1937 Gorenje Jezero – Igralska skupina
Ko si nekaj zelo želimo, ter za uresničitev postavljenega cilja veliko vlagamo in delamo, potem je tudi preprost soseskin skedenj enakovreden najelitnejši dvorani.
Igralci so svoje igre uprizarjali v skednju. A za igro so imeli vse kar so potrebovali: naredili so oder s prostorčkom za suflerja, poskrbeli so za izvrstnega maskerja in kar je najvažnejše, doma je bila nadvse hvaležna publika, ki je bila še kako željna njihovih predstav. Še po več kot sedemdesetih letih se gospa Slavka živo spominja teh dogodkov. Torej so bili mojstri igranja.
Kje so vadili ne vemo. Na vaje in uprizoritve so v vas Gorenje Jezero prihajali iz vasi Otok in Laze. Višine vode v jezeru je določala njihovo pot. Če je bila voda nizka, so prišli peš ali s kolesom. Kadar je bila voda visoka, so na vaje morali s čolnom. Kakšna vztrajnost, vnema in navdušenost!
Lojze Perko je bil v tistem času v Državni moški obrtni šoli v Ljubljani – kiparski in rezbarski oddelek. Vzel si je čas in prišel s svojim kufrčkom, v katerem je imel barve. Prava paša za otroške oči, saj jih sami v šoli niso ne poznali, ne uporabljali. Igralcem je izrisal in poudaril vlogo, ki jo je vsakdo izmed njih igral.
Kostumi in maske so zelo lepi, izvirni. Oblačila tistega časa so mi zelo všeč iz preprostega razloga — vse je unikatno.
 |
Od leve proti desni, prva vrsta:
Zadaj od leve proti desni:
|
 |
Zadaj
Prva vrsta:
|
 |
Tone Jurjevčič iz Laz je bil fejst fant. Nastopil je v vlogi prodajalca. V svoji priročni torbi, ki jo je takole nosil pred seboj je prodajal lepe reči. To je bilo predvsem cukər, bomboni, turški med in cigare, tiste rdečebele, ki jih je kasneje vozil Selim in vabil k nakupu: ”vse po pet, vse po pet samo Selim po deset!”
Tukaj nas kot kaže malo heca. Naloženo ima neko šaro. |
 |
Za spomin
Francka Komidar Gornje Jezero pošta Stari trg |
___________________________________________________________
Vir: ustni Slavka Bečaj, Dr. Stane Mikuž: Lojze Perko monografija, Slovar slovenskega knjižnega jezika
Slovarček:
- cuk ər – sladkarije
- fejst – človek s pozitivnimi lastnostmi
- hecati – za šalo prikazovati kaj neresničnega kot resnično
- kufrč ək – mali kovček
- selim – slaščičar, tudi sladoledar
- soseskin skedenj – vaški, skedenj v skupni lasti vaščanov
- sufler – kdor skrit pred občinstvom polglasno pripoveduje dele besedila; šepetalec
- šara – malovredni drobni predmeti
___________________________________________________________
Kraj: Gorenje Jezero
Datum:1937
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Bečaj
Skenirano: 17. 11. 2010
Oblika: fotografija
RSS - Posts
kar precej moje žlahte z Gornjega Jezera najdem med igralci. Tako Starče, Oštirjevo, predvsem pa sem vesel Županove Ivane. To je moja teta, najstarejša sestra mojega očeta, ki se je poročila z Nemcem in z njim odšla v Nemčijo, kar je bilo za tiste čase( takoj po 2. svetovni vojni)precej huda zadeva. Vem, da mi je iz Nemčije pošiljala zdravila, v zgodnji mladosti sem imel namreč hudo bolezen.
naredil sem napako, to ni bila najstarejša sestra mojega očeta. Najstarejša je bila Franca, ki se je poročila k Starčim. Ja, Županovih otrok je bilo veliko-8.
Kar lepo masko s podarjenimi ustnicami je Lojze naredil tvoji teti Ivani. Pa prstan ima tudi na roki. Kdove kakšno vlogo je imela?
Ne le pri Županovih, pri vseh družinah tistega časa je bilo otrok ”toliko kot jih je Bog dal.”
Če pri kateri družini zasledimo le tri ali štiri je to bolj posledica ”kose” otroških bolezni.
Če greš malo nazaj, kakih dvesto let ugotoviš te povezave in ugotoviš, da smo si vsi nekako v sorodu.
Slabo sem se izrazila zasledimo. Iz družinskega ustnega izročila vemo za tri ali štiri otroke, pozneje pri sestavljanju rodovnika pa se izkaže, da jih je kar nekaj umrlo. Otroške bolezni kot so davica, oslovski kašelj, škrlatinka so bile zelo pogoste.