1937 Francija – Odamčkova brata na delu v gozdu

Na sliki neznanega avtorja iz okoli leta 1937 je levo Andrej Pelan iz Loža, izučen krojač, Odamčkov po domače, desno neznan moški. Kraja nastanka slike ne poznamo, vemo le, da je nastala v Franciji. Moža vsak na eni strani vlečeta žago sem in tja, da bi spodrezala veliko drevo, po skorji sodeč najbrž hrast. Že sta naredila izrez pri koreninah, da sta lahko začela žagati čim nižje, kajti visok štor pomeni slabši izkoristek lesa. Od mesta poševnega izreza je tudi odvisno, kam bo odrezano drevo padlo. Pred sabo na tleh imata veliko leseno kladivo – bet, s katerim bosta zabijala zagozde v rez. Delo je naporno, klečeča drža skrajno zahtevna, in vedno gre tudi lahko kaj narobe, nesreča je mimogrede tukaj. Veliko premisleka in znanja je treba, da je delo varno in uspešno. Pa fizične moči in spretnosti tudi.

Po zaprtju ameriških meja za tuje delavce so ljudje začeli hoditi za zaslužkom v Francijo, večinoma sezonsko, mnogi za daljše obdobje, tudi z družinami, čemur pritrjuje otrok na spodnji sliki.

Kako je bilo v Babnem Polju in drugod po Notranjskem piše Stanko Janež v reportaži Notranjci gredo v gozdove na Francosko, ki jo je prvič objavil v časopisu Jutro leta 1937, ponatisnil pa v Notranjskih listih leta 1977. Med drugim govori, kako so Notranjci bili prisiljeni iskati sredstva za preživetje na tujem, ko je s krizo prišel tudi padec cen lesa, ki jim je bil osnovni in mnogokrat edini vir dohodka. Nekaj povzetkov iz omenjene reportaže:

Ko so ljudje izvedeli, da v Franciji potrebujejo delavce, so začutili kruh in se množično odzvali vabilom agentov na delo v Francijo. Zadnje tedne (leta 1937, op. M. O.) se je za v Francijo prijavilo več desetin ljudi, priglasilo se je tudi 80 žensk, ki so izrazile pripravljenost, da bi šle za bolničarke v Španijo … (kjer je od leta 1936 divjala državljanska vojna, op. M. O.) … Nedavno je odšla večja skupina v Francijo in med njimi največ Babnopoljcev. Imeli so veliko nevšečnosti in stroškov, preden so uredili vse potrebno za pot: potni list 400 dinarjev, vožnja do Pariza 850 dinarjev. Marsikdo si je moral denar sposoditi, da je lahko odšel. Med izseljenci je bilo več 12-letnih dečkov, ki so šli s svojimi očeti in tam pomagali žagati in skladati drva – in to je bilo že veliko …

Iz Pariza so agencije razposlale naše ljudi v različne kraje: Lenc, Voice, Ardennes, Champigny, Lorris Issoudun, Laboisiere, L’Hopital, Gravelines – mala gozdarska naselja sredi gozdov. Postavijo si kolibe, malo boljše drvarnice z ognjiščem, in v njih živi po deset ljudi.

Plačo dobivajo na 14 dni in znese okrog tristo do petsto frankov, ki jih skrbno hranijo. Jeseni se vrnejo domov z zaslužkom, drugi ostanejo za stalno in se tam poroče … Če zmanjka dela ali poteče veljavnost potnega lista, se začne žalostno romanje brezposelnih nazaj v domovino. 

Po (prvi, op. M.O.) vojni se je iz naših krajev izselilo okoli tisoč ljudi v Francijo. Domačije propadajo, dolgovi pa rastejo … Izseljenci včasih uspejo, drugič spet so ogoljufani in razočarani.

Trd je bil gozdarski kruh Notranjcev na tujem. O njem je pisal tudi Matevž Hace v knjigi Prijatelji in znanci, saj je bil nekaj časa sam gozdni delavec v Franciji.

Je bila nedelja, da sta moža v beli srajci in je z njimi otrok? V sredini je Andrej Pelan, poleg na levi njegov brat France, mož in otrok sta neznana. Drevo, hrast s prejšnje slike je zdaj podrto, možje zmagoslavno sedijo na njem. Koliko ur je trajalo, da so ga podrli? Koliko kalorij so pri tem pokurili? In koliko zaslužili?

Slika potrjuje navedbe iz Janeževe reportaže: deseterica mož, kompanija (ali dve?) pred lesenim bivališčem, “malo boljšo drvarico z ognjiščem”. Gospodinjijo sami izmenično ali imajo kalibarja, fantka?

Spredaj s steklenico temnega vina in polnim kozarcem sedi Andrej Pelan, njegov brat France stoji tretji z leve v kapi s ščitnikom. Zimski čas je, nedelja, mogoče praznik- drevje je neolistano, možje bolje oblečeni in s kravatami. Edini trenutki so, ko si malo oddahnejo, jutri pa bodo spet neutrudno delali brez predaha od vidga do vidga. Njihov čas in moči so skrbno izkoriščeni. Toda kakšno je bilo zadovoljstvo, ko so se s prihranjenim denarjem vrnili domov in bili preskrbljeni do naslednje sezone!… Da bi se kdaj tudi povratniki iz Francije, kot poprej amerikanci, postavljali s svojim denarjem, pa nisem nikoli slišala ali brala …

Takšna je bila osebna izkaznica za delavce v kmetijstvu oz. gozdarstvu, ki pa ni veljala v vseh departmajih.

Lastnik te izkaznice je bil Franc Pelan, bistri in podjetni mladenič iz Loža, ki je prišel v Francijo delat kot gozdni delavec s šoferskim izpitom. Moral ga je najprej nostrificirati, kar je bil kar zahteven postopek, potem pa je vozil les s kamionom, ki je imel pogon na lesni plin. France je vozil, brat Andrej pa nalagal drva na ogenj, da je vozilo šlo naprej. Priznam, da sem prvič slišala za tak pogon in še nisem dojela principa njegovega delovanja …

Slovarček:

• od vidga do vidga: od zore do mraka; ves dan; ves čas, ko se kaj vidi …
• amerikanci: povratniki z dela v Ameriki
• kompanija: skupina/ekipa gozdnih delavcev
• kalibar/ fantek: odraščajoč deček, ki je delavcem v gozdu kuhal, skrbel za vodo in ogenj itd.

Viri:

• Vida Fratina Pelan
• Stanko Janež: Pot v svobodo, str. 98, Samozaložba, Lj., 1992

Kraj: nekje v Franciji
Datum: domnevno okoli 1937
Avtor: ni znan
Zbirka: Vida Fratina Pelan
Skenirano: 11. 9. 2025
Oblika: 3 fotografije, 1 dokument