1969 Babno Polje – Delavke na Babnem Polju

Preden je Kovinoplastika, okrog leta 1960, odprla obrat na Babnem Polju, so tu izdelovali kitare za Melodijo Mengeš. Delali so v »gradiču«, ki je stal na mestu, kjer je danes Mrvoševa hiša. Zakaj gradič? To je bila visoka stavba, ki je arhitekturno izstopala od ostalih. Imela je posebno fasado, ki so jo krasili reliefi človeških podob. Med drugo svetovno vojno so bili v njem zaprti Babnopoljci, ki so jih zajeli Italijani. Gradič jim je bil zapor in sodišče. Ko so jim Italijani sodili, so obsojene pošiljali v dve sobi. Kdor je prišel v prvo, je šel v taborišče na Rab, v drugo pa so prihajali obsojeni na smrt. Umorili so jih na Vražjem vrtcu.

V tej stavbi je bila lakirnica za karnise Snežnik in proizvodnja sponk. Lakirnica je delala v treh izmenah, ostali so imeli dve izmeni. Za zaščito v lakirnici je bila le delovna halja, mask niso imeli. Izdelovali so si jih sami iz vate in gaze. Delavci lakirnice so dodatno dobivali dnevno domače mleko. V obrat so ga nosile domačinke, ena med njimi je bila Milena Poje (Petrašava), ker se ga v trgovini takrat ni dobilo.

Ko se je proizvodnja povečala, so se preselili v spodnje prostore zadružnega doma, kjer je bila gostilna in kinodvorana (večnamenski prostor). V gornjem nadstropju pa sta bili dve stanovanji. Tu sta stanovali družini Antona Vesela in Franca Mlakarja.

Obratovodja je bil Bogdan Cindrič, kontrolor Viktor Troha, Izmenovodja pa sta bila Zdravko Klepac in France Troha. Zaposleni so bili večinoma krajani Prezida in Babnega Polja. Obrat je imel tudi svojo kuhinjo. Kuhale so Anica Gabrenja, Anica Janež Franetova in Pepca Troha. Najbolj pogost meni je bila enolončnica, nekdanji zaposleni pravijo, da so bile zelo okusne. Poleg več vrst karnis in sponk so delali tudi okovje SVN za okna, sodobne zapore Krpan za vrata …

Okrog leta 1994/95 so vso proizvodnjo preselili v Lož, obrat na Babnem Polju pa je prevzela italijanska firma, ki si je lastništvo s Kovinoplastiko delila. Tu so lakirali in delali vodila za predale.

Naj se vrnem še k fotografiji. Delovne halje ima le nekaj delavk, ostale pa so se zaščitile s kuhinjskimi predpasniki. Tudi obutev, ki jo vidimo, jih ni zaščitila pred nevarnostmi pri strojih. Morda je bilo to dovolj za naravo njihovega dela. Jožica je prvi dan delala v »štalci«. To je bil prostor, kjer so popravljale sponke. Uvajala jo je Marija Mulh. Naša začetnica je šla domov z ožuljenimi rokami, norma pa še zdaleč ni bila dosežena.

V šestdesetih in sedemdesetih letih se je na Babnem Polju poleg moških, fantov in deklet, zaposlilo veliko žena, ki so prej doma gospodinjile in tako pripomogle k družinskemu proračunu. Obnavljale so se domačije, gradile so se nove hiše, razvijala se je vas. Prav tako je bil viden napredek tudi v Prezidu in bližnjih krajih.

• Zadaj stojijo: Irena Troha, Marija Troha (Mima) in Ivka Turk.
• Spredaj so: Marija Mulh, Francka Potočnik in Marija Kavalir.

• Zadaj so: Vida Ožbolt, Rozalija Šoštarič in Anka Šebalj Troha.
• Spredaj sta Marica Vesel in Jožica Troha.

Viri:

• Joža Šumrada, Zdravko Klepac

Kraj: Babno Polje
Datum: junija 1969
Avtor: Mirko Volf (učitelj na OŠ Prezid)
Zbirka: Joža Šumrada
Skenirano: 24. 1. 2022
Oblika: fotografija