1959 Zaječar – Pri vojakih
Ko je Jože Sterle s Škrilj od marca leta 1959 naprej dolgih 21 mesecev služil vojaški rok, je precejšen del tega preživel ob tromeji Jugoslavije, Bolgarije in Romunije. Njegova “baza” je bila v Zaječarju, njegova dolžnost pa delo osebnega šoferja podpolkovnika Milorada V. iz Valjeva, ki ga je po obširnem teritoriju med Knjaževcem, Zaječarjem in Negotinom prevažal v ameriškem jeepu.
Če se spomladi sprehajamo po cerkniških ulicah, z vseh vrtov hiš poleg ptičjega petja slišimo tudi zvoke krampov in motik, ki prekopavajo od zime zbito zemljo, motornih žag, ki režejo od snega in ledu polomljene veje, ter tudi že prve kosilnice. Pomlad je torej čas, ko si končno lahko zopet uredimo svoje priljubljene domače zelene kotičke.
Cerknica 1972/73 – 3. b razred
V šolskem letu 1972/73 je bila v 3.b razredu razredničarka Marija Kopitar. Učenci živahni, prisrčno nabriti.
Vinko Bavec in Notranjska po drugi svetovni vojni
Stareslike, april 2023
Po osvoboditvi maja 1945 se je Bavec z družino vrnil v Brežice. Hiša je bila zapuščena, zadnji del celo porušen. Kočevarska fotografska družina Dornig, ki je med vojno živela in delala v njej, je proti koncu vojne aprila leta 1945 pobegnila v Avstrijo. S seboj so odnesli le najnujnejše. Pustili so fotografsko opremo, pohištvo, glasbene inštrumente in fotografsko gradivo.
Po vojni so se Dornigovi kot begunci naselili v Gradcu. Bavec je kot stanovski kolega z njimi ohranil stike in jim je po koncu vojne celo izplačal pohištvo in fotografsko opremo, ki so jo pustili ob svojem odhodu. Njihovo dragoceno fotografsko gradivo v Brežicah se žal ni ohranilo. Ohranilo se je le nekaj glasbenih inštrumentov, steklenih plošč in predmetov. Tri Dornigove violine je leta 1958 Vinko Bavec podaril sosedu profesorju Branku Ruehu, ki je učil na Glasbeni šoli v Brežicah.
* Birmanka z botro, Stari trg pri Ložu, 30. leta 20. stoletja. Zbirka Š. J. Z., Markovec
Takoj po vojni je Bavec skušal nadaljevati s svojo obrtjo, a je bilo foto material zelo težko dobiti. Zaradi pomanjkanja je nove posnetke velikokrat delal na stare steklene plošče. Po izjavi Vinka Bavca so bili nekateri sovražno naperjeni proti njemu in so dosegli, da je tri mesece prebil v preiskovalnem zaporu, ob aretaciji pa so mu zaplenili dragoceni fotografski aparat Leica, ki ga je uporabljal v partizanih.
Ko so ga oprostili, je popravil poškodovano hišo in se ponovno začel ukvarjati s fotografsko obrtjo. Sosed Primož Rueh se Bavčevih spominja takole: »Naš desni sosed je bil fotograf Vinko Bavec z ženo Mimi, sinom Milanom ter hčerama Slavko in Sonjo. Bili so zanimiva, svojevrstna družina. Že zaradi njihove fotografske obrti v središču mesta je bilo pri njih precej živahno, kajti k njim so se prihajali fotografirat za osebne dokumente različni ljudje iz mesta in podeželja.«
* Mlin pri Renkočih (Janežičih), Markovec 1939 – 1940. Z leve Danica Hlebec, Ivanka Potencin, Sonja Bavec in Ivanka Janežič, zbirka Š. J. Z., Markovec
Prav tako je Bavec ohranil tesne stike z družino Janežič v Markovcu. Iz Brežic jim je ob božičnih in novoletnih praznikih pošiljal voščila iz Brežic. Tako so se ohranila voščila na hrbtni strani razglednice Brežic 14. oktobra 1946 in na fotografiji družine Bavec v Brežicah, ki jo je poslal kot razglednico 23. decembra 1949. Z družino jih je večkrat obiskoval in jih ob obiskih tudi fotografiral. Izstopajo; lep portret Ivanke Janežič na klopi ob vodi v Markovcu leta 1946/47 in pa lepi skupni potreti Štefke Janežič in njene sestrične Lidije Matičič ob domači hiši ob potoku Obrh v Markovcu leta 1954. Iz leta 1959 se je ohranila poročna fotografija Štefke Janežič (por. Zapušek) in Darija Zapuška, ki ju je Bavec fotografiral v svojem ateljeju v Brežicah.
* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Ivanka Janežič, Markovec, 1946 – 1947, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Z leve sestrična Lidija Matičič in Štefka Janežič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Z leve Štefka Janežič in sestrična Lidija Matičič, Markovec, 1954, zbirka Š. J. Z, Markovec
* Štefka Janežič v sredini s prijateljicama, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Štefka Janežič verjetno s sinom, 50. leta 20. stoletja, Markovec, zbirka Š. J. Z., Markovec
* Božična in novoletna voščilnica za leto 1955, zbirka Vladimira Janežič, Markovec
Vinko Bavec je bil kot partizanski fotoreporter vseskozi aktiven ter priljubljen med starimi Maistrovimi borci in je bil zato vse do svoje smrti, 10. decembra 1969, krajevni predsednik koroških borcev za severno mejo v Brežicah. Nova oblast pa ga je kljub temu, ker je vinjen kritiziral državo, na okrajnem sodišču v Brežicah obsodila na petmesečno zaporno kazen. Po pritožbi so mu kazen zmanjšali na štiri mesece. Prav tako je bil na podlagi ovadbe zaradi kritiziranja oblasti obsojen na šest mesecev zapora tudi njegov sosed klepar Rueh.
* Portret Vinka Bavca 1945
* Vinko Bavec v Loški dolini (Markovec), 50. leta 20. stoletja
* Skupinski portret ob poroki hčere Sonje s Hranislavom Petrovićem, Brežice, 1957; desno stoji Vinko Bavec, druga z leve žena Marija, v sredini spredaj v naročju sin
* Portret moškega z revijo, Brežice, november 1956 ali 1957
Ker je bil Vinko Bavec zelo poznan in cenjen fotograf, je bil tudi njegov pogreb 10. decembra 1969 nekaj posebnega. Hčerka Sonja, fotografinja in slikarka je o očetovem pogrebu napisala:
»Očeta ni bilo več. Bil je to najlepši pogreb, če se tako lahko reče o pogrebu. Sijalo je sonce, kot da se je nebo veselilo njegovega prihoda oziroma odhoda. Zastekljeni voz sta počasi vlekla dva prekrasna vranca. Bila sta črna z modrim odbleskom. Med ušesi na vrhu glave sta imela 15 cm visoke črne čope. Kljub temu da ju je kočijaž na trdo držal z nategnjenimi vajeti, sta se v hodu enakomerno premikala s svetlikajočimi črnimi kopiti, ki so jih namazali z lakom. Griva jima je vihrala, ker je bil zelo močan veter, ki je menjal smer. Pripravljalo se je k dežju. Čeprav je sonce sijalo, so se od zahoda začeli zbirati oblaki, ki so hitro menjali oblike zaradi vrtinčastega vetra. Po lepem sončnem dnevu se je pripravljalo k nevihti. Sonce je zašlo za oblaki raznih barv, zvečerilo se je in nastopil je mrak. Na zahodu pa je nebo žarelo, kot da bi gorelo visoko skoraj do polovice neba. Bila je to čudna svetloba. Vsi, ki so spremljali očeta na zadnji poti, so že odšli, jaz pa sem opazovala oblake. Oblaki so bili beli in skoraj rožnati zaradi sončne svetlobe; spodaj pa oranžno roza z modrimi lisami od neba. Zahajajoče sonce je izgubilo svoj beli svetleči sijaj, postalo je oranžno in v oblakih so se menjale barve iz oranžne v karmin rdeče in kasneje v temno modro, skoraj črno. Sonce je le še skozi luknje v oblakih pošiljalo žarke, ki so v svetlečih snopih božali pokrajino ob Krki. Sonce, ki je zašlo iznad temnih oblakov, je še nekaj časa žarelo nebo v oranžno rumeni svetlobi. Še je žarelo nebo v ognjenih barvah, ko je močan veter dvignil smeti in prah v višino, pripogibal je drevesa in veje, zabliskalo se je in zagrmelo. Vlil se je močan dež, bila sem v hipu premočena. Počasi sem se napotila domov. Nebo je jokalo, čeprav mi je bilo pri srcu hudo, jokati nisem mogla.«
* Portret Vinko Bavec, 60. leta 20. stoletja
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
Kraj: Notranjska
Datum: 1930 – 1960
Avtor: Vinko Bavec
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka
1928 Rakek – Razglednica
Razglednica Rakeka z neobičajnega razgledišča. Oko najprej ujame Sokolski dom. Hrast, ki je v ospredju, še stoji. Na levi je Belletova opekarna. Od te smreke proti železniški progi, nasproti Sokolskega doma, smo nabirali šmarnice in kukavice. Zvončki so bili drugje, kronice pa stran od zvončkov. Vse smo prešnofali. Cele dneve nas ni bilo, nikogar ni skrbelo. Lačni nismo bili, žejni tudi ne. Tudi klopov nismo nalovili. Prve zvončke in šmarnice je vedno nabrala Milka. Z informacijami ni bila skopa kot gobarji in je povedala, kje rastejo. Ponavadi jih je nesla komu na grob. Za cigareto ali dve pa so rožice krasile tvoje bivališče.
1976 Nadlesk – Kamion, ki se je vdrl v greznico
Jože Sterle, Mlakarjev s Škrilj, se je več desetletij preživljal z avtoprevozništvom.
Stareslike, april 2023
Gede na to, da je cerkniški fotograf Jože Žnidaršič – Bajček kot mlad fant preživel italijansko in nemško okupacijo v Ljubljani med drugo svetovno vojno, ga lahko povežemo s Prešernovimi fotografijami, ki nazorno kažejo na vojno vzdušje v zavzetem mestu.
Ko sem delal kot kustos v fototeki Muzeja novejše zgodovine Slovenije, sem videl dva lepo urejena foto albuma s Prešernovimi komentarji s čez 400 črno-belimi fotografijami iz let 1941–1945. Šele med adaptacijo muzeja v začetku 90. let 20. stoletja sem med selitvijo fotografskega gradiva v prenovljeni depo v lični kartonasti škatlici odkril 14 Prešernovih barvnih diapozitivov z njegovimi podpisi v glavnem italijanske okupacijske vojske aprila 1941. Foto albuma so poimenovali po Prešernu, prav tako so bile dokumentirane njegove črno-bele fotografije v fotografskem zborniku NOB. Kdaj je prinesel dr. Jakob Prešeren albuma ni bilo podatka, prav tako niso ničesar o njem vedeli starejši kolegi. Po nekem naključju sem govoril s fotografom iz Begunj na Gorenjskem, od koder je Prešeren izhajal. Imena fotografa se žal ne spomin, povedal pa mi je kar nekaj podatkov. Zame je bil izziv, da sem uspel v nekaj letih napisal njegovo življenjsko zgodbo, okoli leta 2005 sem jo dopolnil z novimi podatki, na katere me je v Planinskem vestniku opozorila moja življenjska sopotnica Nadja Adam.
Dr. Jakob Prešeren, pravnik, fotoamater in planinski pisatelj in domoljub se je rodil 9. julija 1888 v Begunjah na Gorenjskem. Študiral je Ljubljani (1899-1907), pravo na Dunaju (1907-1912) in tam doktoriral. Bil je v sodni službi v Novem mestu, Kranju, Radovljici, Krškem, Velikovcu in Škofji Loki, vmes vojak na italijanski fronti (1915-1918). Od 1934 sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani; od leta 1936 do upokojitve leta 1945 pa je bil sodnik apelacijskega sodišča v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je v svoj fotoaparat ujel pomembne dogodke okupirane Ljubljane in je poleg zunanjega dopisnika Jutra Mirana Pavlina ter italijanskega vojaka in antifašista Diega de Henriqueza najpomembnejši fotografski kronist okupirane Ljubljane in okolice. Prešeren ni deloval v okviru OF Kot domoljub je ilegalno samoiniciativno dokumentiral življenje v zavzetem mestu, okupatorje posege v mestno tkivo in ter upor prebivalcev.
Naredil je čez štiristo dokumentarnih črno-belih fotografij – dva lepo urejena in fotografsko dokumentirana albuma nam povesta, da je tudi dr. Jakob Prešeren zelo vestno beležil dogodke v okupirani Ljubljani in njeni okolici. Tudi na njegovih fotografijah, so vidni prvi znaki upora, ki so bili izraženi z različnimi napisi po zidovih. Ob okupaciji Ljubljane aprila 1941 je posnel 13 unikatnih barvnih leica diapozitivov, italijanske okupacijske vojske, panoramske posnetke Ljubljane in barvni posnetek grobov talcev na ljubljanskih Žalah 25. avgusta 1942. To so edini barvni diapozitivi iz okupacije Ljubljane, kar še povečuje njihovo vrednost.
Prav tako so kvalitetne njegove številne črno-bele fotografije okupirane Ljubljane, obdane z bunkerji in bodečo žico. Njegovi posnetki so čisti, ostri in kompozicijsko usklajeni. Dr. Jakob Prešeren je posnel impresivno serijo posnetkov grobov talcev v Ljubljani, ki so jih italijanske fašistične enote ustrelile; predvsem izstopajo grobovi talcev v Dragi pri Begunjah, ki so jih ustrelili nemški vojaki. Ti posnetki nam kažejo Prešernov pogum, da si je kljub smrtni nevarnosti upal fotografirati kraje smrti. Prešeren je po Ljubljani vestno dokumentiral številne proglase o streljanju domoljubov, ter številne italijanske in pozneje nemške propagandne letake, ki so blatili komunizem, partizansko gibanje in zaveznike. Zanimivi in kvalitetni so njegovi posnetki osvobojene Ljubljane maja 1945 okrašene z raznimi napisi, zastavicami, fotografijami Tita in Stalina …
Kako je mogoče, da je dr. Prešeren uspel poleg črno-belih posnetkov narediti tudi barvne? To mu je po vsej verjetnosti omogočal položaj v sodstvu in poglobljeno znanje o fotografiji, ki ga je pridobil že pred vojno. Tako je bil seznanjen s fotografsko kompozicijo, zlatim rezom. Že pred vojno je posnel številne vaške motive iz Begunj na steklene plošče 8 x 10 cm in 6 x 9 cm, Že leta 1940 je fotografiral na barvni dia film, ki ga je dobil od strica v Ameriki. Svoje znanje o fotografiji je dr. Prešeren koristno uporabljal med okupacijo v letih 1941 – 1945. Zaradi svoje pokončne drže in ostrega kritičnega jezika je po vojni prejemal nizko pokojnino, ki mu ni dovoljevala drugega, kot da je na starost živel skromno, dokaj odmaknjeno in osamljeno življenje, a vendarle v najtesnejši družbi z naravo, s svojim podgorskim svetom pod Dobrčo, Begunjščico in Stolom. Umrl je 13. februarja 1975 na Jesenicah.
* Italijanska okupacijska vojska, Ljubljana, april 1941
* Italijanska okupacija – dvojezični napisi, Ljubljana, april 1941
* Vrste zaradi racionaliziranja prehrane, 11. junij 1941
* Šenklavška procesija svetega Rešnjega telesa se vrača v cerkev, Ljubljana, 21. junij 1941. Spredaj v sredini je visoki komisar Emilio Grazioli, desno general Mario Robotti, levo general Taddeo Orlando. Prešeren jih je v svojem fotografskem albumu poimenoval trije rablji.
* Mejni bloki v Šentvidu pri Ljubljani – trikolora in kljukasti križ, 28. junij 1941
* V je začetna črka latinske besede victoria, kar pomeni zmaga. Postala je simbol odporniškega gibanja v vsej Evropi. Pri vhodu v Frančiškansko cerkev, Ljubljana, 13. julij 1941
* Ljubljana v trikolorih, Kazina 5. septembra 1941
* Grobovi talcev na ljubljanskem pokopališču, 1942
* Bunkerji v Šiški, Ljubljana 1942
* Nemški razglas o streljanju talcev, 1943
* Italijanski propagandni plakat, Ljubljana 1943
* Žične pregrade v Šiški, april 1944
* Domobranski propagandni plakat, Ljubljana 1944
* Okrašena Ljubljana ob osvoboditvi, 9. maj 1945
Fotografije in zapis o dr. Jakobu Prešernu sta objavljena v monografiji Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, avtorjev Franca Fabca in Dejana Vončine, Modrijan, Ljubljana, 2005. Fotografsko gradivo hrani Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije.
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
Kraj: Ljubljana
Datum: 1941-1945
Avtor: dr. Jakob Prešeren
Zbirka: Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka
1936 Postojna – Italijanska šola
Slika drugega ali tretjega razreda je nastala v Postojni za časa italijanske okupacije. Učenci so uniformirani. Sedijo ločeno – deklice skupaj, dečki na drugi strani. Vsi imajo roke na hrbtu. Tudi mi smo v prvem razredu morali tako sedeti kadar je učiteljica razlagala kaj za nas novega. Sedeli pa smo pomešano in to z enim samim razlogom – da nismo klepetali. Čeprav nas nekaterih to ni motilo.
Stareslike, april 2023
Če sem predstavil postojnske fotografe (Šebra, Zirmana, Filača) in fotografinjo M. Žulič, je prav, da tudi na kratko predstavim fotografskega mojstra in legendo Jožeta Žnidaršiča iz Cerknice.
Njegova življenjska in fotografska pot je bila razgibana in na trenutke nepredvidljiva, zato je rad poudaril, da v življenju ni pomembna samo pamet, temveč tudi sreča. V fotografskem poklicu se je uveljavil z delavnostjo in predanostjo fotografiji. Fotografija je bila njegov poklic, hobi in ljubezen. Jože Žnidaršič je bil tako vtkan v lokalno okolje, da je njegov nadimek Bajček splošno poznan sinonim za kvalitetnega in uveljavljenega fotografa, zato se še danes uporablja v vsakdanjih pogovorih. Če povzamemo:
»S fotoaparatom v roki sem bil zadovoljen in pomirjen. Užival sem pri svojem delu. Ni dano vsem ljudem, da je njihovo služenje kruha hkrati tudi njihov hobi. Meni je bilo to omogočeno. Najbrž sem res rojen pod srečno zvezdo.«
(Cveta Levec: Življenjepis Jožeta Žnidaršiča, Cerknica 2005, tipkopis, str. 5)
V zakonu z Alojzijo Žnidaršič so se jima rodili trije sinovi, Matjaž (1957) in Jože (1966) sta fotografa, medtem ko je Rok (1959) avtoelektričar. Po njegovi upokojitvi 1991, ga je v fotografskem studiu nasledil njegov sin Jože, sedaj pa v njem pa dela Blaž.
* Portret Jožeta Žnidaršiča. Foto Miha Bratušek, 1938
Ko je prerasel otroštvo se je znašel na razpotju. Kam sedaj? V domačem kraju Cerknici je bilo krojačev že dovolj, pa tudi poklic ga ni veselil. Hotel je postati fotograf. V bližini njegovega doma je deloval fotograf Miha Bratušek, ki je imel dela dovolj, saj je le nekaj kilometrov stran za Dolenjo vasjo potekala jugoslovansko – italijanska meja. Za prehod meje pa si potreboval dokument – dovolilnico opremljeno s fotografijo. Takrat so se s fotografijo na Notranjskem ukvarjali: poklicni fotograf Josip Šega v Grahovem, nepoklicni fotograf Anton Jerina v Cerknici, Matija Podobnik na Rakeku in Dragutin Žagar v Prezidu. Pri Bratušku je Jože prvič videl, kako se fotografira in razvije črno-bela fotografija. Odločil se je, da bo kupil box kamero in izdelal prvo fotografijo. Bil je presrečen, ko je svoje brate kot mladince v uniformi gasilske godbe ujel v objektiv. Ti posnetki so usodno vplivali na njegovo odločitev, da je postal fotograf, pa tudi starši so ga pri tem podprli.
* Prvi posnetek z Box kamero; bratje Žnidaršič v uniformi Gasilske godbe, Jože je v sredini, Cerknica 1938
Tako se je leta 1939 komaj trinajstleten poslovil od doma, zapustiti kmečko okolje in odšel v Ljubljano, da bi uresničil svoje sanje in postal fotograf. V Ljubljani ga je v Wolfovi ulici pri Tromostovju v uk sprejel fotografski mojster Ciril Böhm. Fotografski atelje je stal na današnjem Knafljevem prehodu. Sprejemnica in temnica sta bili zidani, ostalo pa je bilo zastekljeno, da so pri fotografiranju izkoriščali dnevno svetlobo.
Med drugo svetovno vojno v Ljubljani, je med italijansko okupacijo kljub mladosti na skrivaj izdeloval kopije fotografij po nalogu OF, ki so kazale na okrutnost italijanskega okupatorja itn.
* Z leve Malči, Anica in Jože Žnidaršič, Kongresni trg, Ljubljana, 1940
* Krave na paši na Kamni gorici, v ozadju je Cerknica, ok. 1954
* Jože Žnidaršič kot asistent z nemško vojaško kamero Arifleks, ok. 1950
* Jožetovi sorodniki pred prvim ateljejem. Drugi z leve v 2. vrsti je Jože Žnidaršič, sredi 1. vrste sta mama Marija in oče Anton Žnidaršič, na Taboru poleg župnišča, Cerknica, 1955.
Po vojni mu je leta 1953 v Cerknici zelo pomagalo znanje in usposobljenost v fotografiji, ki ga je pridobil pri fotografskih mojstrih: Cirilu Böhmu, Franu Pavlinu, Vlastji Simončiču in kot asistent kamere pri Jadran filmu in Filmskih novostih. Z akumuliranim znanjem in izkušnjami ter talentom je v svoj fotografski objektiv znova in znova lovil skrivnostni svet ljubljene Notranjske, bogat s slikovitostjo narave, trdoživostjo prebivalcev, z duhovno kulturo itn. Preseneča nas z lepimi motivi Svete Trojice, Zavrha, Blok, Loške doline, Cerkniškega jezera, Rakovega Škocjana, Planinskega polja, Javornika, Slivnice, Snežnika, ostankov turških taborov, farne cerkve Marijinega rojstva častitljive starosti 500 let itn.
Če kratko povzamemo po Jožetu: »Kakšna sreča je, da sem doma v najlepšem kotičku sveta!« Seveda nas vsi ti mojstrski pokrajinski posnetki s svojo lepoto kar pritegnejo in se nam vtisnejo v spomin. Lahko bi se reklo, da so v tem primeru nadčasovni.
* Panorama Cerknice z jezerom, ok. 1954
Da je Jože Žnidaršič lahko preživljal sebe in družino se je moral lotiti vseh zvrsti fotografije; od fotografij za osebne dokumente, ženskih in moških portretov, številne družbene dogodke, družinska slavja, rojstva, maše, birme, obhajila, poroke in seveda pogrebe itn, odvisno od želj naročnikov. Kot podjeten in iznajdljiv fotograf je izdeloval in založil tudi različne razglednice in številne novoletne voščilnice zelo lepimi in ličnimi panoramskimi posnetki Cerknice, Cerkniškega jezera, Blok, številnih lepih cerkva in drugih lokalnih kulturnih in naravnih znamenitosti.
* Pranje perila v Cerkniškem jezeru, ok. 1954
* Sin Jože in kamera na meh, izdelana v Idru Celje, 1971
* Razglednica Rakitne, 60. leta 20. stoletja
* Razglednica Rakitne, 60. leta 20. stoletja
* Portret slikarja Lojzeta Perka, 50. leta 20. stoletja
* Družinski portret ob rojstvu otroka 50. leta 20. stoletja
* Novoletna voščilnica 50. leta 20. stoletja
* Tipična bloška hiša, 70. leta 20. stoletja
Fotografski mojster Jože Žnidaršič ima vse lastnosti kvalitetnega, inovativnega in podjetnega fotografa. Ni bil le obrtni fotograf temveč je s čarobnimi črno-belimi zimskimi motivi in lepimi portreti nemalokrat dajal fotografijam umetniški pridih. Pomemben je njegov prispevek panoramski fotografiji krajev in kulturne krajine Notranjske. Vrh njegovega opusa vidimo predvsem v raznovrstnih razglednicah in novoletnih voščilnicah s čarobnimi panoramskimi zimskimi motivi, ki so unikatni in te s svojo povednostjo pritegnejo. Kot uspešen fotograf in založnik razglednic in novoletnih voščilnic nam je ohranil pomembno fotografsko dediščino, ki pomembno vizualno bogati njegovo Cerknico in številne kraje na Notranjskem. Po njegovem še zdaleč ni vse v denarju, zato si je poiskal svoje fotografske in življenjske izzive doma na Notranjskem. Z delavnostjo, znanjem in kvalitetno fotografsko produkcijo je vidno zaznamoval svoj čas.
* Mladina na Cerkniškem jezeru, 50. leta 20. stoletja
* Slikar Lojze Perko slika Cerkniško jezero. 50. leta 20. stoletja
* Kidanje snega, Cerknica, 50. leta 20. stoletja
* Zimski motiv, Cerknica, 60. leta 20. stoletja
* Koloriran ženski portret 50. leta 20. stoletja
* Jožetov oče, Anton Žnidaršič – čebelar pri čebelnjaku, 50. leta 20. stoletja
* Pustna povorka, Cerknica, 50. leta 20. stoletja
Prispevek je napisal: Dejan Vončina, april 2023
Prispevek je napisal: Dejan Vončina.
Kraj: Cerknica
Datum: 1925-2021
Avtor: Jože Žnidaršič
Zbirka: Dejan Vončina
Skenirano: neznano
Oblika: datoteka
Cerknica 1975/76 – 4. b razred
Četrtemu b razredu je bila razredničarka Milka Manfreda, ki se je na sliki skoraj skrila med svoje učence. Brez kazanja rožičkov tudi tokrat ni šlo.
Stare slike 