1970 Cerknica — Kraljeva kočija
O kočiji bi lahko pisal in pisal, saj jih je ogromno vrst, kot na primer: chaise, diližansa, faeton, gig, kupe, izvošček, landaver, zapravljivček itd. Tudi glede zanimivega vzmetenja kočij bi se lahko razpisal, pa glede njenega razvoja, pa od kje izhaja beseda kočija in tako naprej. Pa ne bom pisal o tem. Pisal bom o lastniku te kočije. Lastnik le-te je bil Boris Kralj.
Bil je prvak ljubljanske Drame SNG. Pa tudi ne bom pisal o njem tistega, kar lahko prečitate v enciklopedijah in leksikonih ali na internetu. Seveda tudi ne bom pisal tistega, kar ni za na internet. Recimo, kako smo Boris, Levštkov Tone in jaz na Levštkovi krušni peči pri odprtem oknu po končanem proslavljanju nekega jubileja prepevali v zgodnjih jutranjih urah. Boris je izredno lepo pel.
Eni najbližjih Trebčih sosedov so bili Kraljevi. Kraljeva družina je znana po dveh igralcih, Borisu in Marjanu, njun oče Martin pa je bil z mojim očetom v internaciji, v Dachauu, od koder se ni vrnil. Boris je svojo hišo v Cerknici prodal in zgradil na Polanah na Javorniku lepo hišo in lep kozolec. Cimpermanska dela je Borisu opravil Brkinov Nace – Nace Mekinda, dober mojster.
Boris je imel na Polanah tudi par Lipicancev, ki jih je zapregel v to kočijo, ki je slikana pred Medenovo kovačijo v Cerknici.
Ko sta bila Boris in Marjan še majhna, sta rada prihajala k Trebčim. Bila sta vedno lepo oblečena. Pri Kraljevih, ali kot so jim rekli v Cerknici – pri Korletovih, niso imeli kmetije. Pri Trebčih sta nemalokrat lepo oblečena na slamoreznici rezala rezanco. Njuna mati Pepina je morala potem prati zamazana oblačila.
Z Borisom sva se dobro poznala. Tudi obiskovala sva se. Še majhen sem bil, ko sem se z njim prvič srečal. Takrat je ravno prihajal s svojo družino s Kamne Gorice domov.
Nekoč je bila mama pri Pepini. Ker je k nam prišel obisk, sem jo šel poklicat. Boris je bil tisti dan doma, v Cerknici. Pepina me je predstavila Borisu. Še danes se spominjam njegovega glasu, ko mi je dal roko in rekel: »Boris je moje ime«.
Nedolgo za tem, ko sem šel s sošolci iz internata v šolo mimo Name, in je Boris ravno prišel iz trgovine, me je pozdravil: »O živijo!« To je vzbudilo pri sošolcih radovednost, od kje se z Borisom poznava, saj so ga poznali le iz gledališča in iz filma.
Všeč mi je njegova vloga v hrvaškem filmu “Okupacija v 24 slikah”, ko je igral Dalmatinskega patriota Balda, vendar za to vlogo po krivici ni prejel Zlate arene.Ko je bil nekaj mesecev pred svojo smrtjo pri nas doma, se je moja hči Tjaška skrila pred njim v omaro v dnevni sobi. Tudi ona se je znjim dobro poznala, saj smo bili večkrat pri njem na Polanah in je do Borisa imela rešpekt. Vendar v omari ni mogla vzdržati toliko časa, kolikor je bil Boris v dnevni sobi. Naenkrat je skočila iz omare in stekla ven iz dnevne sobe. Presenečen Boris je vzkliknil: »Ja od kje se je pa Tjaša vzela?«. | |
Poznal sem tudi Marjana, vendar se z Marjanom nisva tikala. Z Aljažem, mojim sinom, sva bila nekega večera v Murglah v Ljubljani, pa sva zavila v Mercatorjevo trgovino. Tam sva se srečala z Marjanom. Ko smo se poslavljali, je rekel naj pozdravim mamo. Rekel sem mu, da je umrla. Pa je spet rekel, naj pozdravim Toneta. »Tudi Tone je umrl«, sem rekel. Pa pozdravite Fanči. »Tudi Fanči je umrla« sem rekel. »Pa pozdravite Dareta« je še rekel. Darkotu sem pozdrave lahko prenesel, saj še živi.Takrat sem Marjana videl zadnjič. |
____________________________________________________________
Kraj: Cerknica
Datum: 1970 neznan
Avtor: Štefan Bogovčič – Bošt
Zbirka: Arhiv Brestovega obzornika
Skenirano: 21. 7. 2011
Oblika: fotografija
Moped je Tomos Electronic 90, s katerim se je g. Bogovčič vozil naokrog. Če me spomin ne vara je bil metalik rdeče barve. In kot se s slike vidi, je imel polomljena oba števca – tudi to se spomnim. Malo me moti letnica fotografije, saj so te mopede izdelovali konec 70 let pa do nekje 1982.
Očitno je fotografija precej mlajša, kot smo ocenili.
Za tiste čase je imel kar lepo opremljen moped.
Kakor se spomnim je z njim naredil nekaj daljših potovanj zato je imel na njem kar nekaj dodatne opreme,ki jo je rabil v te namene.Mogoče kakšen celo ve kam vse je potoval.
Seveda vedno z fotoaparatom.
Ta kočija bi bila za Borisa skoraj usodna. Ko je se je peljal z njo iz Poljan v Cerknico so se konji splašili in ga prevrnili.On in kočija sta ostala na cesti, konji pa so sami prišli do Dolenje vasi.Ko so Dolenci videli samo konje so takoj vedeli da je nekaj narobe.