1947 Rakek – Solzice

Strela no, petnajst let nisem šla rož nabirat, dvajset let ne na sprehod in deset let nisem bila fizično aktivna, pa bi bilo bolje, da bi ostalo še naprej tako in bi mi še kar »kavč iz riti rastel« kot pravi moj sin.

Naslednji dan sem se odpravila v službo, kljub bolečemu kolenu. To je prava delovna zavest, za katero mi ne bo nikoli nihče hvaležen. Za pot s postaje do službe, za katero sem običajno porabila deset minut, sem takrat porabila 35 minut. Potem so me pa še v službi nazjali, kaj taka hodim in so me poslali na urgenco. Tam niso rekli, da mi ni nič, ampak da je prav, da sem prišla, so pokazali vseeno malo več sočutja kot doma, pa čeprav jih ne plačajo za to. Me je v roke dobil en dohtar in mi je zdravo nogo zvijal gor pa dol pa levo pa desno, »da vidim, koliko so gibljive zdrave vezi.« Sestri sem rekla, da če mi bo z bolno nogo takole počel, ga bom po roki. Pa ga ni bilo treba. Koleno so mi povili, dali bergle in rekli, naj počivam. Kar lepa terapija za nekoga, ki mu nič ni.

Potem sem šla pa še k svojemu zdravniku in sem se načakala kot pred tridesetimi leti na meji za v Trst. Ko sem prišla na vrsto, sem mu povedala, da mu bom prišla pomagat in je rekel, da bi res enega asistenta rabil. Sva bila takoj zmenjena. Saj nekaj kar znam, saj sem gledala Urgenco pa forenzike.

No, potem je bil pa dolgčas pa še na obletnico mature (pa ne povem katere), ki je bila 23. maja, nisem mogla iti, ker sem bila kriplasta. Če bi šla in če bi šla dovolj zgodaj, bi ujela še nekaj koncerta ansambla Bijelo dugme, ki je bil na postojnskem letališču. Nisem ujela. Pa to še ni vse. Še en dokaz, da kadar ima hudič mlade, jih ima pa res veliko.

Nekega dne, bila sem seveda na bolniški, malo čez deseto uro dopoldan zvoni pri vratih. Ob taki uri ob sobotah po navadi prihaja prijateljica na obisk. In ko je pozvonilo, sem si rekla: »Aha, Janja. Hvala Bogu, saj je že tri tedne ni bilo!« in kar se da hitro pograbila bergle ter odšantala do vhodih vrat. Ko sem jih odprla, pa je sledila šok terapija. Zunaj en možiček s torbo, ki je videla že boljše čase, in ena gospa, ki je tudi že videla boljše čase in verjetno tudi pogreb Franca Ferdinanda v živo. Možakar me je vprašal kako sem in ker je videl, da sem na berglah, me je tako vprašanje malo spravilo iz tira in to me naredi nervozno. Če sem nervozna sem pa tečna in zajedljiva in sem rekla, da je slabo. »To pa ni dobro«, je rekel možiček. Mater moraš biti inteligenten, da to pogruntaš. Potem je pa začel listati po svetem pismu in sem mu takoj povedala, da naj neha ker nisem za take hece. Zatem me je še vprašal, če imam sveto pismo, pa sem mu povedala, da jih imam najmanj pet in da sem ga tudi prebrala. Potem je pa začel s koncem sveta in sem rekla, da me sploh ne zanima in da moramo enkrat itak vsi umreti. Ko sta videla, da ne bosta zmagala, sta mi pa želela lep dan in sta šla. Zihr sta bila novinca, saj so stari mački bolj vztrajni.

Sredi junija sem hodila deset dni na traparijo, mislim fizikalno terapijo in sem morala delati vaje. Tudi doma in vsakič naslednjič, ko sem šla in me je terapevtka vprašala, če vaje grejo, sem rekla da ja, ker sem jih prav en malo izvajala. Razen takrat, ko je bil moj pri nas. Ta pa je zihr sadist. Sem mu pokazala, kakšne vaje naj bi delala, in je rekel, naj jih zdaj pa kar delam, dokler je še tukaj, da bo nadziral. Nisem razgibana. Jebela gre počasi. So mi na suho tekle solze: »Kar daj, če ne boli, ne pomaga. In ne samo leve noge dvigat. Obe daj, naj še trebušne mišice malo delajo, pa roke iztegni pred sabo. Kar daj še malo, nič počivat.« Ljudje še ne vejo, kakšno srečo imajo, da ni fizioterapevt. Bi mu vsi ušli, če bi mu še lahko. Po vajah mi je terapevtka delala ultrazvok pa magnet. Ne vprašajte za razlago. Samo to vem, da ultrazvok boli za se ubit, če je na preveliki frekvenci, magnet pa greje. Je tudi prav, ker tam spodaj v kleti zdravstvenega doma je k v mrtvašnici. Mraz namreč.

Sem ji še povedala, ko sem bila ravno pri koritu, da me roka boli in da imam mravljinčaste prste pa mi je takoj pokazala telovadbo, potem je rekla, da mi bo ultrazvok naredila (terapevtski) in še zmasirala. Ko sem dohtarju rekla, da me roka boli, mi je dal pa tablete. Ampak jaz nočem tablet. Čeprav sem jih vzela, saj me bo še kdaj glava bolela. Pa ostale v službi tudi, pa se bodo ponucale.

Pa to še ni vse. Od samega nedela me je zagrabil še križ. Hvala bogu, da sem hodila še na terapijo za koleno in da je bila terapevtka tako prijazna, da mi je še na križu delala eno terapijo, ene mravljince, ki sicer ni nič nucala, se mi je pa fajn zdelo. Enkrat sem vzela eno tableto, ki mi jo je dohtar za roko dal, da bom vsaj spala lahko, pa me je križ res malo manj bolel, roka pa glih toliko, čeprav so tablete za roko. Saj res, kako pa tableta ve, kaj mene boli in gre prav tja? Ko sem šla naslednjič k dohtarju in sem mu povedala, da me zdaj še križ boli, me je vprašal, če imam kaj proti bolečinam. Sem mu povedala, da tisto, ker je on meni za roko dal, so kamilice in da mami ibobrufen kradem. Me je vprašal če nuca, pa sem mu povedala da ne nuca, je pa bolje in potem mi je iz svoje omare dal ene take z rdečim trikotnikom, ki pa se jih ne upam jemati, ker piše, da se lahko navadiš. No, eno sem vzela, ampak ne vem če pomaga, ker sem takoj zaspala.

Kdor čaka, dočaka. Konec junija je prišlo pismo iz daljne dežele, iz tujega kraja, pa ni bilo od Zamorskega kralja, ampak od komisije in tam je pisalo, da sem spodobna za delo od 26. junija dalje. Fajn so mi šenkali še en dan, ker je praznik.

V nedeljo, 21. junija, je tako lepo sonce sijalo, ampak je tudi pihalo in če se je sonce skrilo za oblak, ni bilo več lepo in ti je dalo vedeti, da poletja ni več, poletje je šlo, ali pa je bilo do njega še daleč. Z mojim nezakonskim možem sva gledala z balkona preko polja proti gozdu in ljudi je kar mrgolelo. Vsi na sprehodu, vsi na zraku in na soncu, kot da je jetika na pohodu pa je bila samo gripa. Potem pa še moj reče: »A greva pogledat, če že ciklame cvetijo?«

Hvala prjatu, res hvala. Dobro da sem, da se imajo iz koga norca delat.

Kakšne velike izbire razglednic po vojni ni bilo. Saj so lepe ciklame. Sporočila pa so kratka. Danes bi napisali SMS, ali pa kar poklicali.