1940/64 Stari trg, Šmarata – Anton Martinčič, Poladinov ata

To je ena od množice fotografij iz zgodovine Amaterskega gledališča DPD Svoboda Loška dolina. Za spomin jo hranijo Martinčičevi iz Starega trga, ker je deveti od leve v zadnji vrsti njihov stari oče Anton, tretji v zadnji vrsti pa njegov bratranec Janez … Ne vemo, kdo je sliko posnel, a lahko bi bil tudi tokrat Alojz Tomec, eden od navdušenih sodelavcev in vodilnih zanesenjakov starotrške gledališke skupine, ki obstaja že več kot sto let. Ne vemo pa ne časa ne naslova igre, ki so jo tokrat uprizorili, vsebine še manj. Trije igralci so na sliki s puškami, dva zagotovo igrata lovca, eden je morda vojak ali gasilec, ki na levi stoji v temni uniformi z našitki na ovratniku. Zadaj našminkan otrok kakih šestih let sedi na rami moškega v klobuku … Tu so tudi štiri dekleta v približku narodne noše s pisano ruto čez ramena in več moških v lajbelčih, klobukih, škornjih, belih srajcah ali suknjičih … Trije ali štirje so maskirani v starce ali starke … Kaj lahko ugibamo iz teh kostumov o vsebini igre? Slovensko, tradicionalno, podeželsko, dramatično, večgeneracijsko – več pa niti treba ni, da bi bilo gledljivo …

“Gledališče je namreč eros. Maske v gledališču in na gledališki predstavi padejo prav zato, ker smo si jih nadeli. Po takšnih predstavah in prireditvah gredo ljudje v gostilno, obudijo se stare ljubezni, rodijo se nove”, je zapisal Vinko Möderndorfer, pisatelj in gledališki človek – on že ve.

Eden od zvestih igralcev tistega časa, Anton Martinčič, Poladinov, si je z odlično interpretacijo lika iz Jurčičevega Desetega brata za dolgo zaslužil vzdevek Krjavelj … Po njem si ga je občinstvo za vedno zapomnilo, podobno kot Alojza Tomca po Švejku in Viktorja Strleta po nekem Bobiju. Svojevrstno priznanje občinstva pač …

Antona – Toneta Martinčiča je večkrat mogoče prepoznati tudi v almanahu 100 let AG DPD Svoboda Loška dolina. Igral je že pred vojno, ko ga v omenjeni publikaciji najdemo na strani 8 vsaj že leta 1922, ko je bil star 20 let in še v dveh neznanih igrah, hkrati z bratrancem Janezom.

Ta slika pa je nastala mnogo let pozneje. Je iz časa, ko je družina Jožeta Martinčiča, Antonovega sina, med leti 1963 in 1969 bivala v Šmarati, nastala pa je pod Polovnikovo hišo, kjer so rasle divje slive, to je nasproti Oščeve hiše, na pobočju, kjer so pod njim šmaraške njive … kot se spominja deček na sliki.

Tukaj je Poladinov ata Anton že nekoliko v letih, slikan z vnukom Rajkom, ki je star morda tri ali štiri leta, torej je slika za zdaj neznanega avtorja nastala okoli leta 1963 ali 1964. Je tudi to že napravil Jože Bavec, Rajkov bratranec? Zdi se kar mogoče.

Dedek se je z eno roko oprl na deblo slive, z drugo pa stisnil k sebi dečka. Ima med prsti desne roke tudi cigareto? Bila je nedelja ali praznik, vsaj sodeč po njuni obleki. Fotograf je pritisnil, še preden je ata do kraja počepnil, kar pa mu očitno ni delalo težav – pri šestdesetih je imel še dobra kolena …

*

Anton Martinčič je bil rojen leta 1902 v Pudobu, umrl pa leta 1968 v Iga vasi. Že pred vojno je delal kot kurjač na parni žagi Marof. Znal je tudi delati kadi, čebričke, škafe in druge lesene posode – bil je pintar kot so nekoč rekli temu poklicu – vmes pa je poprijel, kjerkoli je bilo mogoče kaj zaslužiti. Imeli so tudi kozo in obdelovali kako najeto njivo. Bilo je trdo življenje, ki ga je tu in tam olajšal le kozarec vina in olepšalo sodelovanje pri delavski dramski skupini. Z ženo Julko sta se spoznala v Viševku, kjer je bila ona, sicer doma z ene od raztresenih domačij v Goračih oziroma na Majerju, za deklo pri Bohinčevih. Prvi trije sinovi so se jima rodili v Podcerkvi, kjer je najstarejši kmalu umrl.

Le ugibam, ali je bil Anton Martinčič že pred vojno član sindikata žagarskih delavcev, zagotovo pa je deloval v dramski skupini Delavsko prosvetnega društva Svoboda Loška dolina. Prišla je vojna, zaradi katere je bil Anton z družino – razen najstarejšega sina, ki je bil že desetleten za hlapca na Otoku – morda zaradi teh društvenih aktivnosti, kot proletarec ali preprosto kot moški, ki bi se lahko pridružil ali podpiral odpor proti okupatorju, z družino interniran na Rab in pozneje preseljen v Gonars. Ko so se po kapitulaciji Italije vrnili, so se nastanili v tako imenovani kasarni nad Podgoro. Oče je bil kratek čas v partizanih, kjer so ga zajeli Nemci in odpeljali v  Dachau. Tam sta bila tudi sokrajana Valetov iz Šmarate in Zgrabnov iz Podgore.

Ko pa smo že pri vojnih dogodkih, naj zapišem še, kako je deček Jože, mlajši sin moža na sliki, med vojno prišel do smučk. To je bilo v Podcerkvi, še preden so Poladinove odgnali na Rab. Vrtnar je sadil tobak, Jože pa je tiste liste skrivaj trgal in sušil. Nek (italijanski?) vojak je to zavohal in Jožetu ponudil: “Ti meni dati tobak, jaz tebi smučke!” In sta menjala. Smučke so bile izrabljene, da so se kar upogibale, ampak bile so. Jože jih je imel skrite v senu, potem pa so jih vzeli partizani.

Rafael, brat očeta Antona pa je bil nekaj časa komandir druge čete Notranjskega odreda, potem pa ekonom. Takrat so se zaradi pomanjkanja hrane z domačini dogovorili, da bi pod Poljanami na odmaknjenem Ponudovem lazu zorali, posadili krompir in bi partizani prišli pomagat obdelati zemljo. Čez dva dni po teh dogovorih so Poljane že gorele! Bilo je izdano – tako je povedal Rafael Martinčič, najmlajši Antonov brat, ki je zaradi podobnosti veljal tudi za dvojnika Edvarda Kardelja …

Tudi oče Anton je bil član Zveze komunistov, vendar so ga po vojni izključili, ker je dal krstiti hčer … Bil je takrat nekaj časa vahtar na Marofu, še prej pa kurjač, ki mu je odraščajoči sin Jože – omaganemu – vozil karjole žaganja in lesnih odpadkov za peč v marovški hajcariji. Hči se spominja, kako sta bila Jože in ata velika prijatelja, vedno in povsod skupaj – od vseh otrok se je ata najbolj razumel prav z njim.

Po vojni se je družina Antona Martinčiča kar naprej selila. Ko se je oče vrnil iz Dachaua, so najprej živeli v Starem trgu v hiški na pobočju Ulake, potem ali že prej tudi v Pudobu, v stavbi, ki so ji rekli baraka. Od tam so se preselili v hišo pod cesto na začetku Viševka, potem v Markovec, v Tinino (?) hišo in nazadnje v Iga vas v stavbo nekdanje trgovine sredi vasi.

Po vojni se je družina povečala še za hčerko, oče Anton pa se je upokojil. Vajen skromnega življenja je še naprej igral v Amaterskem gledališču, polhal in delal kadi, dokler je le kaj mogel …

To je bila še ena zgodba malega človeka, ki so ga v prizadevanju za preživetje in boljše življenje premetavali veliki dogodki.