1950 Podcerkev – Vrtnarjev ata z vnukinjo

V fotografski zapuščini Franca Trudna iz Podcerkve je bila med še neobjavljenimi tudi ta slika, na kateri sem našla iz otroštva dobro znan obraz. Možu na sliki smo otroci rekli Vrtnarjev ata, odrasli pa samo Vrtnar, ker je bil po poklicu res vrtnar. Pred vojno je služboval pri gradu Snežnik, v mojem času pa je imel svojo vrtnarijo v Podcerkvi, tam v zatišni globeli na južnem pobočju Ulake.

Na sliki, posneti nekje zunaj – verjetno blizu Vrtnarjeve ali Mavkotove hiše, kjer so takrat živeli Hlepinovi – v naročju drži domnevno eno od dveh vnukinj, hčerko njegove hčere Ivanke. Ne vem, katera bi bila lahko – Marija ali Geli. Za ocenjeni čas nastanka slike sem vseeno vzela leto 1950, tako da bi bila z dedkom na njej lahko starejša Marija. Oba sta oblečena nedeljsko, delujeta zelo spokojno, na desni strani slike pa je pod njima viden delček močneje izdelanega sedišča temnega stola, ki ni bil navaden žiseln kakršne smo imeli vsi … Rastlinje v ozadju ni videti olistano, svetloba pa se mi kdo ve zakaj zdi nekam pomladna.

Po vseh teh letih premišljujem, kakšen močan vtis so Vrtnarjevi pustili v mojem otroškem življenju: z Marijo sva bili prvi dve ali tri leta osnovne šole sošolki in sva dvakrat na dan skupaj prepešačili tisto pot iz Podcerkve – jaz prav od spodaj, ona že skoraj od vrha – čez Mandrge do šole pri Ložu in nazaj. Jaz sem Marijo prav oboževala, ker je bilo vse na njej in pri njih lepše in boljše kot doma – tako se mi je zdelo. Imela je zelo lep, nič kaj otroški obraz z rjavimi očmi, temne resice na čelu in dolge kite po hrbtu. Vedno je bila snažna in urejena, skrbno oblečena, odlična učenka in vedno prijaznega vedenja. Ni se kregala, jezikala, vreščala, nagajala ali se cukala in pretepala, kot smo to počeli drugi otroci. Tudi po vasi se ni potepala z nami, nikoli ni bila umazana ali strgana, še zakrpana ne … Neznansko lepo je risala, dobro pela in recitirala … Lahko sem jo samo neskončno občudovala in posnemala. Imela je sestro, ki je bila nekoliko bolj živahna, ampak jaz sem se držala Marije – tako zares, da sem včasih prišla iz šole domov šele pozno popoldne, ker sem se zadržala pri njej … Potem pa je nekoč kratko malo izginila iz mojega življenja, menda v Ljubljano, in nikoli več je nisem videla.

Tista leta, ko sva skupaj hodili v šolo, pa sem pobliže spoznala tudi njenega dedka, visokega moža na tej sliki, ki mu je trdi rokopis življenja zarisal globoke brazde na obraz.

Je eden od starih ljudi, ki so mi v otroštvu nevede odigrali košček vloge nadomestnih starih staršev, ki sem jih sicer le redko videvala. Saj ne da bi se kdo od starcev iz Podcerkve kaj posebej ukvarjal z mano ali mi posvečal kakršnokoli pozornost. Samo bili so tam okoli hiš, hlevov, skednjev, svinjakov in kurnikov, na vrtovih, v sadovnjakih in na njivah, opravljali so svoje delo, tu in tam kaj povedali, dali kakšno navodilce, se mogoče malo pritoževali ali postokali. Nekatere starejše ženske so se na poti mimo kapelice ali znamenja vestno prekrižale ali med delom na njivi in ob večerih tiho pomolile. Ko sem opazila, da sklonjene nad motiko nemo premikajo ustnice, sem vprašala: “Mati, kaj pa delate?” “Šššt… molim. Kar še ti daj!” Pa sem morala nemudoma zmoliti Angel varuh. Za naslednjič sem pa že vedela …

Drugi, večinoma moški kajpak, so glasno ali po tihem preklinjali in godrnjali v sedmih jezikih (res, v vseh jezikih držav in oblasti, s katerimi so bili skozi življenje v stiku: slovensko, hrvaško in srbsko s kakšno turško vmes, italijansko, nemško, madžarsko in tudi francosko). Nekateri so samo godrnjaje siknili kakšno sočno kletev, drugi so jih za izredne razmere (ko so se s kladivom po prstu ali s sekiro v golen) imeli pripravljene strašne, gromovite in gosto nanizane v dolg paternašt, ki ga kar ni hotelo biti konca.

Ampak nikoli Vrtnarjev ata, on že ne. Tih je bil in moder. Zadržano je le redko kaj rekel, zato sem, ko sva se z Marijo smukali za njim med vrtnimi gredami, pohlepno srkala vase imena rastlin, ki nama jih je kazal in si skušala vse zapomniti, ko je komentiral rast vrtnin in dajal pripombe o njihovih posebnostih in o tem, kako jih je treba gojiti – zagotovo so bile tiste besede semena vseh mojih poznejših vrtnarskih strasti in navduševanj.

Čeprav je po drugi strani res, da so takrat vrtnarili pri vsaki hiši v vasi, večinoma gospodinje, in tudi od njih se je dalo marsikaj naučiti. Ljudje so takrat največ hodili k Vrtnarju le zgodaj spomladi in na jesen, pa še to večinoma tisti bolj nobel iz Starega trga in Loža. Spomladi po sadike solatnic, kakšnega paradižnika, paprike iz toplih gred in mogoče tudi po semena, zdi se mi, da tudi po nizke enoletne nageljne in kakšno drugo cvetje, jeseni pa skoraj izključno po mačehe za na grobove …Takrat je bila stvar časti in ugleda gospodinje, da je za grobove pridelala tudi dovolj rož za šopke ob velikih praznikih: za veliko noč narcise, za rešnje telo potonike, za veliko mašo gladiole, za malo mašo astre in za vse svete krizanteme. Zasajene pa so imele grobove z binkoštnimi nageljni in smiljko, jeseni pa obvezno z mačehami. Če se je pri rožah kaj zataknilo, je bilo treba iti prosit k sosedi in ob naslednji priložnosti vse lepo povrniti. Krizanteme za vse svete je bilo treba pred prvo slano presaditi v lonce in jih potem do cvetenja skrbno negovati pod streho, da so se odprle pravi čas.

Sadike zelja in kolerabe so kmečke gospodinje seveda tudi gojile same, potem ko so prejšnje leto lepo pridelale tudi semena zanju, prav kakor tudi za korenje, rdečo in svinjsko peso ter repo. Semen so potrebovale za svoje njive precej več kot bi jih lahko pridelal tudi najbolj prizadeven vrtnar. Kakšni je bolj uspelo eno, drugi drugo, z medsebojno izmenjavo pa se je vse lepo uravnovesilo in vse so imele vsega dovolj. Semen je bilo v trgovini takrat naprodaj le zelo malo. Tudi čebulček, peteršilj, rdeče korenje, spomladansko in jesensko solato, predvsem pa semenski krompir, žito in koruzo so si ljudje zagotovili sami in vzdrževali zdravje rastlin z menjavo. Za krompir je v dolini veljalo, da ga je za seme treba dobiti z Blok, Babne Police, Knežje Njive ali Babnega Polja, ker je tam bolj prilagojen na mraz in slabše rastne razmere in ko bo prišel na boljše v dolino, bo dobro obrodil … Ne vem, kaj je pokazala praksa, a tako prepričanje verjetno ni bilo kar iz trte zvito.

Priznam, da o videzu Vrtnarjevega ata že dolgo nisem razmišljala in je bila najdba te slike pravzaprav prijetno presenečenje, vendar pa se spomnim njegovega vrta v Podcerkvi vsakič, ko pomislim na lep, urejen, rodoviten, bohotno cvetoč vrt – še vedno je moj vrtnarski ideal, ki pa se mi vedno bolj izmika.

Pri Vrtnarjevih so imeli na vzhodu ob hiši tudi nekak lesen pristrešek z okni, kjer so se sušila semena in pridelki. Z ostrešja so viseli povezani šopi dozorelih semenskih socvetij kapusa, kolerabe, rdeče pese, korenja, peteršilja, raznih rož, po tleh in mizah pa so ležale gajbice česna in čebule ter izbrani stroki fižola in graha. Kakšno presneto srečo sem imela, da sem se že kot otrok lahko naužila pogledov in vonjav tistega prostora – nikjer drugje niso imeli česa podobnega … spoznanje, da vsako od tistih semenc v sebi skriva novo rastlino pa je bilo zelo vznemirljivo za otroško glavo …

Brez naključja, da sva bili vrstnici z Vrtnarjevo Marijo, ki je morda dojenček s te slike, njihovega vrta najbrž nikoli ne bi videla – kdo pa bo prenašal tujega otroka, ki se mu obeša na pete, vtika nos vse povsod in sprašuje neumnosti, ko se človeku najbolj mudi. Pravzaprav je Vrtnarjev ata včasih najprej pripovedoval Mariji, ona pa potem meni, kadar sem bila tam in sva bili sami. Tisto obdobje se je močno usidralo v mojem življenju kot nekaj pomembnega.

Nič ne vem, kje se je Vrtnarjev ata izšolal, kajti izšolal se gotovo je, saj ga graščak najbrž kot samouka ne bi vzel v grajsko službo, o kateri prav tako do pred nekaj leti nisem vedela nič.

Lepo se je zdaj po vseh teh letih ob ohranjeni stari sliki spominjati dni, ki jih je čas požlahtnil in posvetlil … saj vem, no, nekam sentimentalna postajam ali pa samo leze na svetlo nekaj, kar je vedno bilo tam …

Če pa bi takrat imela pametni telefon – kakšni bi bili zdaj moji spomini?

Slovarček:

• žieseln: stol iz lahkega okroglega lesa
• patrnašt: molek

Kraj: domnevno Podcerkev
Datum: domnevno 1950
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija