1931 Rakek – Trgovina Grom

V hišici na sliki je krajevna Trafika, prodaja kruha in drugih jestvin v lasti Lea Groma. Odprl jo je leta 1931. Okrajni ljudski izvršilni odbor je potrdil njeno delovanje leta 1946. Sliko je iz Tržiškega muzeja prejel Miloš Toni. Iskali so več informacij o njej. Miloš je prosil, če nam jo posodijo za našo spletno stran in so jo. Res je trajalo malo dlje časa, ampak saj vemo, da imajo veliko dela. O njej pa niso vedeli tako rekoč ničesar, tudi tega ne, kje so jo dobili.

V tridesetih letih 20. stoletja je bil Rakek živahno gospodarsko vozlišče zaradi dveh ključnih dejavnikov: Južne železnice in Rapalske meje, saj je bil zadnje postaja v Kraljevini Jugoslaviji. Razvil se je v glavno središče Notranjske za izvoz lesa. Žagarski obrati in lesni trgovci so izkoriščali železniško povezavo za masovni transport lesa v Italijo. Zaradi bližine meje so v kraju cvetele spremljevalne dejavnosti: špedicije, carinske posredovalnice, gostilne in trgovine. Med vojnama se je število prebivalcev skoraj potrojilo.

Na zahtevo cesarske pisarne je devetega septembra 1803 dekan Jože Klemenčič iz Starega trga poslal podatke o številu sosesk in ljudi ter o stanju cerkva. Za Rakek navaja, da naj bi imel 278 prebivalcev. (Za primerjavo: Unec 471 in Ivanje selo 171.) Prvega aprila 1931 je bilo ljudsko štetje in na Rakeku so našteli 1299 prebivalcev, 643 moških in 656 žensk, hiš je bilo 284.

Kot drugod na slovenskem podeželju so tudi na Rakeku prevladovale trgovine z mešanim blagom. Prodajale so vse od živil, petroleja, galanterije, kmečkega orodja in tekstila. Leo Grom je prodajal izključno jestvine, kruh in tobačne izdelke. Z italijansko okupacijo so se prekinile trgovske poti, gospodarstvo, trgovina in življenje so se podredili vojnim razmeram.

Po koncu druge svetovne vojne je nova oblast začela uvajati povsem nov, socialistični gospodarski sistem, ki je bil namenjen tudi odpravi zasebne lastnine. Na Rakeku je bil med letoma 1945 in 1948 sedež Okrajnega ljudskega izvršilnega odbora (OLIO). Ta je predstavljal tudi sito za obrtna dovoljenja v političnem in administrativnem pomenu. V prvem letu po vojni so morali vsi trgovci predložiti dokumentacijo v ponovno potrditev. Začasna dovoljenja so dobili tisti, ki med vojno niso sodelovali z okupatorjem in so bili pripravljeni sodelovati pri povojni obnovi. Leo Grom je leta 1946 dobil potrditev svoje obrti oziroma dovoljenje za nadaljnje delo.

OLIO je preko svojih komisij strogo nadzoroval cene blaga ter preprečeval špekulacije in črni trg. Zasebniki niso smeli sami določati cen, ampak so bili vezani na državne odredbe in kartični sistem oskrbe (živila na karte). Že konec leta 1946, sploh pa v letu 1947 se je politika do zasebnikov zaostrila. Država je pričela z nacionalizacijo in likvidacijami zasebnih trgovin. Uporabljali so različne ukrepe: obdavčitev, odtegovanje blaga iz državnih skladišč in različne administrativne prepovedi. To je prisililo večino zasebnih trgovcev k zaprtju dejavnosti. Redke izjeme, ki so po vojni obdržale pravico do obrti, so bile strogo nadzorovane. Status vojnega invalida ali žrtve fašizma je bil eden redkih socialnih kriterijev, ki jih je odbor upošteval, da je posamezniku pustil minimalni vir preživljanja pa še to le v omejenem obsegu. V letu 1947 je krajevni odbor Leu Gomu dovolil dejavnost trafike. Ta pa je bila na drugi lokaciji.

Viri:

• https://sistory.si/media/legacy/publikacije/35001-36000/35096/ZgodoviniCE-13.pdf
• Gantar. I. Rakek. Ljubljana: Založba Mladika, 2005.

Kraj: Rakek
Datum: 1931
Avtor: neznan
Zbirka: Tržiški muzej, Tržič
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka