Skip to content

1937 Gorenje Jezero – Igralska skupina

4. 12. 2010

Ko si nekaj zelo želimo, ter za uresničitev postavljenega  cilja veliko vlagamo in delamo, potem je tudi preprost soseskin skedenj enakovreden najelitnejši dvorani.

Igralci so svoje igre uprizarjali v  skednju. A za igro so imeli vse kar so potrebovali: naredili so oder s prostorčkom za suflerja, poskrbeli so za izvrstnega maskerja in kar je najvažnejše, doma je bila nadvse hvaležna publika, ki je bila še kako željna njihovih predstav. Še po več kot sedemdesetih  letih se gospa Slavka živo spominja teh dogodkov. Torej so bili mojstri igranja.

Kje so vadili ne vemo.  Na vaje in uprizoritve so v vas  Gorenje Jezero  prihajali iz vasi Otok in Laze. Višine vode v jezeru je določala njihovo pot. Če je bila voda nizka, so prišli peš ali s kolesom. Kadar je bila voda visoka, so na vaje morali s čolnom. Kakšna vztrajnost, vnema in navdušenost!

Lojze Perko  je bil v tistem času v Državni moški obrtni šoli v Ljubljani – kiparski in rezbarski oddelek. Vzel si je čas in  prišel s svojim kufrčkom, v katerem je imel barve. Prava paša za otroške oči, saj jih sami v šoli niso ne poznali, ne uporabljali. Igralcem je izrisal in  poudaril vlogo, ki jo je vsakdo izmed njih igral.

Kostumi in maske so zelo lepi, izvirni. Oblačila tistega časa so mi zelo všeč iz preprostega razloga — vse je  unikatno.

Od leve proti desni, prva vrsta: 

  • Ivana Telič – Županova, Gorenje Jezero,
  • Alojz Martinčič – Kržiščarjev iz Otoka,
  • Francka Škrbec, odšla v Južno Ameriko,
  • Mrtinov Milan iz Otoka.

Zadaj od leve proti desni:

  • Janez Logar, Gorenje Jezero,
  • Kotnik Janez, Laze,
  • Kranjc Tone, Gorenje Jezero, odšel v Francijo,
  • France Jožetov, Gorenje Jezero, tudi on je odšel še pred II. svet. vojno v Francijo,
  • Janez Martinčič – Anžetov iz  Otoka,
  • pred njim Marjeta Janežič – Starča, Gorenje Jezero.

 

Zadaj 

  • v ruti  Francka Gerlj – Zogarjeva,
  • belooblečen je Janez  Hace – Urbanov iz Laz,
  • Ponikvarjev iz Gorenjega Jezera,
  • z aktovko pod pazduho je France Gerlj  – Zogarjov,
  • Lojze Perko iz Starega trga,
  • Tone Jurjevčič iz Laz prodaja ”lepe reči”

Prva vrsta:

  • v klobuku je pokrita Nežka Mavko – Mkavcava iz Gorenjega Jezera,
  • poleg nje njena  sestra  Lojzka Mavko – Mkavcava,
  • Peter Jenc – Pangretov, Gorenje Jezero,
  • v klobuku in svetli obleki je Francka Komidar – Oštirjeva iz Gorenjega Jezera,
  • poleg nje sedi režiser Furlani Ladislav,
  • spredaj leži Janežič – Starč iz Gorenjega Jezera.
Tone Jurjevčič iz Laz je bil fejst fant. Nastopil je v vlogi prodajalca. V svoji priročni  torbi, ki jo je takole nosil pred seboj je prodajal lepe reči. To je bilo predvsem cukər, bomboni, turški med in cigare, tiste rdečebele, ki jih je kasneje vozil Selim in vabil k nakupu: ”vse po pet, vse po pet samo Selim po deset!” 

Tukaj nas kot kaže malo heca. Naloženo ima neko šaro.

Za spomin 

Francka Komidar

Gornje Jezero

pošta Stari trg

___________________________________________________________

Vir: ustni Slavka Bečaj, Dr. Stane Mikuž: Lojze Perko monografija,  Slovar slovenskega knjižnega jezika

Slovarček:

  • cuk ər – sladkarije
  • fejst – človek s pozitivnimi lastnostmi
  • hecati – za šalo prikazovati kaj neresničnega kot resnično
  • kufrč ək – mali kovček
  • selim – slaščičar, tudi sladoledar
  • soseskin skedenj – vaški,  skedenj v skupni lasti vaščanov
  • sufler –  kdor skrit pred občinstvom polglasno pripoveduje dele besedila; šepetalec
  • šara – malovredni drobni predmeti

___________________________________________________________

Kraj: Gorenje Jezero
Datum:1937
Avtor: neznan
Zbirka: Slavka Bečaj
Skenirano: 17. 11. 2010
Oblika: fotografija


Advertisements
4 komentarji leave one →
  1. Drago Telič permalink
    4. 12. 2010 07:40

    kar precej moje žlahte z Gornjega Jezera najdem med igralci. Tako Starče, Oštirjevo, predvsem pa sem vesel Županove Ivane. To je moja teta, najstarejša sestra mojega očeta, ki se je poročila z Nemcem in z njim odšla v Nemčijo, kar je bilo za tiste čase( takoj po 2. svetovni vojni)precej huda zadeva. Vem, da mi je iz Nemčije pošiljala zdravila, v zgodnji mladosti sem imel namreč hudo bolezen.

    Všeč mi je

  2. Drago Telič permalink
    4. 12. 2010 08:06

    naredil sem napako, to ni bila najstarejša sestra mojega očeta. Najstarejša je bila Franca, ki se je poročila k Starčim. Ja, Županovih otrok je bilo veliko-8.

    Všeč mi je

  3. marijaleskoveckunstek permalink
    4. 12. 2010 12:09

    Kar lepo masko s podarjenimi ustnicami je Lojze naredil tvoji teti Ivani. Pa prstan ima tudi na roki. Kdove kakšno vlogo je imela?

    Ne le pri Županovih, pri vseh družinah tistega časa je bilo otrok ”toliko kot jih je Bog dal.”
    Če pri kateri družini zasledimo le tri ali štiri je to bolj posledica ”kose” otroških bolezni.

    Če greš malo nazaj, kakih dvesto let ugotoviš te povezave in ugotoviš, da smo si vsi nekako v sorodu.

    Všeč mi je

  4. marijaleskoveckunstek permalink
    4. 12. 2010 12:20

    Slabo sem se izrazila zasledimo. Iz družinskega ustnega izročila vemo za tri ali štiri otroke, pozneje pri sestavljanju rodovnika pa se izkaže, da jih je kar nekaj umrlo. Otroške bolezni kot so davica, oslovski kašelj, škrlatinka so bile zelo pogoste.

    Všeč mi je

Napiši komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: