1940 Pudob – Janez Martinčič, starojugoslovanski vojak

Takoj po koncu prve svetovne vojne je Janez odšel na delo v Francijo in tam ostal precej let. Domačija v Pudobu je bila tedaj zadolžena, doma pa je čakalo pet sestra, ki so dozorevale za možitev in potrebovale doto. Janez je, kolikor je znano, večinoma delal v gozdu, podobno kot drugi možje iz Loške doline, ki jih domači kraj ni mogel dostojno preživeti. Kako je moral Janez tista leta garati in varčevati, saj je poplačal ves dolg in vsem petim sestram preskrbel doto! Šele potem se je leta 1930 poročil tudi sam in si omislil družino.

Gotovo je ob nastanku te slike komaj čakal, da bi se vrnil domov, saj so ga čakali žena, dva sinova in srednje velika kmetija, s katero se je nadvse rad ukvarjal. Bil je vzoren kmet, vedno je rad preizkusil kaj novega in šel s časom naprej. Sadil in negoval je sadna drevesa, od katerih nekatera še vedno stojijo. Med prvimi si je omislil kravo takrat nove pasme “monfalkonka”, da bi družina imela več mleka in tudi bolj zanesljiv dohodek od kakšnega teleta. Dobro je obvladal kolobarjenje in še marsikaj. Na gmajni je skupaj z očetom in ženo kopal kamen in tako pridobil še 1 ha obdelovalne zemlje, kamen pa so stolkli in prodali za posipanje cest – tako kot je delal še marsikdo. Poladinovi so vsako leto natolkli 100 m3 gramoza – ne s strojno drobilnico, ampak s svojimi rokami, krampom in macolo! Družina je ob tem na 13 ha veliki kmetiji živela v precejšnjem blagostanju, ki pa ni trajalo dolgo …

Janeza so iz velikega bunkerja v Cerulaku premestili v barake med Podložem in Klancami, potem pa so vse skupaj preselili v Sokolski dom sredi Starega trga. Tisto noč, s petega na šesti april 1941, je bil Janez poslan kot kurir nekam proti Velikim Laščam in ko se je vrnil, ni bilo nikjer nikogar več. Z vso opremo in orožjem je prišel domov v Pudob in rekel: “Zdaj sem dezerter, vsi so odšli. Jaz ne grem za njimi!” Vedel pa je, da je Pudobski most miniran in hotel je onesposobiti stražarja ter preprečiti miniranje mostu, a so ga bližnji razgovorili. Most, ki je bil prvotno podoben kot tisti pri Renkočem mlinu, je bil kmalu razstreljen in na novo so ga postavili pozneje Italijani, potem ko so nekaj časa uporabljali zasilni leseni most iz brun.

Podobno kot pudobski je bil tisti čas miniran tudi nadleški most. Tudi (?) tam sta tekli dve liniji žic od vžigalnika do kockastega, sedem kilogramskega zaboja eksploziva v mostnici. Ribničanov oče je eno žico prerezal, za drugo pa ni vedel, tako da je bil nadleški most vseeno razstreljen do polovice.

Janez tukaj ni več mladenič in za sabo ima že precej vojaških izkušenj, saj je bil pri sedemnajstih vpoklican v avstrijsko vojsko. Tokrat ga je vpoklicala vojska Kraljevine Jugoslavije in izbire ni bilo – moral je spet obleči vojaško uniformo.

“Stari oče iz Pudoba služil v jugoslovanski vojski”, je na hrbtno stran slike napisal eden od vnukov. Nadaljevanje besedila nakazuje dramo, ki je pozneje doletela Martinčičevo družino:

“Edina slika, ki jo je stric ukradel Italijanom, ko so med vojno zaplenili še vse ostalo v Pudobu. Preživela je tudi internacijo”. Čisto spodaj pa je letnica 1940, ki se nanaša na čas nastanka posnetka.