1955 Podcerkev – Mati in štirje otroci / Otroške igre VIII.

Tipično prizorišče za Trudnove slike po letu 1954: zatišna, popoldne idealno osvetljena kotanja ob cesti z grmovjem, ki daje zeleno ozadje in skriva kamenje v strmini. Utrujena mama je pripeljala svoje otroke k fotografu, da bi na sliki ostal spomin na njihovo otroštvo za poznejše, kdo ve kakšne čase. Tudi ona se je skupaj s fotografom najbrž namučila, da je skupina postavljena kot je prav. Treba je bilo diplomatskih potez in morda tudi kakšna trda beseda vmes. Deklica zato po odraslo drži materin tuošǝl, najmlajši deček je namrščen, ker mu je že vsega dovolj, starejša fantka moško prenašata nadlego, mati v nedeljski obleki s plastronom in oblečenimi gumbki pa upa, da bo kmalu minilo in bo slika lepa.

Omembe vreden je še zanimivi kroj suknjiča na desni s štirimi skrbno izdelanimi našitimi žepi in imenitnim pisalom v enem od njih, pa bele žabe in položeni svetli ovratniki, ki poudarjajo praznično priložnost. Mala dva imata enake dobre čevlje, dečkovi so mogoče čisto novi. Jih je naredil čevljar Novakov Stanko v Pudobu, kakšen drug šuštar ali so že industrijski ? Hlače obeh večjih dečkov imajo praktične in moderne zavihke, mamina verižica s križcem pa se je ujela v izrez zanimivo krojene obleke. Pentlja na dekličini glavi je priložnosti pika na i, njen plašček pa zagotovilo, da je ne bo zmrazilo, ko bo potegnila sveža pomladna sapa od vzhoda …

Štirje otroci so in gotovo so se tudi kaj igrali skupaj, čeprav sta dva fanta že dovolj velika, da resno pomagata staršem, če imajo kaj zemlje ali morda obrt. Z vrstniki na paši ali sredi vasi ob nedeljah vseeno igrata kozoklemf ali kiza cǝra, prasico ugajnat ali prasico bǝt ,  morda, če so slučajno z Blok, pikzerusko. Če so z Jezera pa ribežuon… ali zjemlo krast, lahko tudi že tata išče policaj… Zvečer ob mizi se mogoče gredo gladež – bunkež ali včasih žǝ́glat, če so Babnopoljci…  

Bogastvo otroških iger tistega časa je presenetljivo obširno in polno domišljije, kljub maloštevilnim igračam; včasih pa nekoliko robato in trdo kot življenje samo …

Hudo so se večji otroci zabavali in se privoščljivo režali, če jim je uspelo kakega malčka nahecati, da se je šel turško košarco viezat. Starejši so s tem pravičniško prenesli svojo zoprno izkušnjo na mlajše. Ko je poleti zraslo tičje proso (navadna migalica, Briza media L.,), so utrgali kakih deset bilk in naredili kar lep šopek s trepetajočimi visečimi klaski. Potem so vprašali malčka: “Pa znaš ti turško košarco veizat?” Ko je mali zanikal, so se začudili: “Kako da ne? Veš kako je lušno! A ti pokažem?” In tako naprej, dokler ni mali zvedavo in poln pričakovanja prikimal. “No, pa odpri usta!” Bilke tičjega prosa je razdelil na dvoje in jih prekrižal s klaski na zunanjo stran ter jih položil malčku v usta. “No zdaj pa moraš malo pomagati, zato dobro stisni!” Ko so bila usteca trdno zaprta, je peclje trav naglo potegnil vsak sebi, semena tičjega prosa pa so ostala osmukana malemu v ustih, da je še dolgo pljuval, preden se je vseh znebil… In če je jokal, so rekli: “Pa se ja ne boš zdaj cmeril zaradi tega – saj ni nič! Zdaj znaš tudi ti turško košarco viezat!”… Kot nekakšna majhna surova iniciacija se zdaj zdi tole, gledano dovolj od daleč … Malček tega ni pozabil in poskrbel, da je ob svojem času tudi on koga naučil turško košarco viezat.

Podobne sorte je bila igrica hribček – dolinca. Starejši otrok je bil po navadi tisti, ki se je po v pest stisnjeni roki mlajšega dotikal hribčkov in dolinic na členkih prstov in govoril; “Hribček, dolinca, hribček, dolinca, hribček, dolinca … na hribčku je cierkuca, u cierkvǝ je škof, pa birma – čof!” in pri “čof!” udaril malega po licu malo bolj kot škof pri birmi ter se ob njegovem osuplem obrazu zadovoljno režal. Če se je ta kaj pritoževal, je dobil odgovor: “Ja, saj si sam rekel, da se greva hribček dolinca!”

Enako je bilo z mrtvo roko. Nevedni malček je moral roko narediti mlahavo, da je starejši z njo lahko poljubno mahal in ponavljal: “Martva ruaka, martva ruaka, martva ruaka!” Ko je postalo zanimivo, kako roka opleta na vse strani, starejši naenkrat reče: “Čof!” in mrtva roka udari svojega lastnika po licu …

Ne dosti drugače kruto je bilo tudi Benietke gliedat. Starejši otrok je vprašal malega: “A sǝ žje Benietke vidu?” Seveda je bil odgovor da ne. “Pa jǝh čǝš videt?” je sledilo. Če se je mali obotavljal, je prišlo prepričevanje, da je to pa nujno treba, pa kako je lepo
… Ko si je malček zaželel tudi sam videti Benetke, so se kazalci starejšega zataknili v vdolbinici za njegovimi ušesi in potiskali navzgor. “A žje vidǝš Benietke?” Če je rekel, da ne, se je pritisk povečeval tako dolgo, da je mali “Benetke videl“, zatulil in zbežal, opazovalci pa smejali.

Tako so otroci dobivali tudi pomembno lekcijo: življenje ni samo prijazno, zabavno, varno in dobro, ampak tudi vse polno bolečin, bunk, bušk in neprijetnih presenečenj … In tudi: “Zaupaj, a vedi komu!” kot so si deklice pisale v spominske knjige…

Pri igri hruške peč odrasli ali večji otrok leži na postelji, klopi ali krušni peči, na pokrčenih kolenih pa mu sedi majhen otrok. Starejši pompozno, kot da gre za predstavo, vpraša: “Kaj ste prišli?” Odgovor je: “Hruške peč!” “Po čem pa so?” Otrok reče neko število ali reče, da so poceni, drage ali kar si pač izmisli. Večji reče: “Gor poglejte!” in ko mali to naredi reče: “Dol se usiedte!” in hitro iztegne kolena z malčkom na njih. Zabavno nič kako …

Naslednja igra z zvenečim imenom ribežuon pa ni mogla nastati nikjer drugje kot ob Cerkniškem jezeru. Opisala mi jo je pokojna teta Micka.

V vasi Gornje Jezero ob Cerkniškem jezeru so se otroci še pred drugo svetovno vojno radi igrali ribežuon.

V jezeru je bilo vse polno rib in starejši so jih skrivaj lovili, čeprav so jih zaradi tega preganjali žandarji. Otroci so se igrali na Petrinovem vrtu in oponašali, kar so videli početi odrasle.

Ena skupina so bile ribe, druga ribiči, ki so lovili ribe in tretja – dva ali največ trije – žandarji, ki so lovili ribiče. Vloge so razdelili po dogovoru, ali jih je določil vodja igre, lahko pa tudi z izštevanjem. Ribiči so imeli vilice na tri roglje, pritrjene na palico ali vsaj kaj, kar je spominjalo nanje – kakor so videli pri odraslih, ki so lovili s čolna. Tekali so za »ribami«, jih »nabadali« – »štokali« in vpili: »Ribežaus, ribežaus!« Žandarji pa so lovili ribiče.

Ujete ribe so odpeljali ribiči, nespretnega in neprevidnega, predvsem pa počasnega ribiča, ki so ga žandarji ujeli, pa so »uklenili« in zaprli v Petrinov svinjak. Kako so tekali od slive do slive po vrtu! Tam je bil namreč »zapik«, tam te nihče ni smel zgrabiti, ne ribič rib, ne žandar ribiča …

Še ena igra z eksotičnim imenom oziroma dvema: kozoklemf ali kiza cǝra:

Pri Sveti Ani nad Podložem so fantiči – nekako tako veliki kot večja dva na sliki – spodbijali »kozo«, oklešček s tremi roglji, ki so ga postavili na določeno razdaljo in ga skušali spodbiti z metanjem palice.

Slovarček:

• turško košarco viezat: turško košarico vezati
• tuašǝl: 1. ženska ročna torbica; 2. denarnica
• martva ruaka: mrtva roka
• cierkuca: cerkvica
• usiedte: usedite

Viri:

•  Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z južne Notranjske, Folklornik, letnik 5, JSKD, Ljubljana, 2009
• Milko Košmrlj, Retje – Cerknica, september 2026, ustno

Kraj: Podcerkev
Datum: kmalu po letu 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija