Stare slike

Maria Magajno sem spoznal leta 2000 po zagovoru diplomske naloge slovenskega zamejca Franca Fabca za tiste čase nenavadnim naslovom Ilegalna in partizanska fotografija med leti 1941 – 1945. Fabcu sem bil komentor in sem med člani komisije bil prisoten pri njegovem zagovoru na Zgodovinskem oddelku v Trstu. Zagovor so poslušali tudi nekdanji odporniški fotoreporterji Edi Šelhaus, Stane Lenardič in Mario Magajna. Eno vprašanje sem kot komentor na presenečenje prisotnih lahko Fabcu postavil v slovenskem jeziku, in sicer se je nanašalo prav na medvojno delovanje Edija Šelhausa kot partizanskega letečega fotoreporterja, ki je v svoj objektiv mojstrsko in nadčasovno ujel begunce in povratnike iz taborišča Rab, ki so bili na svojih požganih domovih na Kočevskem itd. Franc Fabec je z odliko končal zagovor diplomske naloge. Po zagovoru sem se spoznal z Mariem Magajno, ki je bil preprost, dostopen in kljub spoštljivim letom duhovit sogovornik. Brez težav sem se z njim dogovoril za intervju, ki je bil leta 2002 objavljen reviji Fotografija št. 13, 14 z naslovom; “Mario Magajna, vestni kronist dogodkov in življenja na Tržaškem.” Tokrat ga bom predstavil kot kronista in odporniškega fotografa na tržaških ulicah.

*Legendarni tržaški fotograf Mario Magajna mi je pokazal albume s svojimi številnimi fotografijami v Narodni študijski knjižnici v Trstu, ki hrani čez 300.000 njegovih fotografij, 2001.

Svoj ognjeni in javni krst je Mario kot fotoreporter doživel prav v pouličnih bojih in dokumentiranju prazničnega razpoloženja ob osvoboditvi Trsta v začetku maja 1945. Zakaj smo Magajno vključili k slovenskim odporniškim fotografom? Razlogov je kar nekaj. Tudi sam je kot mnogi fotoreporterji sodeloval v odporniškem gibanju. Obenem gre pri njem za sintezo in dopolnitev dela tistih partizanskih fotoreporterjev, ki so si prizadevali za čim bolj živo in neposredno dokumentiranje vojnih dogodkov (Vavpotič, Cerar, Lenardič, Smolej, Šelhaus in drugi). Po drugi strani lahko Maria vsaj načeloma uvrstimo tudi med napredne italijanske fotoreporterje, ki se niso udinjali fašističnemu režimu, pač pa si je vseskozi prizadeval za čim bolj objektivno prikazovanje razmer v Trstu.

Maganja je po svojem delovanju nedvomno pripadal obema svetovoma, kot osebnost pa ju je na neki način tudi združeval.

Mario Magajna fotograf, fotoreporter, publicist in javni delavec se je rodil 12. oktobra 1916 slovenskim staršem Francu Magajni in Mariji Tence v Trstu. Mladost je preživel v Sv. Križu pri Trstu, kjer je hodil do 3. razreda, do Gentilijeve reforme v slovensko osnovno šolo. Družina se je leta 1927 preselila v Trst, kjer je tudi končal nižjo srednjo šolo. Stanovali so pri Univerzi, ko je Mario z lesenim fotoaparatom Kodak že leta 1928 napravil svoje prve posnetke družinskega slavja na domačem dvorišču. Fotografija ga je tako prevzela, da si ni ustvaril družine. Kasneje je največ fotografiral z rolleicordom. V letih 1930-39 je delal v fotolaboratoriju tržaškega podjetja Foto-Radio Ottica, kjer ga je Silvio Majowski, antifašist, verjetno poljskega rodu, naučil osnov fotografske tehnike. Italijansko vojsko je služil v letih 1936-37, najprej blizu Neaplja, nato na Siciliji, kjer je skrivaj posnel Mussolinija med obiskom njihove vojaške enote. Ko so bile fotografije izdelane, so ga tovariši, ki so bili večinoma antifašisti ogorčeno spraševali: “Mario, zakaj si slikal to mono?” Med smehom jim je pojasnil, da je potrebno fotografirati dobre in slabe plati življenja za zgodovino. Fotografije se žal niso ohranile. Kasneje je fotografiral v mestu Darnah v današnji Libiji. V tem času je posnel mnogo gradiva, vendar je predvsem iz časa bivanja v Afriki malo ohranjenega.

* Mario Magajna pri vojakih v Derni bivši italijanski koloniji v Severni Afriki leta 1936.

* Procesija, Križ pri Trstu, 1938.

V letih 1940-45 je bil kot fotograf zaposlen v centralni tržaški bolnici, kjer je slikal bolnike in pomembnejše operacije, nato pa je v rentgenološkem oddelku razvijal radiografije. Po razpadu Italije leta 1943 je kot fotograf deloval v celici Osvobodilne fronte v bolnici, kjer so zbirali sanitetni material za partizane. Za potrebe odporniškega gibanja je tudi izdeloval različno fotografsko dokumentarno gradivo. Leta 1944 je iz Sv. Križa posnel zavezniško bombardiranje Trsta.

* Operacija v Glavni bolnišnici v Trstu, 1940.

1. maja 1945 je Mario že ob sedmih zjutraj začel samoiniciativno fotografirati burne dogodke osvobajanja Trsta: predajo karabinjerjev pri svetem Jakobu in zmagovit pohod množice proti nemškemu okupatorju, ura je bila šele osem, ko je Franc-Rado Štoka pozival množico k uporu, 2. maja 1945.

* Pohod proti nemški okupaciji, Trst 1. maja 1945.

* Boji za Trst – aktivistke pomagajo ranjenim partizanom maja 1945.

* Nemški ujetniki na cesti Trst – Bazovica pri kamnolomu Faccanoni maja 1945.

Prihod jugoslovanskih partizanskih tankov po ulici Coroneo, 2. maja popoldne 1945. Partizani in zavezniki (Novozelandci) se pogajajo z Nemci, ki so se zatekli v sodno palačo. Ker se nočejo predati so partizani in zavezniki uporabili silo (fotografije poškodovane sodne palače), fotografija zadnjih spopadov v bližini cerkve sv. Antona Novega, 3. maja 1945- fotografije množice na Velikem trgu, ki proslavlja osvoboditev Trsta.

* Partizani in Novozelandci se pogajajo z Nemci o predaji, sodišče v Trstu 2. maja 1945.

* Novozelandci in partizani pred razbitim sodiščem, Trst, 2. maja 1945.

* Pogovor med Novozelandci in partizani, Trst maja 1945.

* Manifestacija svobode v Trstu 3. maja 1945.

* Barkovlje, Trst, 1945.

Takrat je začel sodelovati s Primorskim dnevnikom, kjer se je leto zatem zaposlil kot fotoreporter. Upokojil se je leta 1977, z dnevnikom pa je sodeloval vse do leta 1993. Trst, ob bojih za osvoboditev in neposredno po osvoboditvi ni bil posebno fotogenično mesto.

* Trst, 6. avgusta 1948.

* Burja v Trstu 20. januarja 1950.

Po drugi svetovni vojni je Mario Maganja nadgradil svoje izkušnje kot dolgoletni fotoreporter Primorskega dnevnika v nemirnem Trstu. Njegovo fotografsko ustvarjanje razumemo kot dopolnilo verodostojnega pisanja o novejši zgodovini Trsta, o življenju slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in s tem tudi o odnosu večinskega naroda do narodnostnih manjšin nasploh, hkrati pa nedvomno pomeni tudi izjemen prispevek k razvoju slovenske povojne reportažne fotografije.

* Perice iz Boljunca perejo v reki Glinščica, Boljunec 2. decembra 1948.

* Demonstracije za vrnitev STO (svobodno tržaško ozemlje) Italiji, Trst 20. marca 1952.

* Trgatev v Križu 2. oktobra 1955.

* Predsednik SFR Jugoslavije in soproga Jovanka v vlaku na postaji na Opčinah pri Trstu 6. maja 1956.

* Ribiči krpajo ribiške mreže, Trst 27. septembra 1956.

V svojem delovanju se je Mario Magajna razlikoval od Edija Šelhausa. Magajna je vseskozi natančno dokumentarno spremljal življenje ljudi v Trstu in njegovi okolici. S svojim človeškim pristopom je bil povsod dobrodošel (po anketi Primorskega dnevnika je bil leta 2000 izbran za osebnost stoletja med zamejskimi Slovenci), medtem ko je Edi Šelhaus spremljal razgiban politični boj Slovencev na “vročih” tržaških ulicah.

* Dva fotoreporterja, prijatelja, ki ju je povezovala ljubezen do Trsta. Prvi z desne je Mario Magajna in Edi Šelhaus. Edi v rokah drži fotografijo, ko sta bila mlada. Ljubljana novembra 1996. Foto Borut Krajnc.

* Edi Šelhaus na otvoritvi razstave Edi Šelhaus ponovno v Škednju s fotoreporterjem Mariem Magajno, Škedenj pri Trstu 5. maja 2002. Foto: Bojan Šparovec.

Bolj ko sem spoznaval Trst skozi Magajnove fotografije, tem bolj sem spoznaval pomen slovenstva v njem. Zato soglašam z mnenjem Darka Bratina, ki je zapisal: ”Po odkritju Trsta kot mesta psihoanalize, mesta srednjeevropske kulture in velike italijanske književnosti, bi bilo morda zdaj čas odkriti Trst kot mesto s pomembno slovensko prisotnostjo in z vsem kart ta prisotnost pomeni za kulturno bogatitev Italije in ostale Evrope.”

Magajna je prvič razstavljal v Trstu leta 1951, v Galeriji Scorpione, ki jo je vodil Lojze Spacal. Razstavljal pa je tudi v Vidmu, Melbournu, Novem Mestu in Ljubljani. Umrl je 22. Oktobra 2007 v Trstu.

Viri:

– Dejan Vončina: Mario Maganja, intervju, revija Fotografija, 2002, št. 13/14
– Primož Lampič: Mario Magajna, Fotoreporter, Dela 1944 – 1955, katalog izdal Arhitekturni muzej Ljubljana, 1996
– Franc Fabec, Dejan Vončina: Slovenska odporniška fotografija 1941 – 1945, Založba Modrijan, Ljubljana 2005
– Fotoarhiv Narodne in študijske knjižnice v Trstu

Prispevek je napisal: Dejan Vončina.