1954 Stari trg – Pred kaplanijo

Fotografijo smo že objavili v prispevku o moji mami, kjer je Milena Ožbolt zapisala svoje spomine nanjo. Tokrat jo objavljamo še enkrat, vendar z mojimi spomini na bivanje v starotrški kaplaniji.

Fotografija je nastala pred vhodom v kaplanijo. Oče Vinko je fotografiral mamo, ki me je peljala v vozičku. Fotografija je nastala spomladi leta 1954, ko sem bil star približno pol leta, saj v lesenem vozičku že sedim. Očitno je tedaj mimo prišla učiteljica na nižji gimnaziji in se pridružila posnetku.

V starotrški kaplaniji sem živel od prihoda iz porodnišnice pa do svojega tretjega rojstnega dne. Takrat smo se preselili v Begunje, kjer je oče prevzel službo šolskega upravitelja. Vsi moji spomini na Stari trg so torej nastali pred mojim tretjim letom. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da si tudi tako majhni otroci nekatere stvari zapomnijo in da jih ti spomini spremljajo vse življenje. Res pa je, da mi jih iz Starega trga ni ostalo prav veliko.

Ko je oče prišel učit v Stari trg oziroma ko se je poročil, je dobil stanovanje v kaplaniji. Če se prav spomnim, smo imeli desno od vhoda kuhinjo in sobo. Kje je bilo stranišče, očitno zame ni bilo dovolj pomembno, da bi si ga zapomnil.

Živeli smo v času, ko je vsega primanjkovalo. Veliko družin niti takšnega bivališča ni imelo. Od konca druge svetovne vojne je minilo šele osem let in rane, ki jih je pustila, še zdaleč niso bile zaceljene. Ljudje so živeli zelo skromno.

Naj naštejem nekaj stvari, ki sem si jih zapomnil kot še ne trileten otrok.

V stanovanju ni bilo vode. Nosili smo jo od štirne, ki je bila nekje tam, kjer je danes bencinska črpalka. To je bilo daleč, zato je bila voda dragocena. Z njo smo zelo varčevali. Spomnim se, da smo vodo, v kateri je mama oprala solato, nato porabili še za ribanje tal. Ta skrb za varčno ravnanje z vodo se me je očitno močno prijela. Ko smo se preselili v Begunje, kjer je bila v stanovanju vodovodna napeljava, sem prve dni jokal, ko je iz odprte pipe tekla voda. Zdelo se mi je, da bo vsa odtekla in da jo bo zmanjkalo.

Dobro se spominjam tudi, kako je mama ribala tla. S sirkovo krtačo je drgnila obrabljene deske in pri tem seveda pazila na vsako vedro vode. Ko je končala, je po tleh razgrnila časopise, da bi zaščitila čista tla. Tam so ostali, dokler se deske niso posušile.

Spominjam se tudi, kako sem sedel na odprtem oknu, z nogami, ki so bingljale na zunanji strani. Držal sem se železnih križev na oknu. Preveril sem – tam so še danes.

V kuhinji je bil zidan štedilnik. Zvečer, ko smo nehali kuriti, me je mama zavila v odejo in me položila na še mlačno ploščo. Danes bi bilo to verjetno nepredstavljivo, takrat pa je bilo nekaj povsem običajnega.

Imel sem prijatelja, Pekovega Staneta. Živel je hišo ali dve nad kaplanijo. Bil je nekaj let starejši od mene in že takrat sem čutil, da me ima rad. Ne spomnim se, da bi se po naši selitvi še kdaj srečala. Potem pa je leta 2018 na razstavi v Podcerkvi proti meni stopil starejši gospod. Sam ne vem, kako sem ga prepoznal, ampak vedel sem, da je to Pekov Stane, preden se je predstavil. Obljubila sva si, da se bova obiskala. Od takrat je minilo že osem let, jaz pa še vedno nimam niti njegovega naslova.

Oče in mama sta bila oba v službi. Zame in za mlajšo sestro je skrbela Danica, ki je stanovala pri nas. Zelo naju je imela rada in vedno je bila dobre volje. Nekoč sem ji kot trileten fant zabrusil, naj se gre solit. Še danes jo vidim pred seboj, kako je vzela solnico, si stresla ščepec soli na glavo in rekla, da se je šla solit. Smeha potem dolgo ni bilo konec.

Danica nas je zapustila prav ob selitvi iz Starega trga v Begunje. Poročila se je v Loški potok.Dolgo sem iskal fotografijo Danice. ta je nastala v Begunjah, ko nas je prvič obiskala. Na fotografijo smo: Milena, ki je zamenjala Danico, Danica, moj oče Vinko in midva s sestro.

Spominjam se tudi močnega naliva, ko nam je iz stene tekla voda naravnost po tleh. Kaplanija, tako kot večina hiš tistega časa, ni bila izolirana. Stena, ki je bila vkopana v breg, je prepuščala vodo. Oče je po kuhinji in spalnici nasul kupčke žaganja, mednje pa položil deske, da smo lahko vsaj za silo hodili po stanovanju.

Ostal mi je še en lep spomin. Z očetom, ki je bil strasten ribič, sva lovila postrvi na mostičku za Benčinovo gostilno. Tudi kasneje sem ga pogosto spremljal na njegovih ribiških poteh, dokler zanimanja ni prevzela puberteta. Še ne triletnemu fantku je priskrbel klobuček in majhno ribiško palico. Nekega nedeljskega jutra se mi je na trnek ujela velika riba. Komaj sem zadržal palico, da mi je ni izpulila iz rok. Očeta sem na ves glas klical na pomoč. Ribo je potegnil iz vode, vendar sem jo videl le za trenutek. Okrog nje se je v hipu zbralo več mimoidočih. Zakrili so mi pogled, me trepljali po ramenih in hvalili, jaz pa sploh nisem vedel, zakaj.

To je menda vse, česar se spomnim iz prvih treh let svojega življenja. Spomin je čudna reč. Vedno več pozabljam, vendar vsake toliko iz daljave priplava kakšen obraz ali priimek. Potem se z njim ukvarjam tudi po več dni, dokler se mu ne pridruži še kakšna podrobnost in košček zgodbe.

Kraj: Stari trg
Datum: pomlad 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 27. 6. 2014
Oblika: negativ 135