec. Cimpermanska dela je Borisu opravil Brkinov Nace – Nace Mekinda, dober mojster.

Boris je imel na Polanah tudi par Lipicancev, ki jih je zapregel v to kočijo, ki je slikana pred Medenovo kovačijo v Cerknici.

Ko sta bila Boris in Marjan še majhna, sta rada prihajala k Trebčim. Bila sta vedno lepo oblečena. Pri Kraljevih, ali kot so jim rekli v Cerknici – pri Korletovih, niso imeli kmetije. Pri Trebčih sta nemalokrat lepo oblečena na slamoreznici rezala rezanco. Njuna mati Pepina je morala potem prati zamazana oblačila.

Z Borisom sva se dobro poznala. Tudi obiskovala sva se. Še majhen sem bil, ko sem se z njim prvič srečal. Takrat je ravno prihajal s svojo družino s Kamne Gorice domov.

Nekoč je bila mama pri Pepini. Ker je k nam prišel obisk, sem jo šel poklicat. Boris je bil tisti dan doma, v Cerknici. Pepina me je predstavila Borisu. Še danes se spominjam njegovega glasu, ko mi je dal roko in rekel: »Boris je moje ime«.

Nedolgo za tem, ko sem šel s sošolci iz internata v šolo mimo Name, in je Boris ravno prišel iz trgovine, me je pozdravil: »O živijo!« To je vzbudilo pri sošolcih radovednost, od kje se z Borisom poznava, saj so ga poznali le iz gledališča in iz filma.

Kraljeva kočija	Obiskovalec se je poslovil
Moped in ropotija	Všeč mi je njegova vloga v hrvaškem filmu “Okupacija v 24 slikah”, ko je igral Dalmatinskega patriota Balda, vendar za to vlogo po krivici ni prejel Zlate arene.Ko je bil nekaj mesecev pred svojo smrtjo pri nas doma, se je moja hči Tjaška skrila pred njim v omaro v dnevni sobi. Tudi ona se je znjim dobro poznala, saj smo bili večkrat pri njem na Polanah in je do Borisa imela rešpekt. Vendar v omari ni mogla vzdržati toliko časa, kolikor je bil Boris v dnevni sobi. Naenkrat je skočila iz omare in stekla ven iz dnevne sobe. Presenečen Boris je vzkliknil: »Ja od kje se je pa Tjaša vzela?«.
Podatki na zadnji strani so vedno dobrodošli	Poznal sem tudi Marjana, vendar se z Marjanom nisva tikala. Z Aljažem, mojim sinom, sva bila nekega večera v Murglah v Ljubljani, pa sva zavila v Mercatorjevo trgovino. Tam sva se srečala z Marjanom. Ko smo se poslavljali, je rekel naj pozdravim mamo. Rekel sem mu, da je umrla. Pa je spet rekel, naj pozdravim Toneta. »Tudi Tone je umrl«, sem rekel. Pa pozdravite Fanči. »Tudi Fanči je umrla« sem rekel. »Pa pozdravite Dareta« je še rekel. Darkotu sem pozdrave lahko prenesel, saj še živi.Takrat sem Marjana videl zadnjič.

____________________________________________________________

Kraj: Cerknica
Datum: 1970 neznan
Avtor: Štefan Bogovčič – Bošt
Zbirka: Arhiv Brestovega obzornika
Skenirano: 21. 7. 2011
Oblika: fotografija