1954 Iz Loža v Stari trg – Kaj pa dajlate, stric?

Ta posnetek je leta 1954 napravil Vinko Toni, sorodnik obeh mož na sliki. Na desni je najverjetneje Lojze Ravšelj, Matičnov z Gornjih Poljan, ki se mi je resda najprej za trenutek zazdel podoben Matiji Glažarju starejšemu iz Loža, ampak je ta postava vseeno precej večja … Za Matično govorijo konec koncev tudi masivni čevlji z debelimi podplati – takrat se je povsod hodilo peš in Zgornje Poljane niso tako blizu – kakšni salonski čeveljci bi bili po tistih kamniti poteh mimogrede uničeni.

A kaj bi Matičnov gospodar delal v Ložu? Če nič drugega, so bili z Bravčevimi žlahta. Mogoče je imel opravke v dolini, pa se je oglasil še pri sorodnikih, lahko pa, da je bilo žegnanje, semenj ali praznik, morda binkošti, pa je prišel malo naokoli, v družbo in na osvežitev sorodstvenih vezi … “Desni je moj stari ata Ivan Bravec – Žan, rojen 1886″, je takoj ugotovil urednik. “Zadaj je Križna gora, gresta iz Loža proti Staremu trgu po peš poti.” Hvaležna sem tudi za to pomoč, ne posreči pa se mi potuhtati, po kateri poti med Ložem in Starim trgom sta šla: je bilo pod Malim Vrhkom ali na glavni cesti ali na kakšni drugi? Za glavno se mi ta na sliki zdi vseeno malo preozka, tista pod Malim Vrhkom bi bila ravno prav široka, a je potem Križna gora nekako na napačnem mestu in tudi malo preveč nobel je videti, cestica namreč, čeprav je bila še v mojem času kar dobro nasuta s peskom. Je tisto rastlinje v ozadju loški lipov drevored ali zgolj grmovje?…

Vsekakor je slika lepa, impresivna in zelo poučna za današnji čas, ko nikamor več ne hodimo peš; ko moški le izjemoma še oblečejo gvant in pokrijejo klobuk; ko so usnjeni čevlji za v muzej in imenitne ure z verižico samevajo po predalih.

Očaka sta nedeljsko opravljena, vsak s svojo uro na verižici v aržku na lajbelču. Imata svetli srajci in levi tudi kravato, pripeto s svetlečo – zlato, pozlačeno ali srebrno kravatno iglo. Res nobel, za kamor češ! … Kdo ve, kaj vse sta prefajtvala gredoč proti Staremu trgu …

Sta spotoma izgovorila tudi katero od spodaj navedenih modrosti, pregovorov, krilatic in zgodb o delu? Poznala sta jih skoraj gotovo, saj so bile že dolgo zasidrane v vsakdanjem govoru Dolincev:

Hitru dajlu, drjêka vrajdnu!

Kar je na hitro narejeno, ni veliko vredno, ni trpežno in kakovostno; delati je treba zdržema, temeljito, premišljeno in najboljše, kar se da, da je rezultat trajen, čas pa dobro porabljen in nič stran vrženo … vse to povedano z le štirimi besedami.

Gdur ga če vidǝt’ ima dajla zmieraj ze stu lajt nepraj! Še za stu lajt po smartǝ! Pogosta ugotovitev ustvarjalnih in skrbnih podeželanov. Ni čudno, če je modri Engels spoznal, da je prav delo ustvarilo človeka …

Baba ima dajlu dama! Naj trajba nč okul huadǝt’ po vasǝ! To je bil vzgojni ukrep za lahkomiselne in povasljive ženske – izrečen ob pravem času je bil preventiva, zapoznel pa le bolj ali manj neuspešna kurativa … Ženske so od nekdaj poznale pomen in moč razbremenilnih pogovorov z vrstnicami, ki jih še tako strog patriarhalni odnos ni uspel zatreti. Tudi če je kakšno delo zaradi tega ostalo za naslednji dan in še naslednjega, je bil klepet pri sosedi ventil za napetosti, priložnost za nasvet v zadregi, tolažbo ali pa le izgovor in podpora lenobi … Starodaven mehanizem psihohigiene, socialne kontrole, učenja in prenašanja spoznanj, znanja in veščin …

Dajlu je pr tlajh! Kar dajlaj, tud, če s’ (še) majhǝn! je bila vzpodbuda za otroke in tolažba za tiste, ki so ostali za vedno bolj majhne rasti. Otrok je bil stalno v družbi odraslih, ki so delali, in se tako mimogrede učil delati tudi sam – zlepa ali zgrda.

Gaspodina naj nígdar brez dajla, sam’ če ga čê vidǝt! … je nekakšna sinteza druge in tretje trditve. Ko je bilo treba zaključiti žensko modrovanje in ob odhodu domov opravičiti lastno oddihovanje ob klepetu, je bilo primerno reči kaj takega …

Kaj dajlaš /dajlate stric/tieta? Včasih je bolj ali manj vljudno, prijazno, krotko, ležerno ali bolj uradno izrečno vprašanje “Kaj delate?” nadomestilo pozdrav. Odziv je bil odvisen od trenutne situacije in odnosa med govorcema. Otrok je navadno dobil poučno razlago tega, kar je odrasli ravno delal ali pa le splošen odgovor: “Nǝč!”, čeprav je bilo očitno, da to ni res, a je bilo opravilo vsakdanje in nepomembno – ali pa se vprašanemu le ni dalo razlagati.

Kadar je bil pozdravljeni bolj nataknjen, prihajajoči pa zelo domač, je lahko naletel na odgovor: “Z drjêka píšču !”, kar je pomenilo, da neuspešno izdeluje nekaj zahtevnega, si zaman prizadeva narediti nekaj v nemogočih pogojih iz neprimernih, pomanjkljivih materialov … Potem je vprašani podrobno razložil, kaj počne in modra dobil pameten nasvet ali izkušnjo – ali pa le potrditev, da njegovo prizadevanje res ni vredno truda. Če je bil bolj odrezav ali se mu je vprašanje zdelo odveč, je na vprašanje: “Kaj dajlate?” samo zabrusil: “S kruha drêk!”, češ, ali ne vidiš, da ni od mene nobene koristi, da mi delo ne uspeva, da sem betežen in ne morem nič …

Še en robat vic (tiste sorte, zaradi kakršnega je Kajn Abla ubil, ker je ta namreč stare vice pravil):

Baje so bili to ribniški lončarski otroci, ki so se igrali v blatu. Mimo pride župnik in vpraša: “Kaj pa delate, otroci?!” Otroci odgovorijo: “Angelčke!” “No, lepo; pa še Gospoda naredite!” reče župnik vzpodbudno. In otroci pohlevno nazaj: “Bomo, če bo kaj dreka ostalo!”

Drek, kakorkoli že odbijajoč, smrdljiv in nespodoben, v teh starih reklih pogosto nastopa, največkrat kot prispodoba za manj prijetne plati življenja … ki se jim pač ne da izogniti.

Poznate kakšno podobno reklo? Povejte ga še nam!

Slovarček:

• aržek: žepek
• lajbǝlč: telovnik
• prefajtvat: razpravljati, modrovati, moževati
• gvant: moška obleka – hlače, suknjič in telovnik
• Hitru dajlu, drjêka vrajdnu! – Hitro delo dreka vredno!
• Gdur ga če videt’ ima dajla zmieraj ze stu lajt nepraj!  Še za stu lajt po smartǝ!: Kdor ga hoče videti ima dela vedno za sto let vnaprej! Še za sto let po smrti!
• Baba ima dajlu  dama! Naj trajba nč okul huadǝt po vasǝ!: Ženska ima delo doma, ni ji treba nič okoli hoditi po vasi!
• Dajlu je pr tlajh! Kar dajlaj, tud, če s’ (še) majhǝn! : Delo je pri tleh! Kar delaj, tudi če si (še) majhen!
• Gaspodina naj nígdar brez dajla, sam’ če ga čê vidǝt! Gospodinja ni nikoli brez dela, samo če ga hoče videti!
• Kaj dajlaš /dajlate stric/tieta?: Kaj delaš/delate stric/ teta?
• Z drjêka píšču!: Iz dreka piščal!
• S kruha drêk!: Iz kruha drek!
• Dolinci: prebivalci Loške doline

Viri:

• zapiski

Kraj: Med Ložem in Starim trgom
Datum: 1954
Avtor: Vinko Toni
Zbirka: Vinkotov kufr
Skenirano: 26. 6. 2014
Oblika: negativ 135