1962 Stari trg – Skakalnica
Fotografija je nastala v zimi 1963/64, to je približno v istem času, kamor sodi spodnja zgodba. Smučarji so oblečeni in s smučarsko opremo, kot je bila v uporabi takrat. Fotoaparatu so se nastavili v Kozariščah, na Krževatcu.
- Spredaj čepita: Žarko Kovačič in Franc Strle – Čenčar.
- Stojijo od leve: Alojz Strle – Čenčar, Marjan Ule, Božidar Svetina – Dolencev, Jože Šumrada – Jagrček, Beno Turk, neznan (na obisku iz Ljubljane), Franci Strle – Jernejev in Peter Žagar.
Vsi so Kozarci, iz Kozarišč.
1975 Cerknica – Železniške ure
Če kdo misli, da se je čas na železnici ustavil, se pošteno moti. Ura na železnici nepretrgoma tiktaka že debelih 200 let. V Evropi in v svetu smo septembra 2025 obeležili 200 let sodobne železnice, ki se je začela leta 1825 v Angliji. V Slovenijo je prvi vlak po Južni državni železnici pripeljal junija 1846 iz Gradca preko Maribora do Celja. Štajerci so vlak dobili tri leta pred Ljubljančani, med zadnjimi pa smo bili Notranjci in Primorci. Železnica je kompleksen sistem, ki za delovanje potrebuje čas, podobno kot država. Ko že omenjam državo, ali bi znal kdo našteti vse monarhije, kraljevine in države, ki smo jih imeli od leta 1846 naprej na našem ozemlju? Države propadajo in se ponovno rojevajo, železnica pa fura svojo pot z vlaki, ki vozijo vsak dan, vse dni v letu ter vsa dosedanja leta.
Vabilo – Strah je lajpa rajč
Vabimo vas na pogovorni večer z Mileno Ožbolt, dolgoletno sodelavko strani Stareslike.
1903 Podcerkev – Pouden
To je zgodovinska fotografija ene od povodnji v Podcerkvi iz zbirke Ladice Štritof in z zapisom Stanka Trudna, Hlepinovega, fotografovega brata. Vendar avtor fotografije ni leta 1899 rojeni Franc Truden, ampak nekdo drugi. Leta 2014 jo je pri Ladici Štritof v Kopru pridobil – fotografiral – urednik te spletne strani. Na njenem hrbtu je množica podatkov. Kako se je moral potruditi fotograf, da je lahko napravil to izjemno sliko! Le kdo je bil?
Rakek 1977/78 – Valeta
Na valeti združena 8. a in 8. b razred osnovne šole Rakek. Z njimi sta tudi njuni razredničarki. Slikani na igrišču, pred športno dvorano, v kateri so imeli večerno zabavo. V ozadju vidimo Mrškovo in Brecljevo hišo.
Josip Pelikan na terenu v šestdesetih letih 20. stoletja. Hrani Muzej novejše zgodovine Celje.
Življenje in delo
Josip Pelikan, slovenski fotograf češkega rodu, se je rodil 9. decembra 1885 v Trbižu v takratni Avstro Ogrski. V Pelikanovi družini so bili skozi tri rodove fotografi. Starša sta bila po rodu Čeha. S fotografijo sta pričela v Pragi, ki je takrat veljala za fotografsko zelo razvito mesto. Odselila sta se v Trbiž, kjer je bilo takrat prosto mesto za fotografsko obrt. Tu se je mladi Josip pri očetu Antonu naučil fotografske abecede. Po materini smrti leta 1892 in očetovi ponovni poroki se je družina 1894 preselila v Idrijo, sin pa se je začel podrobneje seznanjati z očetovo umetnostjo fotografije, ki ni zajemala le tehnike s suhimi, tovarniško narejenimi, ampak tudi z doma izdelanimi, mokrimi fotografskimi ploščami (kolodijski proces), ki so dajale fotografiji lepše tone. V letih 1905−1908 je znanje obogatil še pri vrhunskih mojstrih fotografije v Gradcu, na Dunaju in Pragi. Po odsluženi vojaščini je na sokolskem nastopu v Brežicah spoznal bodočo ženo Marijano Lebar, s katero se je leta 1910 poročil in v Brežicah osnoval skromen fotografski atelje pri Lebarjih. Vitrina z njegovimi fotografijami je bila pritrjena na severni in zahodni fasadi nekdanje Lebarjeve, klobučarjeve hiše, v Lebarjevi trgovini pa so prodajali njegove fotografije. Istega leta je v Idriji pripravil samostojno fotografsko razstavo, in tu se je začela njegova uspešna kariera. Že dve leti kasneje si je v Idriji postavil novo hišo z ateljejem in se osamosvojil. Med 1. svetovno vojno je bil mobiliziran, po končani vojni se je vrnil v Idrijo, toda zaradi nesoglasij s fašisti se je preko državne meje preselil v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, najprej v Žiri, od tam pa v Osijek. Po neuspešnem začetku v Osijeku je nekaj mesecev delal v Brežicah, leta 1920 pa se je za stalno naselil v Celju, v hišo prof. Jarca, ki se ji je z dvoriščne strani držal stekleni atelje bivšega celjskega fotografa Johanna Martina Lenza. Hišo z ateljejem je odkupil in tako je Celje postalo središče njegove fotografske ustvarjalnosti vse do smrti 8. junija 1977.
Kot zanimivost naj omenimo, da sta se Josip Pelikan in Vinko Bavec poznala. Srečala sta se okoli leta 1930 med vožnjo z vlakom in se pogovarjala o svojih načrtih in izkušnjah.
1967 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (2)
Na pričujoči razglednici je Cerknica, kakršna je bila pred mnogimi leti. Letnica v naslovu ne ustreza nastanku fotografije, sem jo pa uporabil zaradi dela Kamne gorice, ki se vidi na njeni desni strani. Če bi se danes postavili na mesto fotografa Jožeta Žnidaršiča st. in posneli novo, bi med podobama Cerknice opazili ogromno razliko, kot bi jo opazili pri meni, saj je od dogodkov, ki jih opisujem danes v drugem delu zapisa, minilo že skoraj 60 let.
1965 Postojna – Z vlakom
1790 – Ljubljana/Cerknica – Vademekum
V razpadajoč ovojni papir zavita bleščeče črna knjižica oziroma beležka formata A5 z zlatimi okraski in bordo rdečo obrezo je bila last prof. prim. dr. Marjana Jeršeta, zdravnika internista, kardiologa, ki je svoje zadnja leta preživel v Cerknici, potem je prišla k njegovi nečakinji in nazadnje k uredniku te spletne strani. Gre za zelo star in že dolgo ne več uporabljan, na roko napisan zdravniški ali lekarniški priročnik, vademekum (vade mecum = pojdi z menoj), ki vsebuje latinska in nekaj hrvaških (zagorskih) receptov in navodil za obravnavo posameznih bolezni. Poleg prvotnih latinskih so druga besedila dopisana postopoma očitno pozneje, a še vedno daleč nazaj. Priloženih je nekaj listkov, napisanih s spet drugo pisavo, v nemščini in slovenščini.
1977 Cerknica – Otroštvo na Kamni gorici (1)
Zgornja slika je bila posneta leta 1977 iz cerkvenega turna in prikazuje takrat nove bloke na Birtovem vrtu, v ozadju pa je naseljeno področje okoli sv. Roka in pobočje Kamne gorice. Posnel jo je Brestov fotograf Jože Škrlj v začetku jeseni tistega leta in jo objavil v slavnostni oktobrski številki Brestovega obzornika ob 30. obletnici Bresta pod naslovom » Cerknica dobiva čedalje modernejšo podobo ». Zame je zanimiva, ker kaže del področja, kjer sem se igral s sosedovimi otroki okoli deset let pred to letnico, s katero pa se je malo pred objavo te slike končalo določeno obdobje mojega življenja. Končal sem srednjo šolo, šel na zadnje kmečke počitnice k stari mami in začel s službo.
Stare slike 