Skip to content

1941 Gornje Jezero – Teta Micka

13. 09. 2019

 Značilni zid v ozadju, trinogo stojalce za rože in prtiček na njem zanesljivo pričajo, da je sliko napravil Franc Truden v Podcerkvi, vendar bolj ugibam, kdaj je nastala. Nekako po občutku bi rekla, da je bil posnetek po vsej verjetnosti narejen pred vojno, možno pa je tudi, da takoj po njej. Na njem je očetova sestra Micka z Gornjega Jezera, ki bi v primeru, da so moja sklepanja o nastanku slike pravilna, imela okoli dvajset let ali mogoče malo manj. Ta slika se nekako nikoli ni ujemala s teto, ki sem jo desetletja pozneje poznala jaz. Vendar je bujne lase – sicer bele – lepe poteze in krepko postavo ohranila tja v svoja devetdeseta leta.

Kako jo je tu naštimal fotograf: razpletla je kite, prislonila roko z uro v bok, jo še malce zasukala naprej, da se ura dobro vidi (takrat je bila ura za siromake še na turnu!), ob njej je mojster postavil trinogo stojalo za rože, pogrnjeno z večjim temnim in povrh majhnim belim prtičem, na vsem tem pa stoji porcelanast lonček s šmarnicami in marijinimi lasci … Roži rožo! Mogoče je Hlepinov stric poznal tisti vic, ko so mladega kavalirja učili, kako je treba uglajeno dvoriti dekletom. Na primer: kupiš vrtnico in ko ji jo izročiš, rečeš: “Roži rožo!” Je ni take, da je to ne bi omehčalo, so še pristavili … Pa tisti fante ravno ni našel vrtnice in je po sili razmer kupil bonboniero. “Škatli škatlo!” je rekel, ko jo je dal izvoljenki svojega srca …

Po šmarnicah, marijinih lascih in lahki obleki lahko sklepamo, da je slika nastala konec maja ali v začetku junija. Je rože nabral fotograf ali teta Micka, morda kar spotoma po bližnjicah skozi gozd nad Jezerom čez Škrilje in v Podcerkev?

Imela sem dve teti Micki, ena je bila mamina sestra, tale pa očetova. Prva je bila rojena leta 1922, druga pa 1921. Obe sta bili lepi in obe sta imeli dolge temne kite. Da je zadeva še bolj zabavna, je bila tudi moja tašča Marija, Micka ali Mima in rojena je bila istega dne kot dekle na sliki: 29. novembra 1921, na poznejši državni praznik, dan ustanovitve nove Jugoslavije, le da tale na Gornjem Jezeru, tašča pa na Velikem Vrhu na Blokah. No, nista se poznali, jaz sem njuna edina povezava.

Teta Micka z Jezera je skupaj z mlajšo sestro Ivanko med vojno večkrat “hajkala”, t. j. bežala pred grožnjami domobranske Črne roke (skrivne organizacije za podtalno delovanje). Skrivali sta se v različnih krajih Gorskega Kotarja (Prezidu, Trstju …), tudi v hiši poznejšega narodnega heroja Gorana Kovačiča. Kmalu po vojni sta se obe poročili in odšli živet v Ljubljano. Tu sta za nas podeželske sorodnike dobili prav posebno vlogo zavetnic in pomagalk v vsakršnih zadregah in težavah, teta Micka še posebno.

Z družino je namreč stanovala prav blizu bolnic in poznejše Poliklinike. Kaj boljšega! Vsakič, ko je kdo zbolel ali se dovolj polomil, da je moral k specialistu, je bil bazni tabor pri teti Micki. Če je kdo – bog ne daj – ostal v bolnici, je bila ona tista, ki je požrtvovalno obiskovala bolnika, mu nosila priboljške in časopise, govorila z zdravniki, držala zvezo z domom. Enako je skrbela tudi za sorodnike sorodnikov, ki jih nikoli prej in pozneje ni videla, a je tudi ti niso nikoli pozabili. Res dobra duša, en sam smehljaj in prijaznost. Pa je imela vedno dovolj dela s svojo družino in tudi težav, a pomoči nikoli ni odrekla. Že jaz sem jo, večinoma z očetovim spremstvom, na tak način obiskala vsaj dvakrat na leto: enkrat zlom, drugič zvin, tretjič mandeljni ali bog ve kaj …

Pa to še ni vse. Teta Micka je bila moj prvi pravi Dedek Mraz. Še ko smo bili v Podcerkvi in sem imela mogoče tri, štiri leta, sva tam nekje sredi zime zvečer ob šestih šli z mamo počakat tisti modri avtobus, ki je pred vasjo vasjo vedno zatrobil “didl-dudl-dudl-du”, da bi se mu vsi umaknili s poti, a smo le prileteli z vseh koncev gledat, kdo je prišel. Zame je tistikrat pripeljal v rjav papir zavito škatlo od čevljev, ki jo je mami izročil sprevodnik Telič. Drobencljala sem po ozki gazi v snegu do hiše tesno za mamo, ki je tudi komaj čakala pogledati, kaj je z avtobusom poslal Dedek Mraz iz Ljubljane. In bilo je kaj videti: dve debeli pomaranči, jedilna čokolada, ki sem jo tisti dan smela pojesti le en košček, drugo smo spravili na zgornjo polico za jutri, potem pa do roba škatle oreškov, arašidov, ki jih je le redko kdo v naši vasi že videl. In najboljše na dnu: knjižico Sneguljčica z ilustracijami Marlenke Stupice, tako lepo, da se je nisem mogla nagledati!! Mame nisem spustila s peči, dokler je ni prebrala na glas dvakrat zapovrstjo. Še vedno jo nekje hranim, ob njej so se kljub številnim bolj luksuznim izdajam naslajali tudi moji otroci in vnuki … Tako se rodijo zasebne relikvije …

Še eno svetinjo imamo v sorodstvu po teti Micki: njene piškote. Vedno je imela kje pripravljene, da jih je ponudila nepričakovanim obiskovalcem, ki so si podajali kljuko. Bili so izpeljanka lincerjev – namreč piškoti, ne obiskovalci – le da so imeli premer skoraj deset centimetrov, dišali so po limonini lupini, namazani pa so bili s slastno domačo slivovo marmelado z lupinicami. Pekla jih je še pri skoraj devetdesetih. Do zadnjega je tudi bistro spremljala časopise in novice na televiziji in jih komentirala, po malem delala na vrtu in gospodinjila. Ko je pri dvaindevetdesetih umrla, smo sestrične sklenile, da se bomo pogosteje srečevale ob piškotih po njenem receptu, ker nam je bilo tako lepo skupaj – a smo zadnja leta nekam olesenele. Nekoč, pred desetletji, ko je bila teta še živa, so se mi ob misli nanjo in njene piškote zapisale besede, ki bi celo rade bile pesem:

Na vrata je prišla,
belolasa, drobna
in oteklih prstov,
z očmi,
ki zrcalijo jezero
in sive čaplje,
ko iščejo pod gozdom.

Skoraj prav taka kot takrat,
ko smo ji –
počitniški nečaki –
skrivaj spraznili
kozarec z marmelado
in pohrustali vso peko kruha,
snedli na pragu
kriče v poletni večer
skledo fižolovega stročja,
ki ga je v skrbi
skuhala za jutri…

Prišla je smehljaje
s škatlo piškotov,
ki jih je včeraj spekla
v mislih name.

Dišijo
po medeni rosi
na jezerskih rožah.

Zadnja leta življenja me je s svojimi pripovedmi ponovno povezala s predniki in časi, ki jih vsi nosimo v sebi, ne da bi se jih zavedali. Takrat sem spet občudovala njeno skromnost, poštenje, pogum in borbenost, potrpežljivost, zdrav ponos in dostojanstvo, a tudi vedrino in predvsem neizmerno srčno dobroto in sposobnost sočutja. Vse življenje se je pogumno borila proti zlu, ne glede na to, ali je imelo obraz stiske in pomanjkanja, nasilnih tujcev ali zahrbtne bolezni …
No, kdo bi lahko predvidel, kaj vse bo na dan potegnila stara slika… Spomini pa še kar vrejo na dan:

Ko mi je bilo pet let ali kaj takega, smo šli k teti Micki silvestrovat, z avtobusom kajpak, in na postaji nas je pričakal svak. Ko smo v temi šli dol po Resljevi, nam je pokazal rdečo lučko tam nekje proti gradu: “Tam je pa radio!” je povedal in mi smo se strme čudili skrivnostni lučki – Šišnekova mati bi rekli, da je coprnica. Potem smo šli v stanovanje, ki je sicer smrdelo po plinu, a je v njem tudi stala smrečica, ki smo jo morali sami – sestrični, bratranec in jaz – okrasiti s cukrenimi in celo čokoladiranimi figurami rožic, zvezdic in srčkov iz škatle. “Ko bo polnoči, jih boste pa lahko pojedli!” je rekla teta Micka. Pojedli, je rekla, ne spravili za drugo leto …!! No, na smrečico smo dali še nekaj svetlečih steklenih bunkic, ptiča z repom iz žime in na vrh zvezdo, pa nekaj kosmov vate za sneg. In smo res zaspano čakali polnoči, vmes neprestano gledali na uro in v prvih minutah novega leta opustošili tisto smrečico, potem pa pospali ko ubiti …

Ne vem, ali je bilo še isto novo lepo ali že naslednje, ko smo šli dopoldne v gledališče, gledat pravljično zgodbo o princu in princesi … Spomnim se prizorov, ne pa tudi vsebine in naslova: princ v belih žabah z rdečim suknjičem in prav takim klobukom, na katerem je bilo zataknjeno dolgo pero. In imel je meč, s katerim je mahal, ko je skakal po odru. Od princese se spomnim le zlatih las in tančic, ki so vršale okoli nje, pa rdeče vrtnice, ki jo je dobila od princa … pa črne in svetlozelene zavese so bile v ozadju …

Ali bi v tistem času lahko izkusila, kakšno je življenje v mestu, če ne bi tam živeli teti Micka in Ivanka?

Zdaj je pa vse drugače, tudi s slikami. Ali jih danes še kdo tako skrbno in z zanimanjem gleda kot včasih? Razen nas, staroslikistov, seveda.

Slovarček:

  • cukren : sladkoren
  • naštimati: pripraviti, urediti

Viri:

  • Marija Poženel, 2010 ustno, posnetek

Kraj: Gorenje Jezero
Datum: 1941?
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Milena Ožbolt
Skenirano: 5. 4. 2018
Oblika: fotografija

6 komentarjev leave one →
  1. martahren2112 permalink
    13. 09. 2019 10:35

    Draga Milena, kako lepi spomini! Kako drugačni časi so danes.

    Všeč mi je

  2. Anonimnež permalink
    13. 09. 2019 12:59

    Gospa Milena kako lep zapis, poln lepih spominov in hvaležnosti 🙂

    Všeč mi je

  3. tilkaklepac permalink
    14. 09. 2019 14:14

    Da zanimivo pišeš in zelo dobro kontaktiraš z bralcem, to že vem, danes pa sem te spoznala tudi kot pesnico. Čestitam.

    Všeč mi je

  4. 15. 09. 2019 19:59

    Hvala vsem, ki ste komentirali!

    Všeč mi je

Trackbacks

  1. Cleveland 1938 – Mramorjevi z Gornjega Jezera – tudi Frankie Mullec! | Stare slike
  2. 1909 Gornje Jezero – Mladoporočenca | Stare slike

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: