1954 Podcerkev – Dva dečka / Otroške igre X.

Trudnova slika dveh dečkov je nastala pred grmovjem z lesko, domnevno po letu 1954 v dolinki pred fotografovo novo hišo, a bi lahko tudi kje drugje in ob drugem času. Dečka imata na enako krojenih oblekah bela šopka in tudi podobni svetli srajčki s položenim ovratnikom. Je bilo morda prvo sveto obhajilo, da imata šopke? Tudi zgodnjepoletni čas, na katerega sklepam po leskovih listih, bi lahko pritrjeval temu negotovemu ugibanju. Da bi se poudarilo, kako velika sta že, sta otroka po fantovsko z mokrim glavnikom sveže počesana nazaj. Sta brata, bratranca? Držati se takole za roke pa gotovo ni bila njuna domislica, a sta posrečena. Zazdita se malo, ker sta velika in je priložnost pomembna. Kratko malo čudovita sta.

Kaj pa, ko bo ta pomembni dan mimo? … Malo bosta pomagala staršem, malo pohajkovala po vasi, in če bo po sreči, se bosta z drugimi dečki tudi kaj igrala.

Ob večerih ali v slabem vremenu se bosta šla fəžolkat – po strogih pravilih premišljeno v trojke razporejati in premikati fižole po deski z narisom. Igra se v parih z dvakrat enajstimi fižoli dveh različnih barv in gotovo to že znata. Če bosta še naprej sama, pa se bosta morda šla kiere bo drel zdržou. Ali morda tudi ne – sta le še majhna, preveč prijazna in krotka za to igro, ki je kar malo kruta.

Kiere bo drel zdržou je predvsem deška igra iz Babnega Polja. Igra se v parih. Dečka iztegneta kazalec in sredinec na desnici, eden ta dva prsta nastavi, drugi s svojima z vso močjo udari po njih, takoj nato se vlogi zamenjata. Tako tolčeta čim hitreje drug drugega, dokler zaradi bolečin eden ne odneha. To so igrali odraščajoči fantje tam okoli petnajstega leta, tako da sta ta dva na sliki zanjo res še preveč otroška in blaga … A kar še ni, lahko še bo.

Gotov pa že poznata petelinji boj. Približno enako velika dečka se postavita nasproti, roke prekrižata na prsih tako, da komolec vodilne roke izstopa, pokrčita eno nogo in se na znak začneta skakaje po eni nogi zaletavati drug v drugega tako dolgo, dokler ni eden prisiljen stopiti na obe. Pomembno je ravnotežje, moč in spretnost. Če je dečkov veliko, lahko pari igrajo na izpadanje … Kako je v resnici videti petelinje pretepanje pa je bilo takrat mogoče spomladi videti na vseh vaških dvoriščih, dokler petelinčki niso končali v loncih, lisičjem gobcu ali kraguljevem kljunu …

Če pa bi se kateri od takihle dečkov igral z deklico, bi ju drugi otroci in odrasli kmalu začeli dražiti s pesmico, kot je ta z Dolenjih Poljan:

Žienən pa nevajsta

pod mizo grilke jejsta,

na vilce jəh natikata,

pa u-usta jəh pomikata!

Sledil bi pregon in tepež ali pa bi se dečko sramočen umaknil proč … za njim pa bi kateri še zavpil, da je babja zagojzda, čeprav še sam ne bi vedel, kaj naj bi to bilo …

Ne vem, kdo in od kod sta dečka na sliki, a mislim, da sta se kdaj igrala tudi podobno, kot je leta 2009 opisala teta Micka.

Včasih smo koreto okrasili  z marjeticami ali regratom in z njo prevažali mlajše otroke naokoli. Podobno smo okrasili z venčki ali regratovimi verigami tudi ulak ali kulca in se vozili z njima. Pri tem smo včasih piskali na prde iz regratovih stebelc ali na trobentice. Z venčki  smo radi krasili tudi bugca pri soseskinem skednju. 

Včasih pa smo dobili obroče od kakšnih starih sodov ali škafov, pa smo jih točili po vasi. Iz žice smo zvili kljuko z lesenim ročajem ali brez njega in s tem vodili obroče po stezah čez polje do vode na Malenšču. Imeli smo tudi hodulje in z njimi ravno tako šli prav do vode. Koles takrat ni bilo, pa so fantiči naredili kolo iz lesa in se z njim spuščali po Rebrinah.

Vedno se je bilo privlačno igrati tudi za kuajne pa furmane. Eden je bil konj. Tega je furman ošieral s komatom in vajetmi iz dovolj dolge v krog zvezane vrvice, ki jo je konju napeljal na zadnji strani vratu in pod pazduhama, tako da ga je s potegom lahko usmerjal na levo ali desno. Iz leskove šibe in še enega koščka vrvice si je naredil gajžlo, ki res ni bila prava konjska z drakslanim ročajem, usnjeno vrvico in rdečim cofom na vrhu, a je vseeno dobro mahal in glasno poganjal: “Dija! Bistahar ! Houd!” pa je šlo po vasi, da se je kadilo za njima, kajti za dobrim konjem se vedno kadi … Če je bilo otrok več in so imeli kakšno prevozno sredstvo,  so zapregli dva konja, okrasili vozilo, se naložili vanj, zavriskali in pognali – pa je bila ohcet. Še na ženina in nevesto so včasih pozabili, tako je bilo lušno, a samo dokler jih starši niso ustavili v strahu, da bodo razbili vozilo ali sebe ...

Slovarček:

• kiere bo drel zdržou: kateri bo dlje zdržal
• zazdǝt’ se: čutiti se pomemben, biti ponosen
• ošierat: namestiti opremo za vprego 
• gajžla: bič
• drakslan: stružen
• grilek: ščurek
• korieta: dvokolesni ročni voziček
• ulak: štirikolesni večji ročni voziček
• kulca: majhen štirikolesni ročni voziček
• prda : piščal iz vrbovega lubja ali regratovega stebla

Viri:

• Milena Ožbolt: Nekaj otroških iger z Južne Notranjske, Folklornik, letnik 5, JSKD RS Ljubljana, 2009
• Milena Ožbolt: Ženin in nevesta, Ciciban okoli 1980, ilustriral Božo Kos

Kraj: Podcerkev
Datum: okoli 1954
Avtor: Franc Truden
Zbirka: Janko Štritof
Skenirano: 12. 6. 2012
Oblika: fotografija