1925/30 Stari trg – Dva gospodinjska tečaja / Tǝ pršapranu naj tǝ snajdenu!

Slika neznanega avtorja iz arhiva Župnišča Stari trg, posneta med leti 1925 in 1930, verjetno pred vhodom v starotrško cerkev, prikazuje dvajseterico mladenk, tri gospe in enega samega moškega. Zdi se, da so ravno zaključili kuharski ali gospodinjski tečaj. Zgodovinska slika je, o kateri pa ne vem prav nič, tako da sledi veliko ugibanja, iskanja in predpostavk. Župnik Jernej Hafner na sliki, ki je služboval v Starem trgu od 1924 do 1937 je bil morda organizator teh dogajanj, saj je bil znan po prizadevanju za tovrstno izobraževanje …

Kamniti podboj v ozadju, verjetno cerkveni, je videti, kot bi ga delal umetnik Marko Pogačnik desetletja pozneje …

Precej uniformirane pa so tečajnice – temne obleke imajo, bele predpasnike in zelo na oči in na marinko zavezane bele rute, kar zagotavlja, da se ne more – škandal!! – znajti kak las v juhi. Izpod rut pa ob strani kar skoraj vsem koketno kukajo kodrčki na sencih, čeprav so zadaj morda še imele v krog speto kito. Samo dve sta se požvižgali na to takrat moderno domislico.

Zadnja desno v prvi vrsti nosi imeniten predpasnik s čipkasto obrobljenimi zobci, drugi fiertahǝ imajo različne robove, naramnice, naprsnike in izreze, vsi pa ščitijo obleko in – snežno beli in poškrobljeni – pričajo o brezhibni snagi in urejenosti lastnice. Zanimivo je videti po dva ali več enako krojenih ovratnikov na temnih oblekah. Vse ženske v prvi vrsti nosijo nizke šolence s paščki. Dekleta se dotikajo med seboj, kakor jih je poravnal fotograf, gospe spredaj pa sta – če jim je tako prav ali ne – spodobno odmaknjeni od župnika, malce šegavo pokritega v polhovo kučmo namesto bireta.

Najprej sem mislila, da je bil to kuharski tečaj, a je verjetno šlo obakrat za gospodinjskega, kot je napisano na sliki spodaj iz leta 1925 z istimi predavateljicami in drugimi dekleti morda kako leto, dve ali tri prej. Ali pa sta zaradi velikega zanimanja celo potekala dva tečaja vzporedno ali drug za drugim? Obakrat je na sliki dvajset udeleženk. Koliko časa sta trajala, ni znano, najverjetneje pa sta potekala v zimskem času, ko ni bilo dela (in zaslužka) na polju. Je predrzno misliti, da je nekaj teh tečajnic samo žernadarc brez premoženja? Kakšni pa so bili stroški tečaja in kdo jih je plačal? Same tečajnice oziroma njihovi očetje, ali je kaj prispeval tudi kak (cerkveni) dobrotnik?

Kaj je vključeval tak gospodinjski tečaj? Le ugibam lahko: osebno in hišno higieno, pridelavo in shranjevanje hrane, vključno z vlaganjem kumaric in kuhanjem marmelad, pa sušenjem mesa, sadja in gob; nato kuhanje in zdravo prehrano z osnovami strežbe, vzdrževanje hišnega in osebnega tekstila … lepo vedenje, morda kaj osnovne nege bolnika. Gotovo pa je potrdilo o teh znanjih podeželskim ženskam tiste čase odpiralo vrata do zaposlitve v kakšni mestni gosposki hiši, pripomoglo k možitvi na premožno kmetijo, pa tudi sicer je dekletu visoko dvignilo ugled na ženitovanjskem prizorišču … Večina si je s takim tečajem najbrž pridobila njihovemu stanu najvišjo dosegljivo izobrazbo. Kvečjemu še kak šiviljski tečaj je bil možen za večino podeželank – in konec.

No, to je slika udeleženk drugega oziroma prvega tečaja pred Župnim uradom. Župnik Hafner je na desni v bolj ko ne lovski opravi. Gospe v plaščih s kožuhovinastimi ovratniki so iste na obeh slikah, ime in vloga moškega na levi pa ostajata popolnoma neznana. Je morda tudi on kaj predaval?

Tudi dekleta na spodnji sliki imajo podobna pokrivala, frizure in oblačila kot na predhodni, izstopa pa ena, ki stoji v prvi vrsti s predpasnikom, razkošno vezenim v luknjičavi tehniki rišelje – ta je bil posebno imeniten za slikanje …

Sliki sem izbrala, ker so bile te mlade ženske gotovo bolj ali manj temeljito poučene glede varčevanja in gospodarnega ravnanja z dobrinami, kot veli staro reklo iz naslova: “Tǝ pršparanu naj tǝ snajdenu!”, ki se dobro ujema s tistim “Jutrǝ bua še en dan!”, kar v osnovi pomeni, da ni modro vsega pojesti ali porabiti naenkrat, ampak dobrine razporediti na daljše obdobje – in to je treba znati in (se) obvladati …, kajti prihranek te lahko reši v sili, pomeni pa tudi varnost, saj kar prihraniš, imaš še vedno na razpolago. Zmernost in varčnost se obrestujeta …

Ta priljubljena modrost moje stare mame se je prenesla na hčere in se trdno vrasla v njihove družine – vse so bile delavne in varčne, gospodarne in iznajdljive, veselile pa so se vsake pridobitve, čeprav le pesti fižola ali še celega papirnatega škrniclja. Stari mami drugega kot skrajna varčnost v tistih trdih pogojih, vojnah in ob številni družini tudi ni preostalo, a moja mama, ena od mlajših otrok, je večkrat rekla, da tako lačni kot drugod pa kljub vsemu niso bili nikoli. “Mama so znalǝ!” je rekla, vendar pa so “šlǝ kǝ urca” noč in dan od “vidga do vidga” in to vsi v družini, ki so že znali ali še mogli hoditi … Druge vaške ženske pa nič drugače in obsojale so jo, če kakšna ni znala izkoristiti časa, materialov in tudi najskromnejše delovne sile. Za nas otroke naslednje generacije pa je med drugim ta izrek naznanjal, da se moramo nepreklicno odpovedati še enemu koščku česa dobrega – potice ali tašci, bonbonu ali zgolj pesti suhega sadja. Nič repete. Kar pa smo dobili, smo skušali použiti čim bolj počasi – da je bilo bolj dolgo lušno …

Zakaj tako? Vsaka dobrina je bila povezana s trdim delom in zato je bila njena vrednost boleče očitna. Že pri vodi se je začelo: treba jo je bilo prinesti v hišo vsaj od vodnjaka, če ne iz oddaljenega studenca ali celo pripeljati z bačvo od kdo ve kod.

Drugo je bila hrana, ki je bila skoraj vsa pridelana doma. Kupovalo se je sol, poper, (laško) olje in včasih kis, ki ga je po vaseh prodajal kričavi jǝshar, če ga ni gospodinja pridelala iz sadja …

Vsa družina je bila udeležena pri pridelavi hrane – pobiranju grušča po njivi, gnojenju, oranju, brananju, setvi ali sajenju, pletju in okopavanju, žetvi in pobiranju, mlačvi, trebljenju, mletvi in kuhi ali peki, a tudi pri paši, košnji, pripravi skuhe, krmljenju živali, skrbi zanje in čiščenju hleva. Že zato je za vse veljalo “Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga!”, kar je pri vsakem grižljaju opominjalo k ponižnemu spoštovanju tujega in lastnega dela oziroma pridelka.

V kuhinji so veljala stroga pravila: ponvica, kjer se je pripravljala zabela, se ni pomivala, ker bi s tem zavrgli nekaj cinkov svinjske maščobe, ki se je držala sten … Obe polovici lupine ubitega jajca sta morali biti od znotraj skrbno podrgnjeni s prstom, sklede in kuhalne posode pa postrgane čim bolj do čistega. Večja posoda se je najprej oplaknila s pol zajemalke vroče vode iz vgrajenega kotlička na štedilniku, kar je šlo v pomije za prašiče, prav tako prva voda, v kateri so pomili posodo (brez sode seveda). Šele potem je prišlo temeljito pomivanje in splakovanje s pomakanjem v skledo vroče vode. Olupki krompirja in ostanki zelenjave so šli v svinjski kotel ali lonec, kjer se je kuhalo za zajce in kokoši – nič niso zavrgli, še kar je bilo gnilega, je šlo na lužo, kjer se je počasi razkrojilo v gnoj. Jajčne lupine in drobne kosti malih živali pa so strli za kokoši …

Po drugi strani pa je bilo vedno treba izreči zagovor “za verne duše v vicah” in tako osmisliti izgubo, kadar so vendarle odvrgli drobtino, grižljaj ali kapljico, ki je niso mogli rešiti … Tudi mestne gospodinje so morale znati biti varčne. Še v srednji šoli so me učili, da se za naslednji dan kot osnova za enolončnico prihrani slana in moknata voda, v kateri so se skuhali kruhovi cmoki. Sem sodi tudi priprava kisa iz jabolčnih olupkov in še kaj … Po predalih pa so bili tudi v mestih shranjeni koščki vrvic, žičke, pregorele žarnice in rjavi žebljički, saj čez sedem let vse prav pride …

Česa vsega – če sploh – so se mladenke s slike učile kuhati, lahko le ugibamo na osnovi starih zapiskov in kuharskih knjig tistega časa. Malo več od vsakdanjega koruznega močnika in krompirja v župi gotovo.

Če pa je katera od njih želela zaslužiti in se proslaviti tudi kot kuharica na ohcetih in podobnih slavjih, je morala obvladati vsaj govejo juho od izbora mesa z mozgovo kostjo (“Juha, ki ni mastna, je taka kot da bi si v loncu rit opral !” so drugače zlobno in nagnusno godrnjali dedci), preko dodatkov in jušne zelenjave, začimb in zakuh z domačimi lǝzajnǝ, ulitmǝ nudlnǝ ali griesoumǝ kniedlnǝ, pa puohajne mladih petelinčkov, ki jih je bilo treba znati tudi zaklati, oskubsti, očistiti in razrezati. Znanje o pripravi res dobrega tienstanga krompirja, zelenjavnih prilog in solat, pa potic vse do slavnostne torte v obliki srninega hrbta ali odprte knjige z vsem okrasjem vred je bilo za tako podjetno žensko neogibno potrebno …

Kakšen podvig in hkrati luksus je bilo v časih suhih krav že cvrtje tašc in krofov, kaj šele peka torte! Vsa soseščina je nabirala dragocena jajca za torto in potice na bližajoči se ohceti v vasi … Prosto pasoče se kokoši so nekoliko bolj nesle samo spomladi, pozneje le tu in tam, in če so puščale jajca v sosedovem grmovju, je bila to lahko resna težava. Za dolgotrajno hranjenje jajc je bilo treba izumiti postopke z zakopavanjem globoko v žito ali zalivanje z apneno vodo … Težko pridobljeno ali drago kupljeno maslo je bilo treba v skrbi, da ne bi postalo žaltavo, hraniti na hladnem kdo ve koliko časa, morda v posodi z mrzlo vodo. Ali pa ga skuhati, porabiti tropine posebej, pri pecivu pa se zadovoljiti s tem, da se kuhano maslo obnaša drugače kot surovo …

Tudi ko je šlo za oblačila, je bilo treba marsikaj vedeti, kajti pridobiti recimo hodnienu platno za rjuhe ni hec: treba je znati pravi čas na pravilno pripravljeno njivo vsejati lan, ga opleti, ko je dozorel, populiti in oriflanega v šopkih tanko razprostreti na primerno mesto, da ovojnice stebelc razpokajo, ga dosušiti nad jamo z ogljem, otreti in otepsti ali sčesati pezdirje, poviti v kodelje, nato pa enakomerno in čim bolj tanko spresti, naviti v štrene, odnesti tkalcu ali stkati doma, nato prati in obeliti … Šele zdaj lahko ukrojiš in sešiješ rjuho ali morda iz bolj finega platna oblačilo. Tkanina se je z rabo in pranjem kmalu stanjšala, treba je bilo krpati znova in znova, sčasoma bolj ohranjene dele prekrojiti v nekaj drugega – brisače, prtiče, otroška oblačila, nepopravljivo obrabljeni deli pa so postali krpe za pomivanje ali čiščenje, še vedno skrbno hranjeni in vzdrževani … Z volno je bilo podobno: zrediti ovce, jih ostriči, oprati volno, posušiti, gradešati, potem morda polstiti, če ne pa presti, šele nato plesti ali heklati oblačila, kar je spet zahtevalo obvladovanje posebnih veščin …

Ob tolikem delu je bilo res nesprejemljivo zavreči vsako drobtino in vsako vlakno. Da ne rečem dlako.

Slovarček:

• Tǝ pršparanu naj tǝ snajdenu!: Kar je prihranjeno, ni pojedeno!
• Jutrǝ bua še en dan!: Jutri bo še en dan!
• na marinko: način pokrivanja rute z zadaj spodvitim krajcem, imenovan tudi na kepco
• skuha: prašičja krma
• lǝzajnǝ: jajčni rezanci
• ulitǝ nudlnǝ: vlivanci
• griesavǝ kniedlnǝ: zdrobovi žličniki
• pohan: paniran
• tienstan: pražen
• tašca: flancat
• luža: gnojišče
• jǝt kǝ urca: iti kot urica; ves dan delati kot navit
• cink: kapljica maščobe v vodi ali juhi
• jǝshar: prodajalec kisa – “Se djereš ku jǝshar/legat”(glasnik), so rekli, če si bil preglasen
• heklat’: kvačkati
• hodnienu platnu: laneno platno
• fiertah: predpasnik
• žernadarca: dninarica
• baču: sodček za dovažanje vode
• oriflan: osmukan (seme lanu)
• rifl: smukalnik
• gradešat’: mikati
• lašku uole: olivno olje

Viri:

• M. Ožbolt: Andrejeva stopinja, Kmečki glas, 2004

Kraj: Stari trg
Datum: med 1925 in 1930
Avtor: ni znan
Zbirka: Župnišče Stari trg
Skenirano: 12. 11. 2012
Oblika: fotografija