1954 Podcerkev – Deklica z ropotuljico / Otroške igre I.

Ljubko deklico, ki so jo rahlo privezali na stol, da se med slikanjem ne bi prevrnila, je fotografiral Franc Truden iz Podcerkve verjetno okoli leta 1954. Videti je, kot da so jo posadili v ležalnik, pregrnjen z odejo, v roke pa so ji dali ropotuljico in račko, dve od le redkih ne-lesenih igrač, ki jih je bilo mogoče kupiti do konca petdesetih let ali še dlje. Videti je, da je tudi ropotuljica nekam privezana. Kar slišim zvok tistih rdeče-belih ali modro-belih šǝklaučku – da se je po barvi že od daleč vedelo ali se igra z njim deček ali deklica – ki so se ob neprestanem otroškem metanju na tla nekega dne razpolovili in ostali taki, če se ni že prej odlomil ročaj. Račka je mogoče gumijasta in ima vgrajeno piščalko. Dojenčkove ročice so še prešibke, da bi iz nje s stiskanjem izvabile zvok, zato pa to z veseljem naredijo odrasli ali starejši sorojenci, zacvili pa včasih tudi, ko pade na tla in ko otrok to dojame, metanju in pobiranju ni konca … Da gre za deklico, sklepam po oblačilcu z bubi ovratnikom. Obute ima čeveljce iz usnja, vendar niso videti obrabljeni – mogoče otrok komaj pleza in se v stajici postavlja na noge. Ima pa lepe klobasice na rokah – zalita je ko buhteljček. Bog ve, kako je mamica skrbela za dovolj sladkorja v njenem mlečnem zdrobu, da bi bila močna in zdrava in bi hitro zrasla. Pa še sorodnice in sosede se niso mogle zgražati, da otroka ne hrani pravilno …

Sliko sem približno datirala v leto 1954, ko sem prvič videla tako ropotuljico, deklice pa ne poznam in ničesar ne vem o njej. Podcerkev, kjer je živel fotograf, sem predvidela kot kraj nastanka slike, saj je velika večina njegovih posnetkov nastala tam – ljudje so se k njemu hodili fotografirat iz vse Loške doline, Babnega Polja in včasih tudi z Gornjega Jezera, čeprav je mogoče, da je kdaj kako sliko napravil tudi drugje.

Gotovo pa je deklica do tega slikanja že doživela veliko igrivega ljubkovanja, pospremljenega z vzklikanjem, popevanjem, pačenjem, ujčkanjem, žgečkanjem in dotikanjem odraslih. Ob takem otročiču se je pogosto pootročil tudi najmrkejši možak, ko mu je hotel izvabiti enega tistih nebeško osrečujočih nedolžnih nasmeškov, ki sčasoma za vedno izginejo, ko otrok raste.